"Tako pa se ne boš pogovarjal z mano," pogosto slišim jezne starše, ki kar ne morejo verjeti, da si tako majhen otrok drzne tako nespoštljivo in "grdo" pogovarjati s svojim staršem in odraslim človekom.

"Kaj šele bo v puberteti!" razmišljajo naprej ter mrzlično iščejo strategije, kako otroku iz riti in glave izbiti takšno neprimerno vedenje.

Seveda je prav, da otroku jasno povemo, da ne odobravamo njegovega nespoštljivega vedenja - da otroku pokažemo svoje meje, ki jih nikomur ne dovolimo prestopiti. Toda, zakaj nas to otroško jezikanje tako zelo (raz)jezi?

PREBERITE TUDI: Izbruhi jeze pri otroku: kako se odzvati

"Pa kako si drzne se z mano tako pogovarjati!" se mi potoži prijateljica, ki jo takšna komunikacija z otrokom vsakič zelo vidno močno razburi. Več kot očitno se ob otrokovih nespoštljivih besedah počuti zelo napadeno in ogroženo.

"Normalno, da se počutim ogroženo, če pa me tretira kot da sem zadnja smet," sva že bliže resničnemu vzroku njenega ogorčenja in jeze.

Gre za mamo, ki se za svoje otroke zares zelo trudi in marsikaj tudi žrtvuje. 

"In v zahvalo dobim takšen grd odnos," je razočarana in zaskrbljena prijateljica.

Ko nam otroci "jezikajo nazaj", nam odraslim očitno odpirajo številne rane: težave s postavljanjem lastnih osebnih meja, občutek nevrednosti in necenjenosti ter konec koncev strah, da nam vzgoja več kot očitno ne gre, če pa se otroci tako grdo vedejo do nas. 

In kaj sploh lahko storimo?

Starši imamo vso pravico in dolžnost, da dobro poskrbimo za svoje meje. Da torej otroku povemo, da ne dovolimo, da se tako nespoštljivo pogovarja z nami. 

"Pa saj sem mu to že stokrat povedala, pa se še kar tako grdo pogovarja z mano," je obupana prijateljica.

V takšnem primeru je tako kot pri vsakem otrokovem neprimernem vedenju dobro pogledati "za" vedenje. In to ne sredi konflikta, ko sta oba z otrokom razburjena in ujeta vsak v svoje obrambne mehanizme. Veliko bolje je, da počakamo, da se strasti pomirijo, in čez nekaj ur ali morda dan ali dva ob primerni priložnosti otroka povabimo v pogovor o minulem sporu.

Spominjam se nedavnega pogovora s svojo desetletno hčerko:

PREBERITE TUDI: Kaj storiti, ko je otrok agresiven?

"Veš, rada bi se pogovorila s tabo o najinem včerajšnjem prepiru. Očitno si bila zelo jezna name, da si me zmerjala s tako grdimi besedami."

"Ja, strašno si me razjezila, ker mi nisi pustila, da bi lahko odigrala še eno igrico. Pa tako blizu zadnje stopnje sem bila!"

"Razumem, da te je to zelo razjezilo. Toda tvoje grde besede so me zelo prizadele in me še zdaj bolijo. In v resnici nočem, da se tako pogovarjaš z mano. Tudi, ko si močno jezna name."

"Toda mami, potem pa me ne smeš več tako razjeziti."

"Ne bo šlo, obe bova vedno kdaj druga drugo razjezili. Tudi zelo močno. Toda to še ne pomeni, da se lahko takrat zmerjava z vsemi možnimi žaljivkami. Morali bova najti eno drugo pot, ker jaz te ne maram in ne bo dobro vplivala na najin odnos."

"No, kaj pa sploh lahko naredim, ko sem tako zelo jezna nate?"

"Kaj pa vem, mogoče mi točno to poveš: Strašansko, gromozansko sem jezna nate!"

"To mi nič ne pomaga. Hočem ti reči grdo besedo."

"Zakaj? Da bo tudi mene bolelo tako kot tebe, ko ti nečesa ne pustim? Mi hočeš torej vrniti milo za drago?"

"Ja."

"A pa se ti zdi to prav? Recimo, da si tvoja sošolka zaželi tvoj novi kuli. In ti ji ga ne daš, ker ji ga pač ne želiš niti posoditi. In zato, ker ji ga ne daš in je ona zafrustirana, te ona lahko kaznuje. Z grdimi besedami, te udari ali ti vzame kaj drugega. Se ti zdi to pošteno?"

"Seveda, da ne. Toda to je drugače!"

"Meni se zdi povsem enako. Jaz ti nečesa nisem dovolila, ker je to moja materinska naloga, da skrbim za tvoje fizično in psihično zdravje, tebe je pa to razjezilo in si me hotela kaznovati z žaljivimi besedami."

"Nisem čisto prepričana, bom morala še premisliti," mi je odvrnila hči in se naslednje dni nekajkrat zavestno "ugriznila v jezik", ko je bila jezna name.

To seveda ne pomeni, da mi nikoli več ne bo rekla nobene nespoštljive besede in da sva sedaj s tem pogovorom za vse večne čase razrešili najine težave z grdimi besedami.

Toda vem pa, da le s takšnimi pogovori zares spreminjam njene (in svoje!) osebnostne vrednote glede (ne)spoštljivega pogovarjanja. Vrednote, ki bodo ostale del nje tudi, ko bo odrasla ženska.

Česar le s prepovedjo jezikanja in doslednim kaznovanjem (Da bo vedela, kaj se sme in kaj ne!) zagotovo ne bi dosegla. Morda le navidezno, če bi bila dovolj stroga in ustrahovalna. Toda njenega globokega spoštovanja - katerega izguba nas v resnici najbolj boli, ko nam otroci grdo govorijo - si s takšnimi ukrepi zagotovo ne bi ne povečala ne pridobila.  

---

Helena Primic je samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.