Danes je najin sinček Svit star 14 mesecev. Je mali razigran malček in na prvi pogled tipičen enoletnik. Vendar pa je bilo njegovo prvo leto življenja precej drugačno od življenja njegovih vrstnikov. Svit se je rodil 2.7.2019 dva in pol meseca prezgodaj. Rodil se je v 28t 1/7, tehtal je 1300g in meril 45cm.

 

Pozitiven test nosečnosti

15. decembra – sobota. Odločim se, da naredim test nosečnosti – bil je pozitiven. Kakšno veselje. Takoj povem novico partnerju in skupaj sva bila več kot presrečna. Ker sem po poklicu medicinska sestra in delam na intenzivni negi, sem novico morala takoj deliti s sodelavci. S samo nosečnostjo nisem imela nobenih težav, počutila sem se polna energije, zato sem normalo hodila v službo, doma počela vse po starem. Moji dnevi nosečnosti so hitro minevali in končno se že malo pokaže trebušček. Ob vsakem pregledu sem vedno vprašala: »Ali sem se preveč zredila?« To je bila moja edina skrb, saj mi je bilo samoumevno, da je z dojenčkom (plodom) vse v redu.

 

Nuhalna svetlina in prvi zaplet

Sledila je nuhalna svetlina in skupaj z Matijem greva pogledat našega dojenčka. Čeprav je bilo vse v redu, sem se vseeno odločila še za DHT (dvojni hormonski test). Ravno 4 dni po odvzemu krvi za DHT sem bila na izobraževanju – pogledam telefon in vidim 7 neodgovorjeni klicev »ginekolog«. Takoj mi je bilo jasno, da nekaj ni v redu. Pokličem nazaj in ja, potrdi mojo domnevo. Zmeniva se, da pridem k njemu na pogovor. Šlo je za poslabšanje izvida pri trisomiji 16.

Predlaga mi amniocentezo. Malo sem razmišljala in vseeno pristala na to preiskavo. Vem, da medicina napreduje, da je poseg voden ultrazvočno in nisem imela nekega strahu pred tem invazivnim posegom.

 Bil je začetek aprila in jaz grem v Ljubljano sama na poseg, ki sem ga imela pri dr. Shaini. Bila sem prepričana, da bo vse v redu. In tako je tudi bilo. Že po UZ je bilo videti, da je plod brez posebnosti. Pri trisomiji 16 gre za tako hudo obliko motnje, da plod zelo hitro odmre. 1 mesec je bilo sicer potrebno počakati na izvid. Ni me skrbelo, saj sem bila prepričana, da bo vse v redu.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Mala Iva, velika borka

 

Otrdevanje trebuha

V mesecu maju so se začele manjše težave z otrdelostjo trebuha. Ginekolog mi je svetoval, da grem na bolniško, saj je moja služba več kot uro vožnje stran. Ni mi bilo všeč, saj sem se še vedno počutila dobro in želela sem delati. Zato sem šla raje na dopust. V tem času sem opravila nekaj manjših nakupov za našega dojenčka (voziček in nekaj oblačil), sicer pa sem bolj naredila seznam trgovin, kam bova skupaj odšla z Matijem po nakupih. Imela sva v mislih, da bova to opravila v mesecu juniju.

 

Začetek julija

1. julij je bil topel ponedeljek, Matija pride iz službe in skupaj pojeva kosilo. On je nameraval po kosilu iti k frizerju. Jaz nisem imela nekih planov razen vsakodnevnih opravil. Brezskrbno se odpravim na wc, tam pa opazim rjav izcedek. Malo me je zaskrbelo. Zato grem pod tuš in odločim se, da grem na pregled h ginekologu, ki je delal popoldan.

Matija se prestraši. Pomirim ga, da sigurno ni nič posebnega in mu rečem, da grem sama. Ko pridem v ZD Krško vidim, da je moj ginekolog na dopustu. Zato pokličem v ZD Brežice in povem, kakšna je situacija. Sestra reče, naj se le pridem pokazat. Vseeno malo zaskrbljena grem na pregled. Tam me pregleda ginekolog in pošlje v brežiško bolnišnico, kar mi seveda ni bilo všeč. Pa vendar grem.

