Povejte mi nekaj, drage moje RR-jevke, kako ste oz. kako boste svojim :duda: razložile zakaj so in se nekateri otroci rodijo drugačni. Parkrat se je že zgodilo da smo v kakšni trgovini ali pri zdravniku naleteli na otroka z davnovim sindromom ali kakšno drugo okvaro, pa je na začetku naša :roza: zlo naglas in z nakazovanjem opozarjala naj le vendar pogledam otroka kakšen je. Tudi sama ne vem kaj je prav, razložiti otroku tam na licu mesta kjer te opozarja, ali ga poskušat odvlečt stran, al kako drugač premotit njegovo spraševanje. Niti ne vem kako bodo odreagirali starši takih otrok, najbrž jim je neprijetno ob takih trenutkih.
Sva se že doma pogovarjale o tem, pa še vseeno včasih preveč burno odreagira.

Mi na takšen primer še nismo naleteli, sicer pa mislim, da če bi, bi poskusila zadevo čimbolj potiho spraviti skozi. Reči pač nekaj, recimo kar tako mimogrede, ja, Tibor, eni so taki, drugi pa drugačni, hvala bogu, da nismo vsi enaki, a ne?. Ti si tak, on je tak, jaz sem pa sept drugačna. Kakšna speciznejša razlaga za to obdobje (malo manj kot 3 leta je star) še ne bi bila učinkovita.
Smo pa naleteli enkrat v mestu na enega majhnega človeka. Takrat je bi Tibor še v vozičku, kakšno leto in pol star in ni opazil razlike. Je pa zato Miša, višavka (kuža), opazila in je buljila za njim kot okamenela. Sploh ni hotela hoditi, z vsemi štirimi je bremzala in buljila. Tisto mi je bilo pa kar nerodno, ker je bilo ob praznem trgu, ki smo ga prečkali, zelo opazno.

Moja hči je taka, da vse zelo na glas vpraša in me je že nekajkrat spravila v zadrego s tem. Toda tudi jaz sem se nekaj naučila: otroku moram razložiti točno tam, v tistem trenutku kar ga zanima, pri tem pazim, da sem primerna njegovi starosti, vljudna in da pač enostavno povem, da smo ljudje različni in da smo vsi fajn, tudi če smo drugačni. Se mi pa zdi, da se ne smem stran obrnit, ker sem že nekajkrat razmišljala, kako bi se jaz počutila v situaciji starša takega otroka. Po moje je še toliko bolj neprijetno, če nekdo kaže s prstom nate, potem se pa za dodatek še obrne stran ali svojega otroka stran odvleče. Ne vem, jaz bi prej probala zraven še raje mamico kaj vprašat, se približat otroku in s tem svojemu pokazat, da ni to noben bav bav. Je pa to v tistem trenutku včasih težko.:)

Evo nekaj iz prve roke kako odregirajo/odreagirate starši ob otrokovih vprašanjih...moja hčerka namreč na levi rokici nima prstkov...no in večkrat se zgodi, da kakšen otrok pač vpraša mamico lej kje ma pa ta punčka prstke? al pa lej kakšne majhne prstke ma al pa kej tazga? in pol običajno so vse oz. večina mamic v zadregi kaj reči...pa potem vedno jest pač glede na otrokovo starost rečem, ja veš niso ji še zrasli...al pa da jih je notr potegnila (v pest) al pa kej podobnega in velikokrat potem opazim, da sem marsikatero mamico "rešila" iz zagate...je pa tud Teja zdaj ze taka da reče ja mejhne mam ti jih pa nimaš in se kdaj tud katera mamica pol zasmeje...mi gre pa blazno na živce, če me kakšna mamica prov tko grdo vpraša oz. ko je bila še v vozičku se je pogosteje dogajalo in je kakšna rekla...ja kje ima pa vaša prste? takrat bi pa najraj neki uni v glavo vrgla...kot da se tega ne da na drugačn način vprašat :zmeden:

Jah včasih so mamice tiste ki bolj"neumno"vprašajo in tisto je hujša zadrega kot otroci, ki nič hudega ne mislijo.

Jaz sem delala z invalidnimi otroci in moram povedati, da zelo drugače sprejemajo svojo "drugačnost" kot jo dojemamo mi.
Ko z neko hibo živiš od rojstva je to zate del vsakdanjosti, je pa res, da le ti otroci potem tudi zelo lepo sprejemajo drugačnost drugih otrok.

Upam, da mi bo uspelo pri Tii privzgojiti to dejstvo, da smo vsi lepi, ravno zato ker smo unikatni in drugačni!

