Ko me je ginekologinja vprašala, če imamo v družini dvojčke, sem bila prepričana, da imam prisluhe. Ne, nimamo jih! Veste, jaz vidim dva srčka. Kot vse kaže, nosite enojajčna dvojčka, ker imata skupno posteljico. Dobro je, da med njima vidim pregrado. Moram vas opozoriti, da je to zelo rizična nosečnost, pride lahko do mnogih komplikacij. Ja, ja, ja, samo kimala sem in čakala, da lahko pobegnem iz ordinacije in stečem možu v objem.

 

Najprej sva se samo gledala in tiho razmišljala, a globoko v sebi sva vedela, da bova zmogla. Verjameva v to, da so dvojčki dani tistim staršem, ki so na to pripravljeni. Očitno sva midva bila! Po začetnem šoku sta tako sledila veselje in sreča, ki se ju ne da opisati.

Do mojega prvega googlanja nosečnosti z enojajčnimi dvojčki, ko so si zadetki skrbi kar sledili. Najbolj sem se bala TTTS-ja, sindroma transfuzije od dvojčka k dvojčku, ki se pojavi nekje pri 10 % nosečnosti z enojajčnimi dvojčki. Kljub strahu sem si mislila, da se to nam že ne more zgoditi. No, pa se je!

 

PREBERITE TUDI: Sindrom transfuzije od dvojčka k dvojčku (TTTS) - izpoved nosečnice

Kaj je TTTS sindrom?

Sama nosečnost je sicer do 19. tedna potekala brez težav, potem pa so na zgodnji morfologiji odkrili že precej razvit TTTS sindrom. Dan, ko sem izvedela, da pričakujem punčki, se je hitro prevesil v pravo nočno moro. Po vseh strokovnih razlagah, ki sem jih bila deležna, vam bom TTTS opisala kar po domače. Gre za sindrom, ki se lahko pojavi samo pri enojajčnih dvojčkih, ki si delijo posteljico, prek katere so povezani z žilami. Dvojčica B je bila za 10 dni manjša od dvojčice A z zelo malo plodovnice, skoraj prilepljena na trebušno steno, dvojčica A pa je imela plodovnice preveč in je bila izgubljena v vesolju. Do tega je prišlo, ker je dvojčica B vse, kar je dobila, dala dvojčici A, ki pa je bila preveč obremenjena.

 

Še danes dobim kurjo kožo, ko se spomnim svojega prvega obiska na intenzivni, ko sem ju tako majhni in suhceni, a tako močni, zagledala vsako v svojem inkubatorju. (FOTO: Osebni arhiv)

 

Ko se ti iz dneva v dan ruši svet

Sindrom je že tako napredoval, da sem nujno potrebovala operacijo v Gradcu. Kljub temu da mi je ginekolog govoril, da je še čas, da rešijo moji deklici, se mi je svet iz minute v minuto bolj rušil. Poslušala sem ga bolj kot ne samo z enim ušesom. Spomnim se, da je rekel, da bo takoj poklical v Gradec za termin operacije, naj se jutri vrnem, ker me bodo še enkrat pregledali, pripravili papirje za zavarovalnico, jaz pa jih bom samo podpisala. Zavedala sem se, da gre zares in da je operacija edina možnost, da ju rešijo. Solz pred njim nisem mogla zadržati. Na poti domov se mi je v glavi odvijalo milijon scenarijev, a sem nekje v sebi čutila, da se bo srečno izteklo.

Operacija, ki je rešila moji punčki

S posegom se je zelo mudilo, zato sem bila operirana na dopolnjen 20. teden. 25. 10. 2018 je bil dan, ko so z laserjem in kamero šli v mojo maternico, kjer so v posteljici požgali žilne povezave med dvojčicama, meni pa »spumpali« lier in pol plodovnice. Po posegu sem bila 24 ur priklenjena na bolniško posteljo. Mož je bil z mano, me bodril in mi stal ob strani, družina pa je bila ves čas v mislih z mano. Res ne vem, kaj bi brez njih in njihove podpore.