Ob sprejemu mi na oddelku sestre povedo, da to pa res ni nič hudega in da sem skoraj da prišla brez veze. Tudi jaz sem bila podobnega mnenja in vse mi je šlo na živce. Ko je prišla dežurna ginekologija, si je res vzela čas zame in mi 1h delala UZ.

Bila je menja, da ni nič posebnega, pa vendar se je odločila, da bi noč prespala v bolnišnici. Še zlasti zato, ker sem bila noseča 29t in tako zgodnjih porodov ne opravljajo v lokalni bolnišnici.

 Pokličem Matija mu povem, da bom noč prespala v bolnici. Ko ga uspem pomiriti, mu naročim, naj mi pripelje nekaj osebnih stvari za čez noč.

 

Bolečine v križu

Ko je prišel k meni, je bil skoraj do 22h z mano. Tudi malo nisem slutila, da bo kaj narobe. Me pa je v tistem času začel boleti križ. Nisem mu tega razlagala, samo rekla sem naj gre domov, da se jaz naspim. Posloviva se. Bolečina v mojem ledvenem predelu pa se stopnjuje. Končno mi uspe zaspati – a ne za dolgo. Pokličem sestro in povem, da imam bolečine. Prinese mi Magnesol in Buscupan. To popijem – meni nič boljše. Po 1h ponovno povem pokličem sestro, da me boli, zato opravi CTG, kjer ni nič posebnega. Moje bolečine so bile vse hujše.

Ugotovim, da mi je bolje, če hodim. Ponovno povem sestri, da imam bolečine.

Za njo sem bila »zjamrana« nosečnica. Pa vendar imam zelo visok prag bolečin in potrpežljivosti. Ob 2eh po premisleku spet pozvonim, da imam bolečine, prinese mi zdravila, ki mi niso nič olajšala. Opravi CTG, kjer ni bilo vidnih posebnosti, sestra pa si je s tem potrdila dejstvo, da sem samo »zjamrana«. Občutek sem imela, da me ne jemlje resno.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Konec dober, vse dobro

 

Porod v lokalni porodnišnici v 29. tednu

Ob 4.30 grem ponovno na wc – tam mi odteče voda. Čutila sem olajšanje, saj se je pritisk zmanjšal. Malo bolj zakrvavim. Grem po sestre ji povem, da mi je odtekla voda. Takoj gremo v porodno sobo, kjer ugotovijo, da sem popolnoma odprta. Takoj je bila tudi dežurna ginekologija prisotna in prepovedala vaginalni porod, katerega je želela opraviti babica – dojenček je bil namreč v medenični legi.

Takrat je bila akcija – vedela sem, kaj to pomeni, ko se nekaj mudi, zato sem v bolečinah se poskusila čim bolj umiriti, da ne oviram dela. Že tako so bili vsi v zelo velikem stresu. Takoj se je zbrala ekipa za carski rez in pozvana je bila urgentna ekipa iz Ljubljane za transport novorojenčka.

Ker tudi sama delam v urgentnih situacijah, imam točno predstavo, kako je to izgledalo – urgentni porod v lokalni bolnišnici v 29t, kjer plod oz dojenček nima razvitih pljuč. Ob 4.32 se je tako porodil deček, ki ga je bilo potrebno reanimirati in intubirati.

 

Ob 4.32 se je tako porodil deček, ki ga je bilo potrebno reanimirati in intubirati. (FOTO: osebni arhiv)

 

Prebujanje in šok

Ob 6.30 sem se počasi začela prebujati v hudih bolečinah. V prebujevalnici sta bili dve zelo mladi sestri. Ne obsojam jih, pa vendarle se vprašam, ali nista imeli dovolj znanja za svoje delo ali pa nista bili dovolj empatični za svoj poklic. 

 

Prosila sem za protibolečnisko zdravilo – sta hladno rekli, da ne smem nič dobiti. Bila sem tiho in ležala v bolečinah, gledala strop, medtem se oni dve pogovarjata o obdukciji. Zastane mi dih. Takoj vprašam, kako je z mojim dojenčkom, ali je sploh živ. Hladno mi odgovorita, da ne vesta in da onidve imata mene v negi in ne mojega dojenčka.

