[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Po moje je to odvisno od karakterjev otrok.
Ali bi spali sami v svoji sobi, ali si želijo igrati skupaj, ali rabijo mir, ali hodijo spat istočasno ali na primer zvečer otrok bere, ali se premetava pred spanjem in moti drugega,....

Opazj otroka in se skupaj odločite kdaj bo čas, da naredite dve sobi.

Pri nas so zaenkrat v sobi bolj malo.
Šolarja delata DN v kuhinji čeprav smo ta velikemu (3R) uredili pisalno mizo v najini spalnici a jo je uporabil 2X.

Spat hodijo vsi istočasno. Vendar tamali zaspi v najini spalnici in ga potem prestaviva v njegovo posteljo. Če so vsi skupaj v sobi ni reda in kar klepetajo (tamali spi v vrtcu in ni še zaspan ob 8.30) šolarja pa sta potem preveč utrujena, če ga sračkajo par večerov zapored.

Lp

zakaj pa fantov ne vprašaš?

Ja, jaz bi tudi najprej vprašala otroka kaj si želita. je pa tud res, da pač taka obnovitev ni glih it v trgovino po kilo kruha in je odločitev, da bi zdaj to naredila vezana na vajino finančno situacijo. če si zdaj pri denarju, pa veš da kanseje mogoče te šanse ne bo, potem bi jaz pregradila zdaj. slej ko prej bosta želela imeti svoj mir. če se ti pa, kar se tiče financ, ne mudi, potem počakaj, če je od otrok želja takšna, da bi bila mogoče še nekaj časa skupaj.

Dokler sta majhna, je čisto ok, če sta skupaj. Sčasoma pa si ponavadi sami zaželijo svojo sobo. Jaz ne bi nikamor hitela. Ko bo čas za to, bosta sama povedala. Takrat tudi ne bosta imela več toliko krame (igrač) in bo lažje red držat v majhnih sobah. Ali pa tudi ne - fantje so fantje.

če imaš možnost, bi jaz na tvojem mestu zdaj pregradila in bodočemu prvemu šolaru pripravila prostor (vsaj psihično) za šolo, tudi če sprva ne bi nič resnega delal sam v sobi; se mi zdi, da je fino otrokom omogočiti zasebnost, ker skupaj sta še vedno lahko v dnevnem prostoru, pa prej ko se navadita, da mora biti zvečer red v sobi, prej bo tudi tebi lažje; jaz sem definitivno za ločeni sobi!

_____________________________

¤ ¤ ¤

Dokler sta mala, je boljše ena velika soba, ko so večji, pa je boljše vsak svojo malo sobico. Torej: jaz bi pregradila - čez nekaj let. Dokler se skup igrata, pa nimata ne vem kako hudega dela za šolo (optimistično upam, da je to vsaj prvih par let), jima bo po moje bolj všeč imet več prostora za kako železnico, da jo skup postavita,... Najstniki pa si navadno želijo svoj kotiček miru, tudi okus za glasbo je praviloma pri sorojencih različen;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

dokler sta majhna ni posebne potrebe, potem ko bosta pa enkrat oba v šoli in najstnika pa jima bo tako sigurno bolj všeč.

Jaz bi tudi za enkrat pustila, da sta skupaj v eni sobi. Čez nekaj let pa bi pregradila.

tudi meni se zdi, da je za enkrat bolj pomembno, da imata večjo sobo kjer se skupaj igrata, ko bost starejša pa ne bosta potrebovala toliko prostora za igro in bo na prvem mestu zasebnost.

Mi smo bili pred isto dilemo. Odlocili smo se za skupno sobo. Stara sta 3 ,5 in 5.Prej sta bila vsak v svoji sobi, zdaj imata skupno. Spita v redu. Cas pa prezivljata/mo bolj v dnevni sobi. Racunam, da bosta skupaj se vse dkler se prvi ne pritozi, najbrz kot najstnik.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Danes so povsem drugi časi kot so bili, čeprav na žalost, je še vedno tako, da v večini otroci sploh nimajo svojih sob, tako kot jih nismo imeli v večini niti mi. Govorim za svojo generacijo. Redki so bili, ki so imeli svoje sobe.