Pred prvim ultrazvokom po posegu sva se z možem od nervoze tresla kot šibi na vodi, k sreči pa se je ta nervoza hitro spremenila v veselje. Še danes mi v glavi odmevajo besede: "Everything looks good. Both girls are alive!" Pred posegom sva bila namreč postavljena pred tri različne scenarije. Od tega, da preživita obe, ena ali nobena. K sreči so bili odstotki na naši strani, ker sta poseg gospodični odlično prestali, še naprej pridno rasli in se razvijali, tudi razlika med njima se je zmanjšala na 6 dni.

Ker se mi je kmalu po operaciji začel krajšati še maternični vrat, sem večino časa preležala v porodnišnici. Najprej celjski, nato še ljubljanski, kamor sem bila v 27/3 tednu pod nujno prepeljana zaradi možnosti prezgodnjega poroda. Pa smo 3 v 1 zdržale še do 31/6 tedna, ko sta se gospodični odločili, da imata dovolj in da je napočil čas, da se končno spoznamo.

 

Še danes mi v glavi odmevajo besede: "Everything looks good. Both girls are alive!" (FOTO: Osebni arhiv)

 

Dan D: porod 

Voda mi je odtekla ob 19.30. uri, 16. 1. 2019 ob 3.19 in 3.21 pa sta najini največji borki, Zala in Julija že glasno protestirali v porodni sobi. Zala je bila ob rojstvu dolga 42 centimetrov in težka 1.625 gramov, Julija pa je bila dolga 41 centimetrov in težka 1.430 gramov. Sam porod je k sreči, za razliko od nosečnosti, potekal brez komplikacij, so pa ju seveda takoj po rojstvu odpeljali na EINT, v njun prvi dom. Še danes dobim kurjo kožo, ko se spomnim svojega prvega obiska, ko sem ju tako majhni in suhceni, a tako močni, zagledala vsako v svojem inkubatorju.

 

Prvi teden po porodu: huda dihalna stiska

Prvi teden po njunem rojstvu je bil najtežji, ker nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Ko hodiš po dolgem hodniku, poslušaš piskanje v vseh možnih tonih in samo upaš, da ne utripa pri inkubatorju tvojega otroka. Na začetku me je bilo strah prav vsakega obiska na intenzivni in posveta z njuno pediatrinjo.

Ker je sam porod prehitro napredoval, na žalost injekcije za razvoj pljuč nisem prejela pravočasno. Posledično sta imeli punci ob rojstvu kar hudo dihalno stisko. Najprej sta bili dva dni na ventilatorju, nato sta imeli cPAP masko, Julija pa na koncu še brčice z dodatkom kisika. K sreči pa je bila dihalna stiska edina težava, s katero sta se punci srečali.

Vse skupaj je postalo veliko lažje nekje po 10 dneh, ko sem začela sodelovati pri negi in hranjenju. Na intenzivno se nisem več odpravila v strahu, ampak polna pričakovanj. Veselo sem odštevala dneve do našega skupnega stiskanja na oddelku. Po dobrih dveh tednih se mi je želja uresničila.

 

PREBERITE TUDI: Porodna zgodba - Liam zmore vse

Štiri tedne po rojstvu - odhod domov

Najprej sem na oddelek dobila Zalo, nekaj dni za njo pa še Julijo. Takrat se je prava zabava šele začela. Črpanje mleka, budilka za hranjenje na tri ure, tehtanje vsako jutro in upanje, da lepo pridobivata na teži, da bi lahko čim prej odšle domov.

Zeleno luč za odhod domov smo dočakale po štirih tednih od rojstva, na dan zaljubljenih. Porodnišnico sem zapustila v solzah sreče in z mešanimi občutki. Po eni strani sem komaj čakala, da skupaj zaživimo kot družina, po drugi strani pa me je bilo strah, kako se bomo v novi situacij znašli. Ampak, ko sem zagledala moža z iskricami v očeh in nasmeškom do ušes, sem začutila, da bomo zmogli. In res smo!

Doma je vse postalo veliko lažje. Zala in Julija pa sta zrasli v pravi mali navihanki, ki skrbita, da nama nikoli ni dolgčas. Življenje naju je preizkusilo, ampak nama na koncu dalo najlepše darilo. Konec dober, vse dobro! <3

 

 Zala in Julija sta zrasli v pravi mali navihanki, ki skrbita, da nama nikoli ni dolgčas. (FOTO:Osebni arhiv)

 

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.

Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.