Dihaj ... Si govoriš. Dihaj ...

Potem pripravljaš večerjo, jezna in odločena, da se boste pogovorili za mizo. Potem pa ... strel v hrbet iz igračke puške.

Eksplodiraš. Vržeš posodo v umivalnik, izpuliš igračo sinu iz rok in iz oči ti letijo iskre.

Nato opazuješ, kako se njegova ramena spuščajo, kako se odmika.

 

Spomnim se, da sem v času odraščanja opazovala svojo mamo, kako besni. Pihala je in pihala zaradi frustracije, ker nikoli ni bilo vse narejeno – ona nikoli ni naredila vsega. In na koncu je počilo. Zaradi kupa umazanih cunj ali večerje, ki je nismo hoteli jesti. Mislila sem si: V čem je tak problem? Nisem razumela, zakaj je tako velika težava, če postelje niso pospravljene preden gremo od doma, ali da kuhinja ni čista. Zdaj to popolnoma razumem.

 

Zakaj smo mame tako pogosto jezne?

Ste se kdaj vprašali, zakaj so mame tako pogosto jezne? Ko oče po koncu delovnega dne, vesel in zabaven, meče otroke v zrak, ti razmišljaš le: Ne razburjaj jih! Skoraj je čas za spanje! Zakaj nas tako zmoti, da uživajo v otroštvu, se igrajo, hecajo, nikoli pa nihče ne obesi jakne na svoje mesto ali pospravi čevlje v omaro?

To so majhni prekrški – majhni trenutki, ki se prek dne spremenijo v napad, celo žalitev in se nabirajo dokler vulkan ne izbruhne. Vem, zakaj je moja mama kdaj pa kdaj izgubila potrpljenje, saj se to zdaj dogaja meni. Zakaj smo tako jezne?

 

PREBERITE TUDI: Materinstvo je presneto težko

To je resnica: do tega čustvenega izbruha pride, ker smo ranjene.

Ste vedeli, da je jeza v resnici izraz nečesa drugega? Raziskave kažejo, da jeza nikoli ni primarno čustvo. Pogosto so v ozadju prisotna druga čustva, med drugimi občutek zanemarjanja, nepomembnosti, manjvrednosti in nemoči.

Ima to smisel? Seveda, ker se čutimo necenjene, zanemarjene in iskreno, včasih nevidne, začnemo bruhati ogenj na svoje najdražje.

 

Vsak dan se trudim, da bo hiša nekako spodobna, kuham zdrave obroke, perem, sušim, likam vsa naša oblačila, čistim stranišče, zlagam in sesam. Jih opominjam, da naredijo naloge, se okopajo in delijo stvari ...

In potem ... ljudje, ki jih imam rada, ljudje, za katere počnem vse to, pridejo v hišo in odvržejo vse na vhodu, kamor pač pade in nič ne pospravijo na svoje mesto. Ali odidejo iz kuhinje in pustijo nered, ki ga moram pospraviti takoj zatem, ko sem komaj končala pripravljati hrano, ki jim je »obupna«. Ali pustijo kup umazanega perila in papirčke od čokoladic po vsej sobi. Normalno, da sem jezna! Resnica pa je, da občutim tudi številne druge stvari.

 

PREBERITE TUDI: Če bi vedela, kaj pomeni materinstvo

  

Potem se zgodi naslednje, najpomembnejše – Ne želim vzkipeti nič bolj, kot si oni ne želijo, da se to zgodi. Torej, toliko kot je na njih, da sodelujejo, toliko je na meni, da se pogovorim z njimi o tem, kaj jaz želim, kakšne so moje potrebe, da se ne bi počutila necenjeno v svojem lastnem domu. Oziroma, ne morem pričakovati, da mi bodo brali misli in da zaradi tega postanem pasivno agresivna.

Ker nihče si ne zasluži, da živi v hiši polni jeze - niti oni, niti jaz.

 

Kaj je vzrok za mojo jezo? 

Ko začutim, da se mi jeza dviga po kosteh, moram ugotoviti, kaj je vzrok zanjo. Če tega ne naredim in se jeza dvigne do ramen, se mi prične tresti čeljust - takrat je že prepozno.

Takrat se moram pogovoriti sama s seboj. Vsaj ena moja potreba ni zadovoljena.

Včasih tega ne more popraviti nihče – so preprosto trenutki v življenju, ko je mož preobremenjen z delom ali ko so otroci bolni in takrat nosim preveč bremena. To so trenutki, ki jih moram prebroditi.

Vendar, večkrat lahko nekaj naredim zoper svojo jezo. Sprehod, umik v sobo, kjer globoko zadiham in razmislim o tem, kaj se dogaja. Poiščem vzrok težave: Sem izčrpana? Sem preobremenjena z delom? Imam preveč obveznosti? Otroci zanemarjano svoje zadolžitve? Na ta način odkrivam, kaj me jezi in kaj je najboljša rešitev za to.

Ta metoda preprečevanja jeze in besa ne deluje vedno. Ko priznamo, da ima vsakdo izmed nas svoje slabe dneve, nam bo oproščeno. Če pa opažate, da ste pogosto frustrirani, da je v vas neprestano prisotna jeza, zaradi katere nenadoma izbruhnete ogenj, ko najdete nogavice na sedežni v dnevni sobi ali ko otroci niso pospravili posode v pomivalni stroj, kot ste jim naročili – vam bo mogoče pomagalo, da se odmaknete in pogledate z razdalje ter razmislite o tem, kaj se v resnici dogaja. Če uspete najti osnovne občutke, ki pripeljejo do teh izpadov (nezadovoljstvo, zanemarjenost, nespoštovanje ...) ali ugotovite, da nujno potrebujete odmor oziroma spustite kakšno obveznost ali dve iz svojega urnika – boste uspeli pojasniti družini, kako se počutite in zakaj se tako počutite.

 

Takoj bi vskočili in poskrbeli za otroke ali moža, če bi bilo potrebno. Zagotovili bi jim, da se počutijo spoštovane, pomembne in vredne. Kaj pa vi? Si vi ne zaslužite isto?

 

VIR: Scarrymommy na Ringeraja.rs