Şama sem po poklicu defektologinja in se vsak dan poklicno ukvarjam z "drugačnimi"otroki. Prej sem delala v Dornavi, sedaj pa v dislocirani Enoto v MB. To vam pravim zato, ker je Dornava majhen kraj in so nas "drugačne "otroke in njihove učiteljice vsak dan videvali po vasi na sprehodu in so imeli povsem lep odnos do nas. Ko pa sem prišla v MB sem doživela šok, ko so se vsi ozirali za nami:v trgovini, na avtobusu, na ulici, ... V dornavi pa ravno obratno. Tam se je vsakodnevno dogajalo, da so otroke pozdravili, jih pobožali, jim ponudili kak bombon ...

Iz tega vam lahko iz izkušenj povem, da je za sprejemanje drugačnosti potrebnih veliko stikov in druženj z "drugačnimi"otroki ...

Zato pa straši, razveselite "drugačne" otroke in jih skupaj s svojimi otroki pripeljite na obisk k njim. Naredile boste dvojno z stališča vašega otroka in nasmeh in zahvalo s strani drugačnih otrok.

Tudi drugačni otroci so tega vredni!

:muca::muca::muca:

Mineja, po moje bi bilo pa dobro, če bi se vrtci zorganizirali in hodili na obiske k "drugačnim otrokom". Takrat bi bil večji živ-žav in sploh ne bi opazili, da so med drugačnimi otroci. Tako bi se jih lepo navadili in bi jih sprejeli kot nekaj povsem običajnega. To bi bila pa res super rešitev. Škoda, ker se na tem nič ne dela, vsaj ne da bi jaz vedela za to.

Ko je bila moja hcerka stara leto in pol je imela izbuljeno okico,imela je tumor na ocesnem zivcu.Tumor je bil tako velik kot je bila njena okica.Zato je bila delezna pogledov starejsih in otrok.Otroci so kazali s prstki(poglej kaksno oko ima).Ko se je to zgodilo na igriscu, sem stopila do decka (starega priblizno 4 leta)in mu pojasnila da ima bolano oko je ta decek stopil do hcerkice,jo prijel za rokico in se zacel z njo igrati.Tako smo mi resevali ta problem dokler ni bila operirana v KC Ljubljana.Sedaj je sicer slepa na to oko in je "vidno" da je slepa,toda pri njenih sedaj 4 letih sama razlozi da je bila operirana in zraven se doda "glavno je da vidim vsaj na eno okico".Moram pojasniti da se ji je tumor po prvi operaciji ponovil tako da je bila ze drugic operirana.Zdravniki ne iskljucujejo moznosti da se ji tumor ne bo ponovil se na drugi okici,tako,da ostane popolnoma slepa.Ker hcerkica to ve,nima nikakrsnih tezav s otroci ker jim sama razlozi kako je srecna da vidi in taksno jo tudi otroci (pozitivno)sprejmejo.Zato mislim da morajo biti najprej starsi tisti ko otroka poucijo da so med nami tudi otroci kateri so malo drugacni, vendar so vseeno otroci,kot oni sami.

Tako je starši upeljujemo otroke v svet.Mi moramo razložiti,kaj se okoli njih dogaja,pa tudi to ,da so okoli njih tudi taki ljudje,ki imajo kaj čisto malo drugačnega ampak,da so popolnoma isti kot vsi.
Moji so rasli z drugačnim-moj nečak je od rojstva hud epileptik in hudo zaostal.Samo ob prvem epileptičnem napadu so se ustrašili potem pa ne več.Edino pripombo ki so jo dali je bilo obžalovanje,da se ne morejo igrat z edinim bratrancem,ki ga imajo.
Živimo blizu ustanove SONČEK-kjer prihajajo otroci z cerebralno paralizo.Takoj ko bo možno bomo našega Timija popeljali na obisk k otrokom,da mu bo drugačnost postala njegov vsakdanjik.

Pri Niku v vrtcu so dostikrat pripeljali nekaj otrok na vozičku s cerebralno paralizo in ko sem prišla po njega v vrtec iskat za domov me je prijetno presenetil prizor v sobi. Vzdušje je bilo običajno, otroci so se igrali, med samo so bili pomešani, nič nenavadnega. Zdi se mi pozitivno, da otroka že od malega spoznaš z 'drugačnostjo', tako jo sprejeme oz. se mu zdi samoumevna. Priznam pa da če te otrok preseneti z določenimi vprašanji v pričo določene osebe, smo straši postavljeni v neprijeten položaj, vsaj kar se mene tiče, ker si ne želim prizadeti oz. narobe izraziti, da bi potem starše ali pa otroka prizadela. Če sem bila postavljena v tako situacijo sem sinu direktno (drugačen način za njega tako ni sprejemljiv) tudi pojasnila, na obziren način. Odvisno od situacije. Povedati brez nelagodja, kot da je to nekaj običajnega, kajti to bi moralo za nas biti nekaj običajnega, del naše družbe.
Manjši so otroci manj opazijo drugačnost, tako da moje mnenje je da bi se v lahko na podlagi tega veliko naredilo že v prvih letih otroka, s tem da bijim dali možnost druženja, na žalost pa znamo odrasli zakomplicirati in se bojimo drugačnosti.

