[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Najprej čestitke Nalin!  
Vaju je presenetilo, tako kot naju.  Je že pikec sam izbral pravi čas.
Jaz sem se tudi od začetka ubadala s takimi skrbmi. Pa se je vse samo od sebe rešilo. Beno se je sam odstavil (jaz sem se tudi že psihično pripravljala na tandemsko dojenje), 1 mesec pred drugim rojstnim dnevom.
Kar se pa utrijenosti tiče je pa tako, da ponavadi ta traja vsaj prve mesce. Vsaj jaz imam take izkušnje. Jaz se zdaj super počutim, vse je isto kot prej... Tako, da moja nosečnost je za zdaj prinesla samo pozitivne spremembe.
Jaz se bolj sekiram, kaj bo potem, ko rodim. Kako bo bratca sprejel in podobne.
Ti pa sedaj le uživaj in vedi, da je za Žana edino pozitivno, da bo tako hitro dobil družbo. Da bodta skupaj "gor rasla", bosta tud bolj povezana...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Saj je normalno, da imaš skrbi. Potem si skrbna mama.
Sam vedi, da si dostikrat hujše predstavljamo, kot je potem v resnici. Sploh pa so mali zelo prilagodljivi in mi starši ponavadi brezveze kompliciramo. Žan čuti, da ga imaš rada in to je zanj najpomembnejše. Tudi, če ga več ne boš mogla nosit.
Pa najhujše obdobje prilagajanja imata tudi za sabo. S tem mislim to, da se je že navadil na vrtec. Mene pa zdaj prav ta vrtec najbolj skrbi. Najprej bo dojenček prišel, potem pa mesec dni zatem še vrtec. Vem pa, da mali dobi največ kar lahko za srečno otroštvo s tem, da ga imava midva najrajši.
Sicer pa komaj čakam, da bomo štirje. Kako bo spet lepo imet malo štručko.

Nalin, joj, enostavno ne vem, kako naj te potolažim. Vztrajaj, kaj naj rečem...imaš mogoče koga v bližini, da bi ti malo pomagal pri Žanu? Recimo dopoldne, ali pač takrat, ko sta sama s tamalim in atija ni doma?

Drugače pa poizkusi razložiti. Vzami knjigo, kjer so narisane stopnje razvoja dojenčka v trebuhu. In mu pokaži, kakšen je sedaj njegov bratec/sestrica. Nekako mu poizkušaj razložiti, mogoče se bo pa sam unesel. Potem te lahko boža po trebuščku, novemu članu lahko bereta pravljice, mu narišeta kakšno risbico, izbirata voziček... bolj umirjene stvari, pa tudi Žan bo vedel za koga in kaj??


< Sporočilo je popravil london_paris -- 24.5.2007 19:30:48 >

Najprej čestitke

Zdaj pa tko, nehaj jokat in komplicirat, ker Žan to čuti. Nehaj razmišljat o tem, kako bo ljubosumen, ker tudi to čuti. S svojimi občutki ga boš prepričala v to, da je tebi hudo, da trpi in on bo prihod novega člana povezal z nečim slabim in ga bo zato težje sprejel.

Prihod dojenčka mu predstavi kot nekaj lepega, da bo imel družbo, da se bosta lahko skupaj igrala. V vrtcu ima verjetno več otrok bratce in sestrice, pa mu razlagaj, kdo vse v vrtcu ima bratca, sestrico in tako naprej. Povej mu, da bo on ta velik, da bo dojenček majhen, pa da bo kdaj jokal... Ma napletej mu zgodbice. Ampak pozitivne.

Kar se pa tiče utrujenosti, bo pa pač treba stisnit zobe. Ni druge. Jaz sem prišla domov iz službe, pa sva šle na Gibi Gib (igrišče v Kranju) To je zgledalo tako, da je Mirna šibala s kolesom, jaz pa v teku za njo... Vse se da, če se hoče. Pa sem kakšno leto starejša od tebe in prva je bila rojena 3 tedne prezgodaj, tako naj bi bila v drugo malo bolj pri miru. Ampak enostavno ni šlo. Z Mirno sem počela vse, kar bi tudi, če ne bi bila noseča. Samo da sva v vsako situacijo vključili še dojenčka.

Super bo, boš videla. Meni je sedaj prvič v življenju žal, da sem edinka, ker mi je super gledat, kako se imata tamali radi in kaj vse že počneta...

