OK, samo skašljat se moram. Ker je že čas, da grem spat, pa sem še vedno jezna, prizadeta, žalostna, v skrbeh...

Bemtiš no. Sem mislila, da sem dokaj ok trofila tole taščo. Ne, da bi ji rekla, da je moja naj prijateljica, ne, da sva se o vsem strinjale, ampak menim, da sva razvijali normalen, spoštljiv odnos, ljubeč pač do neke srednje "tašča-snaha" meje. Danes pa bodoči mož po službi odpeketa domov (na drugi konec Slovenije, mogoče smo se zato tako razumeli, ker se manj vidimo), in tam menda pogovor nanese na cerkveno poroko. Ker se bova čez kak mesec poročila, ampak "samo" (??? ampak, ok, briga me) civilno. Če se res ne bi... Ne, se ne bi, ker nimamo denarja, in ker nimamo volje, in ker hočem samo to malo poroko in me nihče ne bo silil, da se temu prilagodim, ker imam čudovit izgovor, ker bom v sedmem mesecu nosečnosti. Dragi to že žnj-tič pojasni. Pa bogvekako pogovor menda nanese na krst in tašča je izvedela, da otroka ne nameravava dati krstiti.

Huh. Vedela sva, da ne bo enostavno, ker sta oba precej "cerkvena" - kar mene niti najmanj ne moti, če me ne rinejo v to. Ampak kar je sledilo... Sinu sta povedala, da če je tako, doma ni več dobrodošel, na poroko ju ne bo, praktično ni več sin, ni jima jasno, zakaj jima to dela, pa naj kar ve, da nima več kaj hodot okoli, ker bosta vse prodala in šla v dom... Samo zato, ker ne bova dala otroka krstit. Ne glede na vse mislim, da ga ni, ki ne bi razumel, da mu je vse "padlo dol". Mati je menda taka, da izgleda, kot da jo bo fršlok naslednjo minuto... on pa je, seveda, prizadet.

Ker ne glede na vse verjamem, da starši NIKOLI ne bi smeli reči otroku, da ni več njihov otrok! Ja, glede tega sem pač občutljiva. Onadva pa sta naredila totalno sceno, raztrgala sta ga in zdaj kar ni več njun sin.

Ker je imel tam obveznosti in je peljal očeta zraven (on je šel na pivo vmes, menda pa ne govorita), je vseeno prespal doma. Jutri pride... ampak zdaj imam jaz poln kufer.

Zakaj? Ker najprej, ko me je poklical in mi povedal, sem bila sicer presenečena, predvsem pa zelo žalostna, zaradi njega. Ker se mi ne zdi prav, ker mislim, da je zeo grdo takole izsiljevati, vem pa tudi, da njega boli. Razumljivo, vsakogar bi. In sem ga pomirila, da morda pač morata preživeti šok, ****, je pač bolj burno, kot sva pričakovala, ampak saj bo... se bodo pogovorili, pa menda bosta sprejela... Zdaj pa sem poleg vsega še jezna, kaj jezna, besna, ker tip dejasno zdaj skrbi, da ne bo kaj narobe - ker njegovo mati tako boli! Jezus in Marija in vsi svetniki!!! Ma ne vem, na koga sem bolj jezna - nanjo ali nanj, ki misli, da je zdaj njegova krivda, ker je njegovo mati tako dotolklo! Še vedno razumem njegovo bolečino, ampak tole je pa preveč.

In ja, sem sita vsega. Njegove matere, ker izsiljuje na najbolj grd način, in niti ne vem, kako naj reagiram nanj, ker je čisto preč od njenega biti-preč...

Mah ja, sem mu rekla, da še vedno upam, da se bodo pogovorili in da se bosta starša umirila, da pa sta odrasli osebi, ki sami izbirata svoje reakcije in dejanja in da nekaj sicer že sta zbrala, še venda pa imata izbiro, saj ni nihče krepnil... da pa mora sedaj svoj odziv izbrati tudi on. Jaz da mu ne bom lagala, da mu bom v vsakem primeru stala ob strani, ker mu ne bom. Če bom lahko, mu bom, 100 %, če pa se bo odločil proti meni, lahko pozabi vse skupaj. Ker mene in otroka ne bo nihče tako izsiljeval. Pač, povedala sem mu, da je zdaj on na potezi. Kakor se bo odločil, pač bo - ali se bodo pomirili in pogovorili, ali pa bo moral izbirati. Jaz sem na to pripravljena. (Hja, eno izkušnjo izbiranja že imam za seboj. Resda zdaj nisem sama, ampak meja menda mora biti, čeprav pričakujeva bebo, a ne?)

