Tast leži v bolnišnici in se počasi poslavlja. Kako naj pripravim hčerki (9,5 in 3,5 let), da ne bosta šokirani. Starejša hči sicer nekako razume stanje, mislim pa, da noče verjeti, da je zadeva resna, mlajša pa ne razume še nič. Obe pravita, da bo dedi še prišel in bo tako kot je bilo. Ampak žal, ne bo. Nekako nimam moči, da bi starejši hčeri razložila o  tem, da se bo končalo. Ali pustiti otroke v upanju ali jih pripraviti vnaprej? Za vse so to zelo težki trenutki in ne vem, kako naj se jih lotim, da bosta otroka čimlažje prebrodila bolečino? Bojim se, da se bo starejša kar zaprla in mi ne pustila blizu. Kako naj prikrijem lastno žalost ali naj pokažem kako boli?

Ko je bila hčerka stara 5 let je umrl moj stric. Ker ni imel svoje družine je mene in mojege brata imel kot za svoje. Tudi najine otroke je imel zelo rad, otroci pa njega.

Ko je umrl, sploh nisem vedela kaj naj rečem hčerki. Razložila sem ji pač, da je bil stričko zelo bolan in da je zato umrl. Odšel je v nebesa, od koder bo vedno pazil na nas. Tam mu je lepo in ga prav nič ne boli, pa tudi srečal se je s tistimi, ki jih je imel rad pa so tudi že umrli. Zdaj so vsi skupaj kot angeli.

S tem pojasnilom je bila hčerka čisto zadovoljna.

...pri nas je bila podobna situacija ...tastu, ki je že pred 4l. zbolel za rakom, se je letos januarja stanje zelo poslabšalo,...
10.l hčerka je vedela kako in kaj, ker smo se odkrito pogovarjali o njegovem stanju,..zato je tudi ona vzela njegovo smrt, kot ene vrste odrešitev in olajšanje, saj bo zdaj tata prej in več doma (mož je namreč skoraj vsak dan pred in po službi šel pogledat k njemu),..in nona ne bo več žalostna zaradi nonotove bolezni, njega pa ne bo več bolelo
....3l.sine pa niti ni doumel kaj in kako,...le ko smo šli marca še zadnjič pogledat nonota, ni mogel razumeti, zakaj nono nič ne govori, in da ne sme skakat po njegovi postelji,....nato otrok več nismo peljali na obisk, saj sva oba z možem želela, da jima ostane v spominu takšen kot je bil pred zadnjim izbruhom bolezni,...
..otroka nismo peljali na pogreb čeprav je bila žara in čist preprost obred samo s pevci in osebnim slovesom,....punca se je sama odločila , da rajši nonotu "napiše pismo", ki smo mu ga dali v jamo k žari,....pustili smo ji da se poslovi od njega tako kot je sama želela,...se pa še danes veliko pogovorjamo o njem....kaj smo lepega doživeli z njim,...gremo na grob prižgat svečko ko si želi,....
....fante, ga ne omenja veliko,...le na pokopališču pove, da tam nina nono,...pa to dal nono,...

..predvsem ti "svetujem", da sebi in njej dovoliš žalovati zdaj, ko se pripravljate na izgubo in ko do nje (na žalost) pride,....odkrito se pogovarjajte o vsem , pokažite, da sprejmete vsako njeno reakcijo in da ni nič hudega če je jezna na vse in vsakega,...

..pri nas je punca veliko pisala in risala,...in čeprav je bil nono že 5tednov pred smrtjo v komi, mu je "pisala",in vneto po tatu pošiljala pošto, pozdrave,.....
...nam je v veliko pomoč bila tudi njena zlata razredničarka, ki je pred kratkim tudi doživela podobno izgubo in ji je na malo drugačen način "olajšala" zadevo !!

....veliko poguma in velik topel objem vsem!!!!

Meni je 2 meseca nazaj umrla mama. Ker tašča noben od mojih otrok ne mara preveč, je to zanje bil velikšok, saj so ful radi hodili k njej - nikoli jih ni nič kregala in vedno so se vredu razumeli. Večja2 veta, kaj pomeni, če umreš, tamala pa tudi (smo že prej hodili na grob k mojemu očetu), ampak še vedno velikokrat sprašuje zakaj pa je umrla? Na pogreb pa so šli vsi 3.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ko je meni mož umrl, je bila  hčerkica stara dobri 2 leti...., pa se spomnim, ko me je vsak večer ko sva šli spat vprašala en in isiti stavek "kje je tata" jaz "v bolnici je tata"... ona "ja v bolnici tata"... , ne spomnim se  točno po kolikem času po smrti, mislim, da kakšen teden, dva sem rekla "da je odšel k angelčkom" ona pa  "tata angelckom".......Punce moje to me je trgalo in trajalo skoraj leto dni... Ne bom pa pozabila ko sem šla z avtom mimo bolnice kje je umrl, je tamala od zadaj v stolčku ( 6 mesecev po smrti) začela jokati in kričati "gemo tatiu bolnico, mama, gemo tatiu bolnico"........

Ampak čas poceli rane, res je, spomini pa ostajajo. Otorci smrt svojcev  sprejemajo tako, da nam niti približno ni jasno kaj se dogaja v njihovih glavicah...

Hudo je to, zelo hudo.


LP

_____________________________

Skozi bele oblake in tihe korake
občutim, ko se vračaš k nam.
Zaznam v najbolj samotni tišini
novega večera mesečinizvezdo, ki tam le za nas nežno tli.V vetru tvoji dotiki milo božajo nas
vem, da si tu, varuješ nas...

HVALA VSEM..