Samo pogumno!


_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Viv ti je lepo napisala, se strinjam. Drži se punca, a veš kako lepo se boste imeli, ko boste štirje! Kar zavidam ti!

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

nalin, čestitke!!
Povsem upravičeno se prepustiš radostim nosečnoti, ne bo Žanu nič narobe.

Jaz osebno sem v nosečnosti zelo, zelo uživala in tudi sedaj z dojenčkom ful uživam in se mu 100/uro posvečam. Seveda je to tudi naporno in zato sem že "objavila", da ne bom imela prej naslednjega otroka, dokler si ne pridobim kondicije se z dvema tolk ornk ukvarjat in 2 imet tko zlo, zlo neizmerno rada.
Od poroda pa do danes (4,5m) sem imela zase (poleg RR ) komaj par uric, tako da veš, kolk sem z njim.

Zdaj mi pa povej: kdaj misliš, da bi imela pogum, da bi rekla, zdaj sem pa pripravljena? Zdaj sem pa sposobna, prevzamem odvorornost, da bom z dvema 100%. Mislim, da je to kar huda odločitev in da je najbolje, da se dojenček sam odloči, kdaj bi se rad prišel k tebi carkljat. Ja, zdaj si te želi! Še  letos!!

Ko te berem tu, se mi zdi, da si super mamica in da ti vse laufa, kot je treba. Ne dvomim, da ti z dvema ne bo šlo ravno tako super.

CESTITKEEEE!!!!!!!!!!!!!


Ne sekiraj se vnaprej, zadeve resuj sproti. Vse bo cool. To je ena lepa novica, Zan bo imel druzbo.

_____________________________

Gospa sem.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nalin, nič se ne sekiraj! Točno isti občutki so pestrili mene, ko sem bila v drugo noseča-čeprav je bil mali kakšno leto starejši od tvojega. Verjameš ali ne, da sem se skoraj vsak dan zjokala (vsaj v prvih 4 mesecih) in to zaradi tega, ker mi je bilo grozno hudo, oz. sem se bala, da bo mali prikrajšan. Da se ne bom mogla več z dušo in telesom posvečat samo njemu, da mi bo mogoče zameril, ker ne bom več samo njegova... Priznam, ti občutki so res grozni, po drugi strani pa sem bila sama nase jezna, ker v mislih zapostavljam še nerojeno dete. Moj  me je na začetku razumel (hormaoni pač), pol me je pa že skoraj mal čudno gledal, ko sem imela take izpade. Nekako po 4 mesecih, predvsem, ko so minile utrujenosti in zaspanost, sem postala bolj vedra, razčistila sem situacijo sama z sabo in z malim-od vsega začetka je bil grozno navdušen nad dojenčkom. Ko se je mala rodila, smo se cca. 3 tedne malo lovili in se prilagajali en drugemu (jaz sem imela malo več problemov, ker je bila rojena prej), Potem pa jo je tudi sedaj ta večji sprejel za svojo in začel razumeti, da pač ne more bit vse tako, kot je bilo prej. Sem pa se mu maximalno posvečala ko je mala spala. Sedaj, ko ima že 1 leto, se že skup igrata, pa se "dražita"...
Mal sem bila dolga, a upam, da sem te vsaj malo potolažila. Vse se bo lepo izšlo, samo ne delaj si nekih prevelikih načrtov kako boš kaj speljala-bo šlo skoraj spontano skozi. Začenjam pa razumeti rek, da ko imaš enkrat 2 otroka, je isto, kot da bi jih imel 5. Ko se namreč naučiš enakovresno razporediti svoj čas in ljubezen med otroke, ugotoviš, da lahko enako ljubiš npr.3 ali pa samo enega.

Nalin, ne sekiraj se. Jaz sem tudi bila na začetku full utrujena, še sedaj se mi naredi, da popoldan kar zaspim - nizek pritisk- in sem imala takoo zeloo slaboo vest, da sem slaba mama, ker se mi ne da it na igrišče, pa se mi ne da to..
Ampak potem sem se pa malo skulirala, pa tudi tista ta hujša utrujenost je mimo, nekako se mi ne zdi, da bi tamala bila za za kaj prikrajšana. Jo probam zaposlit malo drugaće, ne tako da skače po meni oz. kadar se to dogaja se pač jaz naštimam tako, da mi ni direkt na trebuhu. Ma, tebi se sedaj zdi, da bo konec sveta, ampak boš videla- vse bo še v redu. Vzemi vsak dan posebej, ukvarjaj se z njim kolikor lahko in ne imej slabe vesti...


