Zaradi tega so me vso nosečnost spremljali tako v Ljubljani, kot v Celju. Imela sem tudi predležečo posteljico in kratek maternični vrat. V 32. tednu mi je počila žila in raztrgala se je posteljica. Nikoli ne bom pozabila, kako sem v predsobi stala v luži krvi in se pogovarjala z Gabrielom: »Daj, prosim. Vem, da ti to zmoreš.«

Rodila sem v Celju, potem pa so ga s helikopterjem prepeljali v Ljubljano, saj v Celju niso imeli opreme, ki bi mu pomagala.

 

PREBERITE TUDI: Predležeča posteljica ali placenta praevia

Zapleti zaradi birokracije

Ko sem naslednji dan klicala v Ljubljano, nisem niti slutila, da še zdaleč nismo ven iz hudega. Povedali so mi, da nekaj ni v redu z Gabrielovim srčkom in da čakajo na točno diagnozo. Popoldne je prišel kardiolog in takrat se mi je svet znova postavil na glavo. Gabriel je imel prirojeno hudo srčno napako – iz desnega prekata sta obe žili vodili iz srca, namesto da bi ena vodila v srce. Povedali so mi, da mora moj otrok, ki sploh še ni star 40 tednov (ko bi moral po vseh pravilih šele prijokati na svet), na operacijo srca v Izrael.

 

Gabriel se je rodil s hudo srčno napako, ki so jo lahko popravili le v Izraelu. (FOTO: Osebni arhiv)

 

Poseg, ki je vključeval tudi zoženje srčnih arterij iz 5 na 3 milimetre, je bil izjemno tvegan. Tako tvegan, da ga v Pragi, kamor navadno pošljejo slovenske dojenčke na operacije srca, niso znali izvesti. Naša edina možnost je bil dr. Mishaly, ki pa zaradi vseh zapletov ne operira več v Ljubljani. Zaradi birokracije in vzpostavljenih pogodb s Prago, odgovorni v Sloveniji Gabriela niso želeli poslati v Izrael. Na koncu se je zanj zavzel njegov pediater, dr. Grosek, ki je tako rešil življenje mojemu sinu.

 

PREBERITE TUDI: Moja mo-bi dvojčka

Težka odločitev in še težje čakanje

Bila je nedelja, 14. julij. S starejšim sinom, Lovrom, sva sedela na plaži in po rokah sem premetavala telefon. Vedela sem, da Gabrielova operacija traja pet ur, pa sem vseeno vsako minuto pogledala, ali mi je Boris že pisal.

V Izrael je z Gabrielom odšel moj partner Boris, Gabrielov oči. Večkrat sem se srečala z začudenjem ali obsojanjem, ko sem povedala, da nisem odšla s svojim sinom na operacijo. Odločitev je bila težka. Na koncu je pretehtal Lovro, saj me ni bilo doma že več kot en mesec, ker sem bila z Gabrielom v porodnišnici v Ljubljani. Vedela sem, da bom naredila bolje, če peljem svojega starejšega sina na morje, pa tudi Boris se bo lažje znašel v tuji deželi, ker govori angleško, jaz pa bolj slabo.

Minilo je pet ur. Moj telefon je zapiskal: »Operacija uspela!« Ne morem opisati sreče, olajšanja, občutka, ko se je iz mene dvignilo vso breme zadnjih nekaj mesecev.

 

Gabriel, rojen v 32. tednu, trmast po mamici, miren in tih po atiju. (FOTO: Osebni arhiv)

 

Gabriel je pravi borec in junak. V 40. tednih je premagal vse slabe napovedi, da bo preživel v mojem trebuhu, preživel porod, ko se je dušil v moji krvi, preživel let v Izrael in komplicirano operacijo srca. Trmast po mamici, miren in tih po atiju. Ta bo v življenju še daleč prišel.

 

"Ne morem opisati sreče, olajšanja, občutka, ko mi je partner povedal, da je Gabrielova operacija uspela," pravi njegova mamica. (FOTO: Osebni arhiv)