Naš Gal je že od samega začetka pravi čudež. Lansko leto ob takem času je ginekolog ugotovil, da imam policistične jajčnike in bi lahko imela težave z zanositvijo, zato naj začneva otroka načrtovati takoj, da nama v naslednjih letih morda uspe. No, pa je uspelo že v naslednjem mesecu. Občutki sreče so bili pomešani z občutki strahu, predvsem pa sva bila šokirana, saj novega člana še nisva načrtovala tako zgodaj. Med nosečnostjo sem imela kar nekaj težav, vendar nič resnega. Ko so se težave v 5. mesecu nosečnosti popolnoma končale, sem končno začela res uživati v nosečnosti. Vendar ne za dolgo.

 

Bolečine so me močno prestrašile

Septembra 2020 sem v poznih večernih urah občutila hude bolečine v trebuhu. Noseča sem bila 26 tednov in takoj sem čutila, da je nekaj hudo narobe, saj sem zaradi bolečin skoraj izgubila zavest.

Bila sem sama doma, zato sem bila še toliko bolj prestrašena. Poklicala sem 112.

Reševalcu in medicinskemu bratu v triažni ambulanti se je zdelo, da sem prišla brez veze in sta celo komentirala, da sem pravi primer žensk, ki bremenijo zdravstveni sistem po nepotrebnem. Posmehovala sta se mi in bila hkrati tudi jezna, ker sem prišla. Nisem razumela, zakaj sta tako jezna, saj me vendar zares boli.

 

Ginekološki pregled

Med pregledom je ginekologinja zaskrbljeno gledala v monitor. Ker je videla, da sem na smrt prestrašena, me je poskusila pomiriti. Rekla je, da bom ostala malo na opazovanju. In so me odpeljali ... v porodno sobo. Tam se je odvil prizor kot iz filmov. Ko sem se ulegla na posteljo, so se začele prižigati luči, obkolile so me tri zdravnice in cel kup sester. Z ekspresno hitrostjo so pripravljali pripomočke, me spraševali vse mogoče in sočutno pogledovali proti meni. Še enkrat so naredili ultrazvok.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Bakterijski meningitis in sepsa

 

Odluščena posteljica

Besede ginekologinje mi še danes odzvanjajo v ušesih. Z žalostnim pogledom mi je rekla: "gospa, tole nosečnost bo potrebno prekiniti". Nisem razumela, kaj mi govori. Pa saj sta vendar pred tem zdravstvena delavca rekla, da nič ni. Pa saj je bilo še par ur nazaj vse v redu. Roditi bi morala konec decembra, zdaj pa je šele september, to sploh ni mogoče. Kakšna prekinitev, ne razumem? Še enkrat je rekla: "žal je potrebno nosečnost zaključiti". Zaradi hudih notranjih krvavitev so rekli, da lahko oba umreva. Odluščila se je že polovica posteljice - abrupcija posteljice. Prosila sem, če lahko pokličem moža in si vzamem nekaj minut, da dojamem kaj se dogaja. Rekli so, da otrok nima parih minut. Da morajo rešiti mene, če bo mogoče, pa tudi njega. Vprašala sem ali bo preživel. Niso si upali biti preveč optimistični. Rekli so le, da ima dobre možnosti za preživetje. Kaj več pa niti nisem uspela vprašati. Potreben je bil urgenten carski rez.

 

Gal se je rodil v 26. tednu z 990 grami in 35 centimetri (FOTO: osebni arhiv)

 

Urgenten carski rez

In prišel je Gal, imel je le 990 gramov in 35 centimetrov. Takoj, ko sem se zbudila iz splošne anestezije, sem ga obiskala. Bil je velik za dve dlani, priključen na različne aparate in cevke, ki so ga ohranjale pri življenju. Moje življenje se je takrat ustavilo.