In še vedno je tako da, če to možnost imaš, je seveda super, če si jo prej ne želita, da imata vsak svojo sobo ob vstopu v šolo. najpomembnejše je pa za najstnike, ko želijo imeti ne le svoj mir, ampak tudi neke vrste intimo.

Če pa te možnosti družina nima, da bi otrok imel svojo sobo, potem pa je pač nima in verjemi, zaradi tega ni še nihče trpel. ja, meni je bilo malo hudo, ni bilo pa to travmatično in na meni ni pustilo nobenih posledic, razen takšnih, da boh ne dej, da bi se kdo vtikal v mojo kuhinjo je, pač samo moja in basta!

Jaz sem delila sobo do najstništva, ko smo se preselili, pa bi rajši ostala v centru mesta v sobi z bratom:D. On si je bolj želel svoje sobe, je mal bolj teritorijalen (sem opazila, da si fantje bolj želijo svoje sobe, verjetno je to res genetsko markiranje prostora;).

Po moje začnejo svojo sobo potrebovat konec OŠ, nekateri že prej, verjetno nekje od 10 leta dalje, tako na uč, bi rekla. Seveda je odvisno od otroka, sama je nisem pogrešala, lubi si jo je že zelo želel, ko jo je dobil (kot najstnik), brat tudi, pa je mlajši od mene. Kolegica je pa živela s sestro v sobi še pri 30ih.

Jaz za enkrat ne bi pregrajevala, bi pa mogoče naredila potrebne spremembe, če bi bile, da bi kasneje samo eno gips ploščo vmes postavila, saj ni treba, da je stena ne vem, kaj, samo da je ločeno. Tako takrat ne boš imela ne vem kakih problemov za naredit.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Tudi jaz imam dva fantka, stara sta 4 in 2,6 let.
Imata sobo skupaj, ker se dobro razumeta, se skupaj igrata, tudi igrače so bolj ali manj skupne.
Partner sicer razmišlja o tem, kaj bo ko bosta malce večja, ampak mislim da se malo morajo tudi otroci sami znati prilagajti drug drugemu.
Dobro, pri nas če bi bila panika bi lahko enemu odstopila spalnico, ampak o tem zdaj še ne razmišljam.

Sem pa jaz do svojega 18.leta z mamo in sestro živela v malce večji garsonjeri, brez težav.

jst bi pustila eno večjo, dokler se še marata  torej dokler se igrata skupaj in si nista "napoti". potem pa bi pregradila - pri nas doma smo pregradili kr z omarami, sva mela z bratom zasebnost v eni sobi  pa še priročno je blo, ker zdej je spet en velik prostor, ko sva oba šla od doma 

_____________________________

Martin (11.6.2010)
Rok (21.10.2012)

Dokler so manjši je prav fino, da imajo skupno sobo. Sicer se kdaj skregajo zaradi različnih interesov glede trenutnega dogajanja v sobi, ampak tista zaščitniška šepetanja in zavezništvo eden z drugim to kreganje absolutno pretehtajo.

Naša dva sta bila skupaj do tega vikenda, pa je fant star 11 let, punca pa 7. Zdaj pa je bil res čas, da dobita vsak svojo zasebnost in smo sina "izselili" v drugo sobo. Tudi v šoli se je pri sinu začelo že konkretno učenje, tamala ima v 2.r pa tudi že kar dosti nalog in imata tako vsak svojo pisalno mizo in prostor za šolo.

Jaz bi na tvojem mestu sigurno še počakala in ju pustila v skupni sobi.