To, niki5, je bilo pa prav super. To z vrtcem mislim. Škoda, da ni tega več. Tako bi bili res vsi otroci vzgojeni, da bi sprejemali drugačnost kot nekaj običajnega ali pa še bolje, da bi se naučlili, da je treba šibkejšim od njih pomagati. Slovenija je tu res zadaj, se mi zdi. Kolikor poznam druge države, naprimer Nizozemsko, so veliko bolj odprti in strpni do vseh. Predvsem otroci.

U, ravnokar sem prebrala, da tudi kranjski otroci iz Vrtca Janina obiskujejo "drugačne" otroke. Lepo.

Še več takih vrtcev bi bilo potrebno..

Kaj je pa mene šokiralo, ko sem bila na uvodnem sestanku za v šolo. Sedaj z 9-letko je možnost, d jo obiskujejo tudi otroci s posebnimi potrebami (se strinjamo da je to velik spekter) no in eden oče je na vsak način želel vedeti ali bo na tej šoli tudi kakšen tak otrok in dal jasno vedeti kako je proti temu in da njegov otrok ne bo obiskoval takega razreda. Bila je sem jezna, predvsem pa razočarana, ker je oče ne da bi vedel ali je kakšen otrok, ne da bi kakršnega koli otroka s posebnimi potrebami poznal ali videlse že v naprej odločil negativno. Tega pa zares ne razumem. KAko lahko ve, da bi tak otrok oviral njegovega v pridobivanju znanja. Žalostno...

Ko je bila moja Ta stara ene tri leta,smo bili nekje zunaj,na enih gugalnicah.Medve se lepo gugava,pa pride ena skupinica otrok,z dvema spremljevalkama.
Moja to nekaj časa gleda,potem pa mene vpraša(eden od otrok je bil v vozičku,ostali pa so se sami gugali,bili pa so mongoloidi)
"mami,zakaj pa se ta fantek ne bo gugal?"Potem pa jaz na dolgo in široko začnem razlagat(nisem bila čisto nič pripravljena:zmeden:),da so se pač rodili bolani,da so boščki,ko ne morejo vsega počet,kar bi radi itd.Na koncu pa sem še dodala"veš kako smo lahko mi vsi srečni,ko si ti zdrava.:zmeden2:
Ona pa"ja,saj sem,samo r ne morem rečt.
Meni so se pa solze ulile.
Mogoče pa njo sploh ni zanimalo to,kar sem ji razlagala,ampak to,zakaj se fantek ne more gugat.:zmeden2:

Dobra knjigica na to temo je od Svetlane Makarovič VEVERIČEK POSEBNE SORTE. Ni ravno za najmlajše, da bi jo jim direkt bral. Če pa poveš pravljico po svoje in jo s svojimi besedami interpretiraš, se da.
:muca:

O, hvala, Marietka. To sem pa že enkrat vedela, pa sem pozabila. Hvala, da si spomnila. Bom prav kupila ob priložnosti. Ravno zadnjič smo v mestu spet srečali malega človeka in je Tibor že začel Poglej mami, kako tisti čudno hodi.

To beremo v OŠ, je luškana, a kar težka za manjše otroke.

Ja vredu knjiga, smo jo brali, ko si jo je naš slučajno v knjižnjici izbral.

Ob Mančkovih ilustracijah se da prav lepo povedat.

:)- Meni je najbolj všeč tista, ko mama Replja češe Čopka s češarkom....

v mariboru, vrtec jožice flander na taboru, ima tudi ob svoji enoti enoto vrtca otrok s posebnimi potrebami...otroci se vsakodnevno videvajo na igrišču, organizirane imajo tudi skupne urice v igralnici ob delu - veeelik plus za ta vrtec z moje strani

Tudi v Tjašinem vrtcu enako tretirajo 'drugačne' otroke. Že v jaslicah je bila z ostalimi otroci deklica na vozičku s cerebralno paralizo in je bila del skupine, samo svojo vzgojiteljico je imela. Zdaj pa sta del skupine dva otroka z Downovim sindromom. Večino dneva se otroci skupaj igrajo, le posebna vzgojiteljica se ukvarja z njima (tako da imajo otroci v bistvu tri ali štiri vzgojiteljice), nekaj časa pa imajo tudi posebne aktivnosti, prirejene samo za njih. tako npr. je Tjaša tudi od obeh prizadetih otročkov dobila risbico za rojstni dan... in ko govori o prijateljih v vrtcu, jih ne ločuje, kot da sta drugačna. V glavnem sta del skupine.

To se mi zdi še najboljše. Vsi otroci so otroci, samo nekateri potrebujejo posebno vzgojiteljico in metode. Tjaša me tudi nikoli ne sprašuje, zakaj je nekdo drugačen. Je pa res, da se to lahko naredi, če je vključen en ali dva otroka, pri večji skupini je že problem.