V nosečnosti sem imela nekaj težav, največ s krvavitvami, zaradi katerih je bilo nujno strogo ležanje in zato so mi diagnosticirali rizično nosečnost, saj sem v trebuščku imela kar dva. V bistvu sem morala večinoma celo nosečnost mirovati in je vse je bilo v redu. V dopolnjenem 23.tednu pa so se zvečer pojavili prvi krči, za katere sem mislila, da je to nekaj običajnega, saj se telo spreminja iz dneva v dan.

Urgenca in popadki

Ponoči sem pristala na urgenci, kjer so ugotovili, da gre za popadke. Takoj so mi jih zaustavili in me pod nujno odpeljali v ljubljansko porodnišnico. Razlog za prezgodnje popadke je bilo vnetje maternice, zaradi nadaljnih zdravstvenih zapletov mene in otrok pa so se odločili, da sprožijo porod. Zaradi prekratke gestacijske dobe in nizke teže otrok nam niso dali dosti upanja, da bi otročka preživela, nekoliko več možnosti so dali dečku, saj je bil težji od deklice.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Bakterijski meningitis in sepsa

Najmanjša nedonošenka

Takoj po rojstvu so mi povedali,da otročka sicer imata utrip, vendar nista zajokala. Po skoraj 2 urah so nama povedali, da je deklica Erin zajokala in da so jo preselili v inkubator na EINT. Erin se je rodila v 23.tednu nosečnosti, tehtala je 370g in merila le 24 cm.

Erin se je rodila v 23.tednu nosečnosti, tehtala je 370g in merila le 24 cm. (FOTO: Osebni arhiv)

Občutke, ki sva z možem doživljala ta dan, se ne da opisati, narisati, razložiti. Soočati se z izgubo otroka je neopisno, še danes se sprašujem, zakaj se je to zgodilo meni, zakaj nam. V prvih mesecih je bilo naporno sedeti pred inkubatorjem, moliti, da deklica preživi in ostati močan za njo, ji dajati pozitivno energijo, a na drugi strani srce se para in joče ob izgubi in še vedno misli, da so bile le hude sanje. Hudo je bilo, hudo je še danes, zaprla sem se vase in jokala, jokala, jokala. Zelo sem vesela, da imam ob sebi osebo, ki me je razumela, podpirala, sočustvovala z mano in nudila sva si ramo za solze. Ena in edina možnost je bila, da se pobereva s tal in se boriva. Če se bori nas mali drobižek, zakaj se ne bi midva.

Zdravstvene težave

Zdravstevenih težav je bilo veliko, borila se je iz dneva v dan, intubirana je bila kmalu po porodu in imela podporo kisika, stanje se je izboljšalo, naslednji dan poslabšalo, njeno življenje je bilo na nitki. Potem je dobila še pljučnico, a jo kot prava borka premagala.  Zaradi slabega stanja pljučk in že razvitega sesalnega refleksa, so se odločili vstaviti traheostomo. Stanje se je začelo izboljševati. Po 5 mesecih na EINT je bila premeščena v pediatrično kliniko, kjer je še prestala operacijo za zapiranje botalovega voda. Tam je ostala še mesec dni.

Erin se je rodila 8. aprila 2015 in iz pediatrične klinike v Ljubljani smo odšli domov 2. oktobra. Torej 6 mesecev. Danes se na ta račun lahko posmejem, na dan rojstva ERIN je moj brat praznoval abrahama, saj je naključje hotelo, da sta rojena na isti dan, no slavja ni bilo temveč solze. Danes pa nazdravljamo na oba z velikim veseljem.

S stricem praznujeta na isti dan. (FOTO: osebni arhiv)

Danes je Erin živahna in radovedna deklica

Erin sem prvič vzela v naročje, ko ni imela niti 1 kilogram. Ko mi je ležala na prsih, sem jo prvič zares začutila, da je moja, naša, da je ne izpustim.

Danes je Erin živahna in radovedna deklica, brez težav, v razvoju zaostaja za svojimi vrstniki ampak jih hitro dohiteva, zelo rada obiskuje vrtec, najrajši pa zganja vragolije z mlajšo sestrico. Pokazali smo ji slike, ko je bila še majhna, zelo majhna in razložili, da ima bratca Kevina za mavrico, ki pazi nanjo - na vse nas.

Tisto obdobje ni bilo enostavno, kvečjemu naporno, veliko je bilo vzponov, a hkrati veliko padcev. Šla sva naprej, hvaležni smo našim družinam, prijateljem za oporo, podporo in za vse ostalo, kar nama je pomagalo, da smo prebrodili to pot, prišli do cilja in danes lahko rečem, da smo zmagali.

Erin je danes živahna deklica, ki se zabava z mlajšo sestrico. (FOTO: Osebni arhiv)

V tem boju so nam pomagali in pomenili ogromno vso osebje iz EINT porodnišnice, stali so nam ob strani in vsak dan nudili pozitivne besede in nas obsijali s soncem, postali so del našega življenja in bodo vedno, z njimi je ob vsakem dežju posijalo sonce.

Za konec bi rada povedala, da otrok, čeprav je majhen, nemočen, čuti našo ljubezen, našo bližino, našo voljo, našo nejevoljo. Bodite močni, vlivajte ljubezen, borite se z njimi, tako bodo čutili, da se za življenje ne borijo sami.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Neverjetni trojčki

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.