S partnerjem sva imela nekakšen dogovor, da če se ne zgodi prej, začneva delati na tem, da se nama pridruži naraščaj, ko dopolniva 30 let. V dveh letih se to ni zgodilo, zato sva bila oba napotena na preiskave.

Zunajtelesna oploditev

Izkazalo se je, da ima fant težavo, ki naj bi jo lahko operativno odpravili. Temu žal ni bilo tako, vendar so ob posegu shranili dovolj semen, da sva lahko pričela s postopkom zunajtelesne oploditve. Na vrsti sem bila jaz in ob vrsti preiskav, pregledov in dveh neuspelih poizkusih, sem v tretje le zanosila. Nastopila je potrjena nosečnost in prvi pregledi pri osebnem ginekologu. Ta me je od samega začetka (vsaj meni se tako zdi) pošiljal na vse možne preglede, zaradi rahlo povišanega sladkorja in pritiska, pa tudi zaradi moje starosti: stara sem namreč 34 let. Sladkor sem urejala z uravnoteženo prehrano. Pritisk mi je povzročal težave ob pregledih, saj so mi potrdili hipertenzijo bele halje, to pomeni klinično stanje previsokega krvnega tlaka ob prisotnosti zdravnika ali medicinske sestre (imela sem štiriindvajset urno snemanje EKG-ja oziroma t. i. Holter EKG in je bil krvni tlak ok). Nuhalna svetlina je bila v redu. 

PREBERI VEČ: Visok pritisk lahko vodi v preeklampsijo

Trebuščke je lepo rasel

Načeloma je bilo na pregledih vse v redu in rok poroda je bil predviden 29. februarja.

 Prvih nekaj mesecev sem še tekla, v drugem trimesečju sem tek opustila, sva pa s partnerjem še zmeraj veliko hodila v hribe, ture pa prilagajala nosečnosti. Ob pregledu morfologije ploda smo bili veseli, saj je bilo vse tako kot mora biti. Izvedela sva, da pričakujeva fantka. Trebušček je lepo rasel in bodoča starša sva bila srečna.

Ahondroplazija ali pritlikavost

Nastopilo je zadnje trimesečje, kjer pa je ob rutinskem pregledu pri ginekologu nastala skrb, saj meritve udov, trupa in obsega glavice niso bile skladne. Napotili so me na dodaten pregled v ljubljansko porodnišnico, kjer so bili enakega mnenja, zato sem dobila napotnico za amniocintezo, kjer pa niso odkrili nič konkretnega. Pregledali so tudi pretok posteljice in ta naj bi bil dokaj neenakomeren. Bila sem napotena še na genetski posvet, opravili so nekaj testov in potrdili sum Ahondroplazije (pritlikavost). Sledilo je nekaj solzavih dni, pa vendar ob veselem brcanju v trebuščku, veš, da pričakuješ malo dete in pozabiš na tisto, kar ni najlepše.

Ginekologinja je po končanem pregledu rekla le: “Ja gospa, tole je pa za urgentni carski rez. Rodila boste danes”. (FOTO: Osebni arhiv)

Urgentni carski rez

V takšnem duhu sta minila december in januar, ko sva s partnerjem aktivno začela urejati in nakupovati stvari, ki jih bo potreboval najin fantek. Konec januarja sem imela zopet rutinski pregled pri osebnem ginekologu. Poslušali smo pretok posteljice, ki pa ginekologu ni bil všeč, zato me je še isti večer poslal v porodnišnico, da to bolje preverijo. Tam sem dobila podatek, da res pretok ni čisto v redu, prav tako plodovnice ni bilo prav veliko. Ker je bil že večer in ker sem bila že tako ali tako naročena za ultrazvok naslednji dan, so me poslali domov.

Naslednji dan ob 12. uri me je čakal ultrazvok in ginekologinja je ob končanem pregledu rekla le: “Ja gospa, tole je pa za urgentni carski rez. Rodila boste danes.” Oči so bile v trenutku solzne, v glavi pa je nastala nekakšna črna luknja, saj je bila naslednja ura precej meglena.

PREBERI VEČ: Carski rez je zahtevna operacija

Rojen pet tednov prekmalu

Spomnim se, da so se mi vsi udeleženi lepo predstavili, me poskusili potolažiti, mi razlagali, kaj vse me čaka, meni pa se vseeno zdelo, da jih nič ne razumem. Partner je bil ves čas z menoj, tako da sem se zanašala nanj, da je razmišljal in deloval razumno, tudi v mojem imenu, ker jaz tega takrat nisem bila zmožna. Spomnim se, da osebju v porodni sobi nisem želela povedati, kako bo fantku ime (saj sem sama pri sebi želela, da je najprej postopek mimo in da fant dobi ime, ko pride na svet živ in zdrav).