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Pri nas je bilo zelo podobno, ker sva pričakovala večjo razliko. Imela sem pa zelo podobne občutke kot ti. Pa se je na srečo vse drugače obrnilo.

Z Ano smo se že pred porodom veliko pogovarjali o dojenčku in nikoli ne bom pozabila njenega izraza, ko je stopila in porodnišnično sobo. Že itak ima velike oči, ampak takrat si videl samo še tiste ogromne, radovedne oči, ki so komaj čakale, da bodo zagledale dojenčka in v tistem trenutko se je nekaj spremenilo in vse skrbi so izginile.
Na Julijo je bila redkokdaj ljubosumna in že od začetka jo je vse fasciniralo kar se je dogajalo okoli mlajše sestrice. Zdaj, ko sta pa stare 4 leta in 21 mesecev je pa prav fino. Veliko se igrata, objemata, crkljata in jasno občasno tudi skregata.
Je pa res, da je Julija ogromno spala in sem se zato lahko veliko posvetila tudi Ani, pa še stari starši so nama ogromno pomagali.

Med nosečnostjo si niti nisem znala predstavljati, da bom Julijo lahko vzljubila na isti načino kot Ano, zdaj pa vem, da je bilo tako mišljenje tako zelo napačno ...

Srečno!

O.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nalin, kot bi brala svojo zgodbo. Med našima dvema bo razlika samo leto in pol. Tudi naju je ta nosečnost malo  presenetila in na začetku, ko je bil CB pozitiven, sem se tako razjokala, res mi je bilo hudo.
Imam še to nesrečo, da mi je blazno slabo, tako da sem imela pred Tinkaro slabo vest, ker se mi je zdelo, da jo zanemarjam, veliko jo je pazila babica, da sem jaz lahko počivala. No, saj tudi zdaj stanje še ni optimalno, vendar slabosti počasi popuščajo.
Velikokrat razmišljam o tem, da bo Tinkara prezgodaj postala "tavelika". Po drugi strani sem pa sama edinka in sem si bolj, kot vse na svetu želela brata ali sestro.  Otroci, med katerimi je majhna razlika dobesedno skupaj odraščajo, so bolj povezani,... Ko zdaj razmišljam o tem, ko se pikice pod srcem že veselim, se mi zdi, da je majhna razlika med otroki večja prednost, kot slabost.
Jaz našo že kar navajam na dojenčka, čeprav še ne razume, skupaj božava trebuh, daje mu lubčke. Nosim in dvigujem jo pa ravno toliko, kot prej, verjetno bo pa treba malo omejiti, ko bo buši večji. Je slabo zaradi hrbtenice, otročku pa take aktivnosti po besedah zdravnice, ne škodijo.
Pogumno, boš videla vse bo ok.

_____________________________

:)

V bistvu smo mi starši tisti ki komliciramo! Otroci se itak navadijo na vse zelo hitro...pa kaj pol če ga ne boš mogla več toliko nosit(sej je že velik fant), sicer sem jaz Lukca brez problema nosila do zadnjega, ampak če nebi mogla pač nebi! On bo vse razumel, brez veze da imaš salbo vest, raje pomisli, kok bo lepo, ko se bosta skupaj igrala...Alja kr zavriska ko Lukca vidi! Luka je zelo rad zaspal na meni na trebuhu in dokler je bil še trebuh majhen je zlezel name, ko pa se je že dobro poznalo,pa sem mu lepo povedala, da ima mamica v trebušku dojenčka in da se naj kr poleg mene uleže...pa je čist razumel!
najbolje da ga počasi navajaš na drugega člana, da ne bo potem prevelik šok, ko ne bo več središče tvojega sveta!  Meni je luka na trebuh pleničke dajal, je kao dojenčka previjal..pa pela sva mu, ga božala...in ko sem rodila ni bil nič ljubosumen, niti 1x še ni aljo udaril! Vsako jutro ko gre v vrtec gre k njej ji da lupčka in reče pidna bot(pridna bodi), tako kot jaz lukcu naredim...
kar se tiče dojenja..sicer sem lukca že prej odstavila, ampak vedno razume, da mamica se sedaj ne more z njim igrat, ker je alja lačna in ponavadi se zraven uleže in se pogovarjava...ko alja joka, si sam dvigne majico in reče, alja ne jokat, na ziziko
jaz na tvojem mestu bi ukinila dojenje predno rodiš, 1x ga boš itak mogla!

