Pozdravljene,

pod prvo se opravičujem, če nisem na pravi strani tole zapisala...
V četrtek 16.9. ( 23 teden ) sem imela morfologijo na kateri so odkrili, da je imel moj plod Spina bifido. V sredo 22.9. so me sprejeli v porodnišnico, kjer so mi dali inekcijo za umetne popadke in pa inekcijo da je moj otroček zaspal, v četrtek 23.9. sem rodila fantka.
Zanima me ali je imela že kakšna punca tako slabo izkušnjo, trenutno sem čisto potrta, seveda psiha naredi svoje. Seveda kot vsaka sva si oba s partnerjem izjemno želela otroka :( pač, se je tako žalostno končalo :(
Zanima me kako , če je katera imela to izkušnjo,  je premagala to psihično bolečino, izgubo...itd
Lp
Jana

Ojoj, to mora biti pa res boleče za dušo. Zelo mi je hudo zate. NImam podobne izkušnje, vse kar bi rekla, bi zvenelo plehko -  ti pa želim iz vsega srca, da bi se pobrala po tej hudi stvari. Pa en veeeeelik objem!

p.s.: Društvo solzice se mi zdi, da pomaga v podobnih primerih, mogoče bi se lahko obrnila nanje.

Naša punčka je umrla v 32t... vzrokov ne bom pisala, je bilo pa precej hudo takrat. Veliko veliko mi je pomagalo pisanje o tem, ker govoriti nisem mogla z vsakim o tem. Veliko se mi javilo punc, ki so imele podobne izkušnje in z njimi ob strani in seveda z mojim dragim sem prebrosila tiste prve dneve. Ko mine nejhujše, se začne žalovanje in prebolevanje. Obstaja ena knjiga, ki jo izdaja ravno društvo Solzice. Poglej malo na njihovi spletni strani. Tista knjiga mi je tudi pomagala. Pa ne boj se govoriti o tem oz., če ne moreš govoriti, pisati. Ker če ne boš dala iz sebe, se ti bo samo kopičilo.
Vse dobro ti želim.

Hvala vam za odgovore.
Ja, vem da obstaja 'društvo' Solzice in tudi knjiga, ki jo imam namen kupiti, da jo preberem. Moram se pozanimati tudi, če so v ljubljani v sklopu tega društva kakšna srečanja s takimi puncami kot sem jaz, ker mi pogovor trenutno najbolj sede. Sama nisem taka oseba, da bi se zapirala, da bi potisnilo svojo bolečino v podzavest in čisto pozabila. Pozabiš NIKOLI, preboliš pa pomoje lahko kmalu, če sam sebe tako tudi prepričaš, da je pač tako bilo usojeno.
Je pa zelo hudo ja, fizično se človek hitro pozdravi, psiha pa resnično naredi svoje, sploh izguba je boleča in v glavi se mi non-stop odvija četrtkov prizor
Upam, da si kmalu opomorem...

Joj, joj to mora biti pa res strašno .

Na srečo taklšne izkušnje nimam, je pa na MON-u forum "Ko starši žalujejo". Predlagam ti, da pogledaš tudi tja in mogoče tam najdeš kakšno mamico s podobno izkušnjo.

Drugače pa drži in veliko moči pri prebolevanju boleče izgube ti želim.

Lubica MON je med.over.net in si že registrirana...

če si registrirana na Facebooku se nam lahko pridružiš na strani samo za mamice, ki smo doživele to hudo izkušnjo. Veliko nas je in se lahko pogovarjamo, pišemo kadar nam je hudo... Vsak mesec so tudi srečanja, vsakič na drugem koncu Slo. Drugače ti pa lahko pomaga tudi društvo Solzice. Če si prijavljena na FB, mi pošlji svoje ime in priimek, pa ti bom poslala vabilo. To je zaprta skupina in potrebuješ vabilo.

moje sožalje za izgubo

nočem dvigat prahu,
me pa zanima, a si se sama odločila za prekinitev ali so ti zdravniki svetovali da je bolje??
v ožjem sorodstvu imamo otroka rojenega z SB z minimalnimi težavami, letos v prvem razredu OŠ

Kratka..sm ti poslala ZS

Anonimen...nikakor se nisem sama odločila za prekinitev nosečnosti :( povedali so mi kakšna je to okvara pri otroku, kakšna je možnost za preživetje, moj fantek je imel najvišjo stopnjo, s tem da se mu je v glavici nabirala že tekočina, kar pa pomeni, da tudi mentalno ne bi biu vredu    Oni nič ne rečejo, da moraš prekiniti nosečnost, oni ti samo povedo kakšne okvare so pri otrocih, odločitev je potem od starša.

grozno...nimam besed samo solzne oči..... je pa vseeno bolje tako, ker verjetno taki otroci niti ne preživijo....

glavo pokonci in držim pesti za naprej... srečno...