Ob 13. uri se nam je pridružil Maks. Velik 39 centimetrov in težak 1450 gramov. Rojen pet tednov prekmalu. Zdrav, le s statusom zahirančka. Glavna težava je bila v pešanju moje posteljice, saj je fantek dobival premalo hranil in posledično zastajal v rasti. Mati Narava v takšnem primeru poskrbi, da primanjkljaj prvo občutijo roke in noge, da se le glava in notranji organi lahko razvijajo in rastejo nemoteno. V porodniški sobi je Maksa pričakal očka, z njim preživel prvo uro in zame naredil nekaj fotografij. Po končanih postopkih sva bila odpeljana na intenzivno nego, vsak na svojo. Očka pa je šibal domov po mojo porodno torbo, ki je tisti dopoldan nisem vzela s seboj, saj mi na kraj pameti ni padlo, da bom ta dan rodila.

Maksu sta družbo delala plišasta ovčka, ki mi jo je fant podaril, ko sva začela s prvim postopkom ZTO (zunajtelesne oploditve) in hobotnica, ki jo prejme vsak mali junak na intenzivni negi. (FOTO: Osebni arhiv)

Prvi obisk na intenzivni negi

Najino malo štručko sva na intenzivni negi lahko obiskala še isti dan, kjer sem ga prvič čisto zares videla, se ga dotaknila, ga pestovala, mu dala poljubček. Nisem se ga mogla nagledati in tudi nisem še čisto dojela, kaj se je sploh zgodilo. Bila pa sem iskreno srečna. Bil je čisto droben, malce zmečkan in bil je najin mali čudež.

Prve dni je fantek samo spal. Hranili so ga po sondi in spal je v ogrevani posteljici. Družbo sta mu delala plišasta ovčka, ki mi jo je fant podaril, ko sva začela s prvim postopkom ZTO (zunajtelesne oploditve) in hobotnica, ki jo prejme vsak mali junak na intenzivni negi. Maks je bil zelo miren in prvih nekaj dni sploh ni jokal. Ko je prvič konkretno zajokal, mi je bilo prav toplo pri srčku. Bil je tako majhen, da so mu bila najmanjša oblačila za novorojenčke prevelika in so jih sestre zožile tako, da so si pomagale z lepilnim trakom.

PREBERITE TUDI: Borila se je kot levinja - resnična zgodba

Prvič na oddelek

Po štirih dneh sva skupaj odšla na oddelek in čakala naju je ena grozna noč. Sama sem se prvič soočala z oskrbo tako majhnega in krhkega bitja. Vedela sem, da ima težave s hranjenjem, da pa bo tako težko, pa si nisem upala niti pomisliti. Na tri ure sem ga zbujala, previla, potem pa se je začela agonija hranjenja. Po steklenički je pojedel komaj 10 mililitrov in izmučen zaspal. Potem sem še kakšne pol ure poskušala, neuspešno, nato so mi na pomoč priskočile sestre. Tudi one so se dobro namučile, da je fantek sploh kaj pojedel.

Zjutraj je sledil test sladkorja v krvi in rezultat je bil tako slab (0.4), da so ga nemudoma odpeljali nazaj na intezivno nego, mene pa so zopet zalile solze: malo zaradi obupa in nemoči ter zaradi podivjanih hormonov.

Dogovor s sestrami je bil, da ko Maksa trikrat dnevno uspešno nahranim, se skupaj vrneva na oddelek. (FOTO: Osebni arhiv)

Naslednjih par dni so fantka hranili po sondi. Jaz sem ga obiskovala štirikrat dnevno, ga božala, pestovala, s časoma sem ga začela previjati in tudi hraniti. Zopet je prišel dan, ko sva bila skupaj na oddelku. In zgodba se je ponovila. Grozna noč, mučenje s hranjenjem, zjutraj pa slab rezultat sladkorja v krvi in še teža mu je padla. Spet je odšel na intenzivno, v prvo nadstropje, meni pa se je zopet sesul svet.

 

Po nasvetu sester sem tisti dan odšla domov. DA se spoijem in pomirim svojo glavo, vendarj je v trenutku, ko me je partner odpeljal domov, nastopil občutek krivde, da sem Maksa pustila samega, čeprav sem vedela, da je v odlični oskrbi. Tako sem naslednjih deset dni vsako jutro prišla v porodnišnico na obisk k svojemu malemu fantku, vmes hodila črpat mleko, potem zopet k fantku in zvečer domov spat. Dogovor s sestrami je bil, da ko Maksa trikrat dnevno uspešno nahranim, se skupaj vrneva na oddelek.

Končno domov

Ko sem dočakala ta dan, sem imela tremo in bilo me je strah, da zopet ne bo šlo. Pa temu ni bilo tako. Maks je jedel, meni pa se je srček mehčal. Po treh dneh (oz. osemnajsti dan po rojstvu) sva z Maksom odšla domov, novim dogodivščinam naproti.

Zdaj je star osem mesecev, razigran, zelo ješč in vesel fantek, tako kot tudi mamica in oči.

Za konec iskrena hvala vsem sestram in osebju v prvem nadstropju in na oddelku porodnišnice za lepe in vzpodbudne besede, tople objeme, predvsem pa za skrb in nego našega sončka!

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.