 

Teh občutkov ne bom nikoli pozabila. Mislim, da v taki situaciji te besede definitivno niso primerne. Končno pride v prebujevalnico sestra, ki jo poznam. Lepo mi pove, da je z dojenčkom vse v redu in da ga ekipa iz Ljubljane pripravlja za transport. Pomiri me. V tem času je prišla tudi ginekologinja, ki se mi je opravičila, da me ni premestila v Ljubljano in me pripravila na porod, ki je tudi njo zelo presenetil. Končno me odpeljejo nazaj v sobo.

Vzamem telefon in pokličem Matija, ki je ravno imel sestanek v službi in mu povem, da sem rodila. Ni dojel mojih besed. Samo jokal je in vprašal, ali je živ. Takoj je bil na poti k meni. Ko je prišel k meni, sem jaz tolažila njega.

Sestre so mi slikale malega Svita, takoj po rojstvu. Ta slika mi je bila najlepša. Zaradi urgentne situacije ni bil ne stehtan, ne izmerjen. Ko je bil Svit pripravljen za transport, so me na hodnik peljali s posteljo, da bi ga lahko videla – videla sem ogromen transporten inkubator in nekaj malega notri.

Nisem imela občutka, da sem rodila. Matija je bil ves dan pri meni. Jaz sem dan bolj kot ne prespala. Naslednji dan sem javila v službo in samo najbližjim prijateljem, da sem rodila. Nisem imela moči in bili so mešani občutki strah, žalost, obup. Kar prišel je ta dan, da sem rodila in bila sem brez dojenčka. Sestre na oddelku so bile zelo prijazne z mano. Bilo je zelo naporno obdobje. Dobila sem številko, kamor sem lahko klicala za informacije o stanju našega fantka. Strah me je bilo vsakega klica. In odgovor vedno enak: »Stabilen je Svit«. To je stavek, ki si ga vesel, a vendar je ves čas prisoten strah, saj to pomeni, da ni ne boljše in ne slabše.

 

PREBERITE TUDI: Resnična zgodba: Moj otrok je umrl v mojem naročju

 

Odhod v Ljubljano

5. julija sem bila končno odpuščena iz brežiške porodnišnice. Sicer precej septična, pa vendar se dogovorimo, da lahko zapustim porodnišnico in grem v Ljubljano k malemu Svitu. Ko pridem ven na zrak, končno zadiham, bila sem slabotna, utrujena. Predvidevala sem, kaj me čaka. Ko pridem domov, spakiram kovček, poslovim se od domačih in z Matijem greva v Ljubljano.

V glavi sem si ves čas govorila: »Ko bi le lahko prespala ta čas in bi Svitek bil tako velik, da bi lahko bili skupaj doma.« Pa vendar ne gre to tako in vedela sem, da bo potrebno prehoditi vso to pot.

 Ko prideva v porodnišnico, sem bila sprejeta na oddelek. Sestre mi povedo, kje je intenzivna nega, kakor bom hodila k dojenčku. Bilo me je groza. Oddelek poln mamic z dojenčki, jaz pa sama v sobi s svojimi mislimi. Ko se razpakiram, greva z Matijem k Svitu, končno ga bom lahko videla. Strah me je bilo.

 

Končno zagledam svojega junaka

In končno vidim malega junaka. Bil je tako mali, skoraj neopazen v celem inkubatorju. Dihal je sam, vendar je vseeno potreboval pomoč zraka in kisika, da je lažje vdahnil zrak. Končno sem se ga prvič dotaknila, ga poklicala. Solze so mi tekle v potokih. Vedela sem, da bo veliko časa potrebno, da zrase. Sestre na intenzivni so več kot sestre, poleg vsega strokovnega znanja so vedno našle čas za tolažbo in podporo nas mamic.

 

Prvo kengurujčkanje

7. julija se, lahko prvič kengurujčkala Svita. Končno sva se lahko zbližala. Občutek, ki ga ne bom pozabila do konca življenja. Dejansko sem od tega dneva dalje samo čakala na popoldneve, da sva se lahko crkljala.