Mislim, da sem storila vse, kar je na meni... kaj mislite?

Jezna sem, razočarana, žalostna... Ma kaj, besna sem! Priznam, verjetno ni najbolj objektivno, ampak precej bolj nanjo kot nanj!

< Sporočilo je popravil Lenck -- 13.5.2009 1:30:28 >

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

In citirano z druge teme:


Torej - provokacija ali...?

Saj nisem rekla, da ne sme nihče komentirat, tako ali drugače... Sem pa priznala, da ta tema ni iskanje nasvetov, po katerih bi urejala svoje življenje, ampak, da sem se morala izkašljati.

Ne, ni provokacija.

< Sporočilo je popravil Lenck -- 13.5.2009 1:41:17 >

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

Torej to spada pod moj drugi citat iz prejšnjega posta? OK.

Ne, ker zaenkrat niti tebe ne grizem, čeprav očitno ne deliš moje prizadetosti še nič proti nimam, ker pišeš v to temo...

Ko bom to začela, me lahko mirno uvrstiš tja. Prej pa ne!

Ja, ja, sej zdej pa grem počasi...

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

A se ti zdi, da bi jaz nehala pisati, če bi imela ti kaj proti?

itak!

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

ali pa bi ti jaz vsaj jasno dala to vedeti... verjamem, da si dobra duša in bi to upoštevala.

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

Kako gre že tista o svizcu in čokoladi?

verjamem v ljubezen, verjamem v moč pozitivne energije...

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

A ja? Jaz pa samo še v seks in denar (brez povezave, prosim ).

Dokaz več, kaj dela vera ljudem in koliko koristna je v naših življenjih, če se je držimo do črke zakona.

Ti pa premisli koliko na nekrstu vztrajaš iz principa in koliko ti res pomeni to, da otrok ni krščen. Če ti je to pomembno, potem vztrajaj na svojem oz. o tem sploh ne debatiraj več, sploh pa ne v sedmem mesecu nosečnosti.

Sama krsta npr. ne jemljem tako krščansko ampak bolj kot nek obred, ki otroka pospremi v življenje. Posledično nisem imela nič proti, da je moj otrok krščen, si je pa mož tega želel. Če bi vztrajala, da ne bi bil, pa na tem ne bi vztrajal in pač ne bi bil krščen. Ampak jaz vero jemljem zelo po svoje, vzamem to, kar mi ustreza, ostalo pa pustim. Smo ga pa krstili zelo alternativno - na starem poganskem verskem kraju, kjer je kasneje zrasla cerkev, na starem krstnem poganskem in kasneje posvečenem kamnu, del obreda je potekal zunaj v naravi. In seveda brez maše.

Samo je pa težka zdaj v tvoji situaciji, ko si enkrat rekla da ne in sta onadva naredila tako sceno. Ker če si boš premislila, potem bosta mislila, da lahko z vama manipulirata v desno in v levo in vse naokrog.

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Hm.... Ne vem sicer koliko si proti veri ampak, če ni tako hudo lahko mogče sprejmeš to, da pustiš otoku, da ko bo dovolj star, da se sam odloči ali bo krščen ali ne. In to naj mož pove staršem pa se bodo mogoče tudi oni mal pomirili. Tko kot se tebi zdi brez veze ga dat krstit se z isto močjo njim zdi da bi  moral biti krščen. Odločitev pa je itak VAJINA. Strinjam pa se s tabo, da je tole, da njihov sin ni dobrodošel doma čisto izsiljevanje. Najbrž pa je ona tudi razočarana sama nad sabo saj misli, da je zato svojega sina slabo vzgajala v veri in da je bila ona slaba "učiteljica" v verski vzgoji.

< Sporočilo je popravil rosisa -- 13.5.2009 7:16:47 >

         in

_____________________________

16.6.2009 dobili prvi zobek ...

Lenck....moja tašča je isti fanatik...pa še tast malo in meni je bila najbolj mimo tastova izjava moji mami:

Pa kaj ga ne bodo še krstili?

pravi moja mama, da nima pojma, da se v te stvari ne vtika....
on pa:

Kaj pa če se mu kaj zgodi?


