Nosečnost je bila moja dolgoletna želja. Trudila sem se na vse mogoče načine, imela nešteto kontrol. Ko se dve črtici nikakor nista želeli pokazati, je šla k vragu tudi moja prva zveza.

S sedanjim partnerjem sva se prav tako trudila od začetka. V UKC Maribor so mi zopet naredili vse mogoče kontrole, dali injekcije, tablete, naredili histeroskopijo in laparoskopijo, poskusila sem tudi IUI postopek (oploditev z biomedicinsko pomočjo) – pomagalo ni nič. Zato sem se odločila, da dam vlogo za IVF – zunajtelesno oploditev. Ker se na odgovor dolgo čaka, so vmes še enkrat poskusili z oploditvijo. Ni uspelo in ko so predlagali že četrti poizkus, sem rekla ne, bomo počakali.

 

PREBERITE TUDI: Kako ostati pozitivna, medtem ko se trudiš zanositi?

Nosečnost je bila moja dolgoletna želja. Trudila sem se na vse načine. (FOTO: osebni arhiv) 

 

Vlogo so mi odobrili in tako je prišel avgust 2018 – uspele so tri celice, eno so mi vstavili na tretji dan zorenja. Sledilo je dolgo čakanje na test. Radovednost je zmagala in že deveti dan sem naredila navadni test, nisem mogla več čakati. Dve črtici! Po petnajstih letih čakanja! Nisem mogla verjeti, da prav vidim. Naslednji dan sem opravila še tistega digitalnega, ki je vse skupaj potrdil. In jaz v jok: »Končno, končno si tu, v meni si!«

PREBERITE TUDI: Iskrena in ganljiva izpoved očeta: Končno bova starša!

Prva krvavitev

V devetem tednu sem počepnila pred pralni stroj in začutila nekakšen mehurček. Poskusim z roko, najprej sploh nisem želela pogledati, ko končno pogledam – kri. Prav iz dna duše sem zavpila: »Ne! Ne smeš! Ostani tukaj! Ne odidi!« Partner je pritekel iz sobe, ker je slišal moj krik. V tistem trenutku se je vlila kri. Ni vedel, kaj bi zagrabil. Hitro sem odšla v porodnišnico, kjer so me obdržali cel vikend. Nihče ni vedel, od kje ta kri. Ampak ko so pri ultrazvoku proti meni obrnili monitor, mi je moja miška prav z rokicami pomahala: »Mami, pomiri se, tu sem.«

Navodilo: strogi počitek

Po odpustu sem dobila navodila, da lahko samo ležim. In seveda nisem – človek težko cele dneve samo leži. Tako sem se odpravila v trgovino, kjer pa me je neka ženska z vso močjo udarila v trebuh. Samo zvila sem se, drugega nisem mogla. Klicala sem ginekologinjo in povedala mi je, naj počivam in se vidimo na kontroli v ponedeljek. Cel vikend nisem čutila gibov, zato sem komaj dočakala ponedeljek in kontrolo. Ginekologinja mi je povedala, da utrip čuti, ampak moram na dodatni pregled v porodnišnico. Tam so me pregledali, potem pa ugotovili, da mi nihče ni izmeril materničnega vratu. Rekli so mi: »Sprejeli vas bomo, kolikor ste bili doma, ste bili, nazaj domov boste prišli samo še v dveh delih.«

Bila sem prestrašena, 40. teden je bil še daleč, nisem bila pripravljena. (FOTO: osebni arhiv)

V porodnišnici

Bila sem prestrašena, 40. teden je bil še daleč, nisem bila pripravljena. Na enem izmed naslednjih CTG-jev niso našli utripa. Po dolgih sekundah, ki so se meni vlekle kot ure, ko so se že pripravljali, da grem v porodno sobo, se je naša žabica vrnila in butnila v sondo. »Gospa, ne štejte več v tednih, ampak kar v dnevih,« so takrat povedali. Še isti dan zvečer so mi zopet naredili CTG, potem pa me poslali na zadnji cigaret: »Imate 5 minut za kakav in cigaret.« Šla sem, vsa zmedena, kaj je zdaj to. Nisem vedela, ali je moja pikica živa ali ne. Ko sem prišla nazaj, je bila moja postelja slečena, vse je bilo prazno. Peljali so me v porodno sobo in tam naredili še par CTG-jev. »Niso več dnevi, niti ure. Med minutami in sekundami smo,« so mi povedali. »Samo, da je pred polnočjo in da je živa.«

Morali so me uspavati, da so lahko naredili carski rez. Tako je v 32. tednu na svet prišel moj zaklad, moja punčka, težka 1680 gramov in dolga 42 centimetrov. Obe sva šli takoj na intenzivno nego. 

Tako je v 32. tednu na svet prišel moj zaklad, moja punčka, težka 1680 gramov in dolga 42 centimetrov. (FOTO: osebni arhiv)

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Potrjen je bil sum pritlikavosti

»Hvala bogu, končno jo imam, živa je,« samo to mi je šlo po glavi, ko sem se zbudila naslednji dan. Ampak potem nisem smela k njej in niso mi je pripeljali. Vse druge so dobile svoje dojenčke, samo jaz ne. Strah me je bilo, da nekaj ni v redu. Potem pa so me sestre pretihotapile na intenzivno nego, zabičale so mi, da ne smem vstajati in da moram biti čez 10 minut nazaj. Odprli so mi vrata in končno sem jo videla – v inkubatorju, tako majhno. Hitro sem se morala vrniti nazaj v svojo posteljo, da ne bi spravila v slab položaj sester, ki so mi pustile, da grem gor.

Naslednji dan so spet vse mamice dobile svoje štručke, samo jaz ne. To boli in težko je gledati. Vendar sem tudi jaz dočakala, da sem jo dobila v svoje roke, in potem k sebi v sobo.

Vsak dan je bolj napredovala, konec aprila sva odšli domov, danes pa je moja Alexeya 19-mesečna zdrava navihanka.

 

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.