Pojasnili so mi, da je stabilen, vendar razloga za veselje še ni, saj se bo šele v naslednjih dneh pokazalo, ali ima možganske krvavitve oziroma kakšne druge posledice, zaradi katerih morda ne bo preživel ali pa bo imel dolgoročne posledice.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Ko tvoj otrok ne more dihati

 

Grozno čakanje

In smo čakali. Najprej je pomembnih prvih 24 ur. Ko to mine, ugotoviš, da je najpomembnejših prvih 48 ur. Oziroma prvi teden. Pa da bo bolj sigurno, kar prvi mesec. Te mejniki se stalno zamikajo in zdelo se je, da se nikamor ne premikamo in da nikoli ne bo izven nevarnosti. Da morda sploh nikoli ne bo odšel domov. Vsak dan so me opozorili, da četudi je njegovo stanje stabilno, se to lahko že v naslednji uri spremeni.

 

Čudovite sestre na intenzivni enoti

Edino, kar me je pomirjalo, je bila Galova pediatrinja, ki je na njegovo stanje gledala z optimizmom in mi sproti natančno pojasnjevala, kaj lahko pričakujemo. Njen človeški, pozitiven pristop me je popolnoma očaral in še danes veliko mislim na njo. In seveda na vse medicinske sestre in babice, ki so zanj skrbele 24 ur na dan kot za svojega otroka. Nikoli ne bom pozabila, kako so ga negovale in ljubkovale, zaradi česar sem bila popolnoma mirna, da je v najboljši možni oskrbi.

 

Njegova prva prijateljica

Poleg tega pa mu je družbo stalno delala hobotnica, ki so jo izdelali pri Projektu Hobotnica. Hobotnica ni pomirila samo Gala, ki jo je stalno stiskal k sebi, temveč tudi mene, saj je bila hobotnica v inkubatorju edini znak normalnega dojenčkovega življenja - igračka med vsemi tistimi napravami in cevkami.

 

Hobotnico, ki je del Projekta Hobotnica dobi vsak nedonošenček, saj ga lovke, ki so narejene tako, da spominjajo na popkovnico pomirijo. (FOTO: Osebni arhiv)

 

Mnogo zapletov

Od dihanja s pomočjo kisika v prvih 35 dneh do samostojnega dihanja, od odprtega Botallovega voda do zdravega srčka, od inkubatorja do navadne posteljice, od hranjenja po cevkah do pitja po flaški, od stalnega bruhanja do blažjega polivanja, od enega kilograma do dobrih dveh kilogramov ob odhodu iz porodnišnice, smo po 66 neprespanih nočeh končno našo štručko lahko odnesli domov.

 

 

Danes bi moral biti star 6 mesecev, dejansko pa nas osrečuje že 9 mesecev. Je vesel in zdrav fantek, ki osvaja mejnike točno takrat kot bi jih, če bi se rodil na rok. Oziroma celo še hitreje, saj se že obrača, plazi in poizkuša kobacati, tako da imamo z njim cele dneve polne roke dela. Očitno se mu bo celo življenje mudilo, tako kot se mu je mudilo na ta svet.

 

Nastanek portala Moj nedonošenček

Po porodu sem se znašla v situaciji, ko sem iz danes na jutri morala spoznati svet nedonošenčkov. V tistih težkih trenutkih mi je bila zadnja skrb birokracija in iskanje odgovorov na 1001 vprašanje o nedonošenčkih, zato bi mi prav prišle koristne informacije, zbrane vse na enem mestu. Iz tega razloga sem se odločila, da prihodnjim generacijam staršev malih junakov kar se da olajšam težke trenutke s potrebnimi informacijami, ter jim hkrati dam vedeti, da na tej težki poti niso sami.

Postavila sem spletno stran Moj nedonošenček, kjer nudim brezplačno pomoč staršem nedonošenčkov pri (u)pravnih vprašanjih (npr. kaj pripada nedonošenčkom, kaj je potrebno urediti ob rojstvu otroka) in ostalih vprašanjih o nedonošenčkih, ki niso zdravstvene narave. Poleg tega je namen spletne strani ozaveščanje o nedonošenčkih, s katerim skušam te male borce približati tudi tistim, ki jih še niso imeli čast spoznati v živo. Na spletni strani lahko najdete splošne teme, novice za starše, informacije o pomoči, zgodbe malih borcev ter druge zanimive teme. Najdete nas tudi na Facebook in Instagram profilu Moj nedonošenček, kjer upam da bomo postali ena velika skupnost vseh nedonošenčkov Slovenije.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Neverjetni trojčki

 

 

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.