[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

tvoj me mal na našo spominja..

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

well, dolgoročne posledice slabega vzgojnega nasveta so neprimerljivo hujše kot slab nasvet pri pohištvu

metulj, tud mene tvoj mali na našo malo spominja. Včasih mi je fascinantno, koliko ene domišljije se skriva v tej mali bučki. Tudi tavečja ima bujno domišljijo ampak ne tako, kot tamala, ki si nariše cel film in govori o nekih meni nepoznanih ljudeh. In tudi omenja, d aje sanjala. Ravno zadnjič sem mojega spraševala, če je možno, da pri 4 letih tako veliko in bujno sanja. No nama ni jasno, čisto možno pa je, da si ona še mal zmisli oz. ni vsega sanjala sam nadaljuje pravljico iz sanj. Zgodilo se je tudi že, da sta se kot tvoja dva skregali, ker je tavečja vztrajala, da nekaj pa ni tako kot mala trdi... in sem ji mogla razložit, da tamala je to sanjala ali si zamislila drugače... Ja, celi problemi pol razložit realistu sam meni je pa lepo, da ima tako domišljijo. A tvoj mali rad riše?

Prehitro objavila... Ponavadi tisti z bujno domišljijo res veliko rišejo. Ogromno, ker želijo izrazit vse to dogajanje v glavi.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem tud hotla to napisat.

Moja mala ima kraljico Ano in grad in kužeka in vsak dan mi poroča, kaj se tam dogaja, ka se igrajo in o vsem sem na tekočem

Ja, točno tako

moja prva nočna mora se je zgodila pri 3-h letih. se točno spomnim kaj sem sanjala. ko sem hotla domov (sem se igrala zunaj), mi je vrata namesto mame odprla čarovnica. in rekla da tle ona stanuje in da naj odpokam stran. ker nisem pri teh letih vedla kam it, sem tok časa trkala in zvonila dokler me ni not spustila. samo je rekla da moram delat opravila ki mi jih naroči al pa lahko kar grem. in sem rkela ok, ker nisem vedla kam it (nisem vedla kje sta mami in ati).
in valjda mi enkrat da en deu, za katerega sem rekla ne in me je pred vrata postavla. (ful se spomnim vrat - detalji, oblika barve) tam sem si pa rekla, čaki mal, to ne more bit res, to so ziher sanje. kva zdej tel kr ena čarovnica in mami in ati me ziher ne bi kr tkole pustila brez da bi mi vsaj povedala kje smo na novo.. in sem sklenila da se zbudim. in sem napenjala uče na širok, se trudila, pa ni šlo. sam sem se rekla - nič, to bom delala dokler se ne zbudim pa pika! in mi je enkrat ratal, zbudila sem se. jupi

sem takoj počekirala kje sta moja starša in se prav oddahnila in nazaj sladko zaspala (ker: I am right, vem kdaj so sanje in ni panike)

čeprav - prav spooky za 3 leta, če tko pogledaš..

Čist isti kot naša! no, razen nočnih mor...ko jo poslušam, ko se sama igra, crkujem od smeha...govori v eno kot raztgan dohtar, v igri pa pomeša vse like iz filmov in risank (zadnjič npr. Zlatolaska, spusti svoje laseee...Ja, mami, takoj...samo da me King Kong reši iz stolpa), imena za igrače pa ima: ena miška pač je Banana Sanovič, dojenčku je ime Bebi Bebič. V glavnem ni, da ni. Ko pa komunicira z drugimi otroci pa se mi zdi, kot da ji je nerodno in se bolj potegne vase.

Hehe, a ni to en divjak, ki bratu ustnico prebija? Pa bo baje ratal ful nasilnik, če ga ne ustaviš;).

In? To delajo tudi odrasli;).

Pri nas sta podobni, samo karkterja zamenjana in mi smo rešili tako, da škratki obstajajo za tiste, ki verjamejo vanje, bog obstaja za tiste, ki verjamejo vanj, vile obstajajo za tiste, ki verjamejo vanje... in smo vsi zadovoljni. Tamala dnevno videva škratke, se z njimi včasih pogovarja, včasih ji nagajajo in skrijejo zobno ščetko ali kaj podobnega . Naj ima svoj mali svet . Tavelika včasih sicer pripomni, da škratov v resnici ni, ampak zdaj smo že uredili, da pač za tamalo so in to je to. Kot je rekla Ankica, namišljeni prijatelji dobijo, kar želijo in jih kregamo, če delajo štalo.