Jaz sem pa glede na svoje super izkušnje od nekdaj zagovornik skupnih sob
Pri nas je bilo 6 otrok, sob pa malo manj, tako da smo bili skupaj po 2 (sta pa imela naša dva srečo s spoli - najprej 2 sestri, pol 2 brata in za konec spet 2 sestri).
Skratka, deljenje sobe s sestro je meni eden najlepših spominov vseh let, ko sem živela doma. Skupni večeri, klepetanje, nabijanje muzke, branje, hecanje, ma res krasno. Pri čemer je bila sestra 7 let mlajša od mene. Nikoli nisem niti pomislila na svojo sobo, ker bi umrla od dolgčasa :)

Tudi prostorsko, bivanjsko gledano moram reči, (če je dilema, a narest iz 1 večje sobe 2 majhni) da jaz veliiiiko lažje diham skupaj z nekom v eni prostorni, normalni sobi, kot pa sama v majhni luknji. Kakšno pa imate kvadraturo te sobe, ki bi šla potencialno na pol? In kako bi bilo s svetlobo? To se mi zdi kar pomemben dejavnik.

mi smo 4ije otroci in smo bli v sobi 3ije, en pograd in ena navadna soba, nism mela problemov s tem (tko smo bli do mojega 20ega leta) potem smo se preselili in je vsak dobil svojo sobo...

men je blo supr, z bratom sva skoz kej špičla, pa tut, ko je tamala spala sm js lahko še vedno brala v sobi, je pač gorela tamala lučka...

js bi jih pustila skupej, pregradila pa ko bi oba kazala željo po tem...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Če bi otroka vprašala, bi verjeto bila takoj za to, da imata sobo skupaj. ker se imajo radi, ker jim je fino.

Moja imata vsak svojo. Pa ne zato, ker se ne bi imela rada. zato, ker smo imeli to prostorsko možnost in mi je bilo brezveze metat denar ven za najprej skupno sobico,pa potem ločeni. Tako sta dobila takoj velike postelje,ker ne mislim, več denarja metat v to. Dokler se ne bosta preselila, bosta imela te. sta pa sobici ena zraven druge. Sobica od mlajšega otroka je trenutno bolj igralnica, ker ta večji je že šolar in ima pomembne šolske stvari noter, ki se ne smejo poškodovati

Sorojenci istega spola mogoče tudi nikoli.

V bistvu so te solo soba faze redke. Ko so otroci, iščejo starše, potem imajo radi brate in sestre, na faksu v študentu so pa sobe bolj ali manj tudi dvoposteljne. Potem se pa oženijo, in spet niso sami. Edina kritična' starost zna biti puberteta, pa še to je vprašanje, kako jo prenašajo - ali raje sami ali v kompaniji.

!!
jaz bi imela samo ta pomislek. male sobe so mi bedne. čumnate se reče, ne?

jaz bi upoštevala njune želje. sicer maš kasneje več rešitev, ni nujno zdej konkretna dela (sej se bosta izselila, ko odrasteta, kakor praviš)


al pa tako mlečno pregradno steno, ki se lahko umakne?



al pa če je samo delna stena-regal


če si pa uber faca, pol pa tole ubodeš predelna stena/akvarij=raj za vse vrste otrok



< Sporočilo je popravil mateyka -- 16.10.2012 0:29:05 >

Tak akvarij bi pa jaz melaaaa takoj, pa tud če sem brez svoje sobice !

Mi2 s setro sav imeli skupno sobo do mojega 15 leta (setra je 4 leta starjša) Potem pa se je nakazala možnost, da dobim svojo majhno sobico in ni ga bilo srečnejšega človeka ko sem dobila to svojo čumnato, čumnato zato ker je bila brez okna in majhna....ampak bila je moja.....
V tako zgodnjem otroštvu po moje otroka ne rabita vsak svoje sobe, ko pa začne teta pubrteta trkat pa je fajn če se lahko kam umakneš, no vsaj meni je bilo tako.