WTF

_____________________________

...vox populi...

Ja pol pa ne bo šel v nebesa ... halooo ...

no, pri nas je bila pa situacija ravno kontra: jz sem verna, čeprav ne prihajam iz verne družine in nekako sem vedno želela imeti "sanjsko cerkveno" poroko, pa krst,...pa te zadeve. No in enkrat v debati s taščo (ki je fanatični antivernik), ko ji omenim, da bi bila takšna moja popolna poroka, je rekla: "če se bo pa moj sin poročil v cerkvi, me pa ne bo na poroko!"...Tolk sem bila šokirana od njene izjave, da niti pomislila nisem kaj mi je zletelo iz jezika, ko sem ji odvrnila: "Super, en problem manj na poroki!"....




_____________________________

Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.

Misli, da je to samo izsiljevanje. jaz sem katolkinja moj mož je musliman. Veš kakšnemu izsiljevanju sva bila midva priča. Moja mama je še na poroki nekaj komentirala kako bi bilo lepo, da je poroka cerkvena. Ampak ko so videli in eni in drugi, da jim to nič ne pomaga so se umirili in sprejeli najin zakon kot nekaj samoumevnega. Zadnjič sem celo slišala taščo kako se krega z sosedo, da smo katolkinje boljše žene in, da ima moj mož srečo, ker me je našel in podobno, moja mama pa itak za mojega može trdi da je nekaj najboljšega kar se mi je lahko zgodilo.
Je pa zanimivo, da sva se midva bolje razumela dokler naju starši niso odobravali sva bila bolj povezana ( kao midva proti celemu svetu) .
tako, da takšne stvari zakon samo ojačajo.
zdaj imava vse dobre službe, podporo družine in nama je kar malo dolgačas pa se kregava takrat sva ostala brez stanovanja- jaz brez službe, ker sem bila zaposlena v maminem podjetju, mož z neko brezvezno službo pa nama je bilo super.

zakaj bi morala ona popuščat? zakaj bi se morala prilagajat eni tašči, ki je sedaj neki verski fanatik in bi rada izsilila na takšen način neko cerkveno poroko in krst, ki pa tej družini ne bo nič pomenilo? zakaj bi se že prilagajala? Jaz se ne bi, pa ne iz principa, ampak vsak ima pravico, da se zase in za svojo družino odloča tako, kot misli, da je najbolje in ne glede kaj kdo reče... torej ta tašča je res cerkvena svetnica, ki se bo raje odrekla sinu, kot pa da bi sprejela njegov način življenja in razmišljanja.... res pa je vernica... dvoličnost me pa najbolj pogreje... ona lahko dela kar ji paše, se odreka, ampak sine bi moral pa vse naredit in ni vreden nič, če ne bo... vera je svobodna odločitev vsakega posameznika in če ji to tako pomeni, pol pa naj bo na stara leta sama... jaz vem, da bi vztrajala na svojem, pa tudi če se me kdo odreče zaradi tega, potem očitno me že ne ceni toliko, da bi spoštoval moje odločitve... sama spoštujem druge... naj živijo v taki al drugačni veri, sama pa bom v svojih prepričanjih...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Moja mami je tudi verna. Zelo. Midva sva samo civilno poročena. Otroci ne bodo krščeni. Je sprejela. Sčasoma. Nikoli pa me ni mela zato manj rada ali pa mi take govorila. Vprašaj svojo taščo če je izsiljevanje greh? Če je že slišala za spoštovanje drugih in drugačnih? Če jo njena vera tega ne uči? Če jo vera uči zavrečt sina in obsojat ljudi?

 zelo dobro povedano.

_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

Pa naj ne prideta na poroko. V končni fazi bosta ona oškodovana.
Samo vprašanje je kaj bo zdaj tvoj mož naredil?

Ali si t izaradi tega pripravljena žrtvovati vajin zakon?

Drugače pa sama nikoli ne bi dala otroka krstiti če v to dejanje ne bi iskreno verjela in bila verna. Da bi ga krstila ali pa ne-krstila zato ker tako hoče kdo drug, pa no way.

In tudi sama težko dojamem da starši kaj takega lahko rečejo lastnemu otroku. Bolano.

< Sporočilo je popravil Naja31 -- 13.5.2009 10:02:12 >