 To je nekaj, česar se ne da opisati z besedami. Imela sva veliko srečo, saj sva se vse dni, ko je bil Svit na intenzivni, lahko kengurujčkala. Ko dejansko živiš za tisto uro in pol in kakšno veselje, če ti sestra še za kakšno minuto podaljša to razvajanje. Kako malo je potrebno za srečo obeh. To je bil čas, ko sva se oba zelo umirila, ko sva bila v mislih samo midva. V tem času se je Svit tako sprostil, da monitorji preprosto niso piskali, če pa že so piskali, pa je bilo to takrat, kadar je od ugodja tako trdno zaspal, da je pozabil dihati. Vsaka mamica ki je to dala skozi, bo vedela, kaj to pomeni.

 

Dejansko sem od tega dneva dalje samo čakala na popoldneve, da sva se lahko crkljala. (FOTO: osebni arhiv)

 

Kakšne bodo posledice prezgodnjega poroda?

Naslednji dan sem končno lahko govorila s Svitovo nadzorno zdravnico. Pogovoriva se o stanju Svita. Tu sledijo šoki za šokom.

Utrpel je možgansko krvavitev ob porodu, ima pomanjkanje natrija, potreboval je transfuzijo, rabi visoke odmerke kofeina. Takšna dejstva te streznejo in kar ne veš, kaj in kje bi začel. Nisem imela moči, da bi si karkoli lahko prebrala o vseh težavah.

Vedela pa sem, da to niso zanemarljive stvari. Na intenzivni sem kmalu spoznala mamice, ki so šle čez zelo podobne izkušnje. Hitro smo se povezale. V tem času rabiš samo pogovor, ampak pogovor z nekom, ki je šel čez podobno izkušnjo, kot boš šel sam. Potrebuješ mamice, ki so prehodile to pot, ki je polna sreče, veselja, radosti, a tudi žalosti, razočaranja, obupa in predvsem strahu in skrbi. Ne bom pozabila, kako so vse mamice govorile, kako hitro mine čas.

In res je, dnevi so hitro minevali. Po enem tednu se iz oddelka preselim v apartma, ki je v porodnišnici za mamice z nedonošenčki. Tu je pravi prostor. Tu smo bile mamice s tako različnimi zgodbami in tako enakimi občutki. Vse mamice smo se tukaj zelo povezale in dejansko vsi naši dojenčki so od vseh nas. Vse smo se veselile in vse smo jokale. Veliko smo se pogovarjale.

 

PREBERITE TUDI: Resnična zgodba: Nedonošeni, zapuščeni in posvojeni dvojčici

 

Korak naprej, korak nazaj

Svit je lepo napredoval. A vendar brez zapletov ni šlo. Vsake toliko časa se je pojavil nov zaplet, novo težava. Uz glavice nam pove, da ima povečane prekate. Zopet strah, razočaranje ne morem se sprijazniti z dejstvom. Vsak dan preverjam obseg glavice. In končno po 3 tednih se zadeva umiri. Zadiham. A ne za dolgo – šum na srčku. Ponovno strah kaj bo, kako bo. Tudi to se uredi.

Tedni so zelo hitro minevali. V vsem tem času sem šla 3x domov za dan ali dva. Da sem še uredila kakšno stvar. Po 5 tednih inkubatorja gre naš junak na oddelek za nego. Končno! To je čas, ko se mamica aktivno vključi v nego svojega otročička. S Svitom se hitro ujameva.

 

Končno domov

Po 3 tednih nege pa sva pripravljena za premestitev na oddelek. Čas ko si ga vsaka mamica zelo želi. Na oddelku sva skupno bila še dober teden in končno je bil 2. september, ko sva lahko zapustila porodnišnico in odšla končno v naš domek.

Izkušnja, ki je za nama, naju je naučila veliko stvari. Predvsem jaz pa sem se naučila, da se težave rešuje potem, ko nastanejo in ne preden nastopijo. Vsem mamicam, ki bodo prehodile to pot svetujem, naj zaupajo osebju, ki tako nesebično pomagajo tako malim borcem kot »jeklenim« mamicam.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Roditi bi se morala čez 3 mesece

 

 

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.