In res brezveze se obremenjevati s tem, ker potem se itak vse lepo izide...veseli se nosečnosti in uživaj vsak trenutek, ker druga nosečnost kar zdrvi mimo tebe...in Žan je že tako velik fant, da bo vse lepo razumel! le pogumbo in srečno!!!

Dobrodošla v klubu tečnih, nosečih, doječih, utrujenih in zaskrbljenih mam in mam to be.

Podajva si roko! Pri meni je enako... Ampak - saj boš videla: BOLJŠE BO!!!!

Lej tkole: ko sem imela Mirno, so mi vsi težili, kdaj bo še eden. In končno obelodanim novico, da bo še eden, pa vsi v en glas:"Jaaaaaaaaaaaaaaaa, zdej boš pa vidla, kok bo grozno." No, pa dobimo Zarjo in zdej že vsi sprašujejo, kdaj bo pa kakšen fant... Ampak tega veselja  jim pa ne bom naredila...

Pa tudi grozno ni! Daleč od tega. Prav luštno je. Pa če se zorganiziraš imaš čas tudi zase . Jaz si ga sigurno vzamem 2x na mesec. Evo, en tak večer je dones, grem k moji bivši najboljši prijateljici gledat fotke iz Afrike  Otroci bojo pa doma spali...

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Meni je z dvema še mnogo lepše kot je bilo z enim otrokom. In komaj čakam, da bo čas za tretjega (pa čeprav sem se danes celo zjokala, ker sem že skoraj dva meseca napol v karanteni, saj sta mulca non štop bolna in sem imela takoooo poln kufer; ampak to so res redki trenutki).

Nalin, sicer ne vem, kako bi ti to razložila, ampak vedno imam občutek, da prav t.i. zahtevni otroci (izraz pač povzemam po RR uporabnicah, ki imajo po lastnih besedah take otroke) prav potrebujejo brata ali sestro: da se starševska pozornost malo razporedi, da otrok spozna, da se ne bo vse življenje vse vrtelo okoli njega (ker se res ne bo)...in mislim, da je izkušnja imeti brata/sestro v mnogih pogledih neprecenljiva.

Naša dva se tudi že zamotita skupaj in ti povem, da je ponavadi težje, kadar imam doma samo enega. Oh, včasih se mi kar srce topi, takšne imata. Bom tule napisala en njun dialog, od katerega sem imela solzne oči (pa čeprav se bo verjetno vsem drugim zdel trapast): Vasja izpuli Kajetanu dudo in reče "Kajči, reci BE". Kajči reče: "Be" (to je itak edino, kar zna reči ). In Vasja zaključi: "Kajči je naša ovčka".

O Nalin...tudi jaz dobro vem o čem pišeš...sem bila na istem pred skoraj dvemi leti, ko sem bila noseča drugič. Najprej veselje, pa strah, pa skrb, pa veselje.....vse se je zmešalo in to je trajalo dokler nisem rodila. Ko sem pa prišla domov, sem še doma tulila en teden in razmišljala, kako bom sama z dvema otrokoma, kako se bom zorganizirala...tisoč vprašanj, odgovorov bolj malo. Včasih sem bila jezna na cel svet....a je steklo....danes ima Jure 2,5 leti , Leja pa eno in cartamo se lahko  vsi trije....igrata se skupaj, tudi nagajata.....ne vem, ne bom ti lagala...meni en otrok pomeni enkrat več dela, dva pa tisočkrat več...samo zakaj.....jaz si v tem letu nisem vzela časa zase, Leja mi ni pustila dihat...a glej vraga....zdaj sem v službi in sploh ne vidim nobenega problema več. Oziroma, bistveno manj. Ker sem zamenjala okolje.
Glede tvoje utrujenosti pa samo tole...a si mogoče slabokrvna?

O, Nalin, čestitke!

Kar se pa tvojih skrbi tiče, se pa podpišem po Viv in Jančiko. Z dvema je bistveno lažje kot samo z enim.