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

berem in ne morem verjet.
sicer ti ne morem pomagati, ker te izkušnje nisem imela, vendar če ti lahko kakorkoli drugače pomagam... sem tukaj...

upam, resnično upam, da bosta zmogla čimprej naprej, v nove boje, in da se vama čimprej pridruži pikica. zdrava, vesela.
drži se!

vem, da moraš najprej preboleti in iti čez. in vem, da ni lahko.
in vem, da bo naslednjič do samega rojstva otroka prisoten strah, kaj pa če kaj spet bo. vem, verjamem.

a vseeno - ob medsebojni podpori vama bo to hitreje uspelo. kot sem napisala - če bi ti le lahko pomagala... če bi lahko odvzela del tvoje bolečine... hudo mi je.

nisem tega doživela, sem pa imela prijateljico, ki ji je par dni po rojstvu umrla hčerkica, ki je niti pestovala ni.  pokopana je v žalah, v parku zvončkov, pa sta zmogla naprej, in čez dobri dve leti se jima je pridružila punčkica, zdrava, nasmejana. dobrovoljček. sama ne bom nikoli pozabila klica - rodila sem in na moj odgovor: čestitam je bil njen jok in prošnja prosim pridi, sama. in kako smo skupaj jokali v porodnišnici, medtem ko so punčko odpeljali v ljubljano. no, sedaj pravi, da ne ve, kako je preživela prvih par mesecev. ampak da je šele sedaj prebolela, čeprav svoje prve princeske ne bo nikoli pozabila.

drži se. držita se oba. verjamem, da bo tudi za vaju posijalo sonce, pa čeprav se vama to sedaj ne zdi verjetno.

Janchek81, že ko mi je Špica84 povedala za tvojo smolo, sem se skoraj zjokala in zdaj imam spet solzne oči. Ne morem si v celoti predstavljat, kako vama je, lahko si samo mislim, saj je bilo meni že takrat, ko sem imela v 7. tednu ss, grozno hudo, kaj šele vama. Ampak v končni fazi je po vsej verjetnosti bolje, da je tako.

Kar pa se tiče naslednjih nosečnosti, pa boš vsaj v 1. naslednji imela prisoten strah. Imam svakinjo, ki ji je otroček umrl v maternici v 8. mesecu nosečnosti - zaradi takrat neznane okužbe - ampak to je bilo že 17 let nazaj. In ima zdaj 4 povsem zdrave otročke - 2 že krepko v puberteti, in pa 3-letni dvojčici. Ampak še vedno pravi, da ko pride mesec oktober naokoli, da je cel mesec potrta in žalostna, ko se spomni na svojega mrtvorojenega otročka. Hočem ti povedat, da pozabila ne boš nikoli, boš pa prebolela sčasoma in bo manj bolelo. Upam, da bo to čimprej

_____________________________

V meni živi vitka ženska, ki bi rada prišla na površje. Običajno to kozo lahko utišam samo s piškoti.

honey: ja se strinjam, je zelo težko, prebijam se iz dneva v dan z pozitivnimi mislimi ... vendar je težko .. včasih izgubim voljo do samega življenja in ne vem niti kje se me drži glava .... imam ljudi okoli sebe, katerim se zjokam, povem kaj čutim, ... vem pa da mi oni žal ne morejo pomagati,...pomagati si moram sama, čisto sama in upam, da mi uspe  
Seveda tega dogodka NIKOLI ne bom pozabila, samo upam, da čimprej prebolim, grem skozi to turobno obdobje in probam na novo zaživeti.
Pri naslednji nosečnosti pa vem, da bo prisoten strah do konca nosečnosti in še dlje  ampak ... mogla bom biti vesela vsakega dneva nosečnosti in upati, da se je zgodilo samo prvič in NIKOLI več .... pač .. pozitivne misli moram imeti in le to me bo lahko držalo pokonci ....
Hvala vsem še enkrat za vzpodbudne besede