Kar se tiče tega, da se v vrtcu umakne. Včasih smo odrasli prav tumasti! Vsi otroci se MORAJO skup igrat. če pa nas daš v novo službo, pa je vsem jasno, da je to težko, pa da se ti še med znanimi ljudmi včasih enostavno ne da in se umakneš, da včasih moraš kaj razmislit v miru in ne greš na kosilo z ostalimi in te noben zato grdo ne gleda... Otroci pa tega ne smejo, ker oni morajo bit družabni in nikoli ne smejo rabit nekaj časa zase. Po moje to ni res. Tamala je tak tip, da rabi enostavno nekaj časa zase. Tudi če je vse tipitopi, uživa, da lahko sama gleda knjigice, ali sama riše in odplava v svoj svet. Ni šans, da bi ji to jemala. Če bi se umikala iz družbe zato, ker bi bila nesrečna v družbi, seveda, če pa je zadovoljna, da je sama, potem ni osamljena, ampak je pač rada kdaj sama. Ko smo dobili malega, je bilo tamali ful fino, da je imela malo večkrat mir pred taveliko (ki je res ultra družabno bitje ). Tako da če on odplava v domišljijo kot beg pred realnostjo, je to alarm, če pa odplava v domišljijo zato, ker mu je TUDI tam fajn, pa pusti svojemu slavčku peti ...

Pri moji tamali so vse njene vzg. ugotovile isto kot jaz (neodvisno) - da je njej tako fajn in ona enostavno čisto res rabi ta čas zase, je nesrečna, če ga nima. Pa ni nedružabna, samo včasih pa rada sanja po svoje. POznam še koga takega;).

< Sporočilo je popravil ronja -- 5.3.2013 12:41:56 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Kaj točno je v bistvu tvoj problem pri tvojem malem sanjavčku? Saj ni treba, da ti vse njegove sanje štekaš. Če kdaj hoče, da se vključiš, pa ne razumeš, pač vprašaj. Če on sanja po svoje, ga pa pusti na miru, da sanja, dokler je tako srečen in če ni čisto izoliran od vsega (ob njegovem bratu dvomim, da je to možno:) Pa tudi, če veliko čveka, je težko čisto izoliran, ker je to ipak komunikacija z okoljem;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ko berem tvoj post se mi zdi tamal en zgovoren fantiček, ki ima pač bujno domišljijo, ampak nekaj je, kar te je zmotilo pri vsej stvari, samo ne znam razbrati kaj. A si se mogoče zasikerala, ker je teta v vrtcu rekla, da se odmakne in sam igra? Pomoje ni razloga za preplah, starejši kot bo, bolj bo v ospredje prihajala izvirnost in nove ideje pri igri, ne pa spopadi in takrat bo gotovo med bolj taglavnimi.
Glede mor nimam lastnih izkušenj ampak v našem bloku je živi družina in njihov tamal ima more že od nekdaj, poznam jih od kar je bil star ene 5 let in ponoči se zbudi in vpije, pol ga pomirijo in spi naprej. Ampak zdej je star že okrog 20 let in še vedno to dela vsako noč, tko da eno obdobje je čist normalno imet more, ampak celo življanje...? Je pa to tudi edini tak primer, ki ga poznam, pri vseh ostalih mine.

Naš fant je imel obdobje, ko je bil mojster Miha. Smo ga morali klicat Miha, nosil je čelado in orodje za pasom ves čas (no, v vrtec mu nismo pustili). To je trajalo par mesecev. Takrat me je malo skrbelo. potem je to postopno opustil in kmalu uvedel namišljene "sodelavce". Bilo jih je ene par. Razdelal jih je v detalje in nikoli pomešal. Sem imela občutek, da jih v svoji domišljiji prav živo vidi. Ampak mu je bilo jasno, da so le v njegovi domišljiji. Sedaj jih je že prerasel, še vedno pa ima bujno domišljijo

Glede tega se nikar ne sekiraj. Bratcu realistu pa .... verjetno vedno znova poskušat razložit, tako kot mu že sedaj.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Otroci pri 4 letih še ne ločijo med domišljijo in resničnostjo. Njim je vse enako, tako da je to čisto normalna razvojna faza. Ločevati začnejo nekje po petem letu starosti...
Jao, kaj nam vse natvezi naš mali, če ga ne bi poznali bi mu še verjeli
Pa ne razume še da nekaj sanja, njemu je vse to res in me sredi noči prepričuje da ga je Arsen uščipnil

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

hehe...moja mala je taka.

sva pa enkrat z možem prišla k enim na obisk (midva še nisva imela otrok), ki so imeli 4- letnika.
vstopiva v dnevno sobo in se mali zdere: "Pazi! Kaj ne vidiš, da imam tu konja privezanega?" v glavnem ta mali je danes ful brihten v šoli, če te kaj potolaži.


poleg tega imamo mi sprejet Red družine ****, kjer je med drugim tudi ena postavka: da verjamemo v pravljice, sanjamo...

< Sporočilo je popravil Paštetka -- 7.3.2013 10:58:42 >

Metulj, se ti zdi, da mu manjka spodbude pri tem njegovem sanjanju? Se mi zdi, da je včasih čisto dovolj, da jim samo pustimo, da so to, kar so, ni treba ne vem kaj spodbujat njegove domišljije - če je ne zatiraš, jo bo že sam razvijal. Če jo pa želiš spodbujat, ga pa vodi na take kraje, sploh v naravo, pa pogovarjaj se z njegovimi namišljenimi prijatelji, itd... ma saj v pravljice res ni problem verjet, vse se dobro konča;). Ti samo igraj njegovo igro, če mu paše, sicer pa ni nič narobe, če ga samo crkljaš

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/