V splošnem velja, da naj bi otrok shodil nekje do 18. meseca starosti, vendar kot nam je povedala Špela Gorenc Jazbec, diplomirana fizioterapevtka razvojno-nevrološke obravnave, tega ne smemo posploševati, saj so otroci različni v gibalnem razvoju. Zastavili smo ji nekaj najpogostejših vprašanj, ki jih starši pogosto zastavljate na našem forumu, ko iščete nasvete glede prvih korakov svojega malčka.

 

Bolj kod kdaj otrok shodi, je pomembno kako

Ali lahko govorimo o meji, pri kateri bi otrok moral shoditi, če nima diagnosticiranih drugih težav?

Špela Gorenc Jazbec: Nekje v splošnem velja, da bi otrok, ki nima nobenih težav moral shoditi do 18. meseca starosti. Vendar je to rečeno zelo na splošno. Kajti, če vzamemo za primer tiste otroke, katerih motorični razvoj je res kakovosten, ti otroci običajno shodijo nekje v starosti okoli enega leta. Vendar to, kdaj otrok shodi še ni pokazatelj same kakovosti gibalnega razvoja. Res pa je, da bolj kot se s samostojno hojo oddaljujemo od enega leta, bolj nam to pove oziroma kaže na to, da kakovost samega gibanja in drže otroka, verjetno ni ravno najboljša. Vsekakor pa tega ne gre posploševati. Tudi, če otrok shodi šele pri 20. mesecih in v ozadju ni nobene diagnoze, oziroma kakšnega resnejšega razloga za zakasnitev samostojne hoje, pač shodi šele takrat. Če so potem njegova hoja, gibanje in drža primerne kakovosti, potem ni razloga za skrb.

 

PREBERITE TUDI: Hoja z držanjem za roko ni priporočljiva

Je to, da otrok shodi zgodaj dobro za njegov razvoj?

Špela Gorenc Jazbec: Nekateri otroci shodijo že zelo zgodaj, pa to še ne pomeni, da je kakovost gibalnega razvoja takšna kot bi morala biti. Običajno otroci, ki shodijo že zelo zgodaj, potem šele v hoji pridobijo na stabilnosti, ravnotežju. Seveda, tako kot povsod, tudi pri hoji obstajajo izjeme in posploševanje nikoli ni dobro, bolj kot to kdaj otrok shodi, je pomembna kakovost njegove hoje.

 

Kateri so lahko razlogi, da otrok ne hodi?

»Razlogov, da otrok ne shodi, je lahko veliko,« pravi Gorenc Jazbečeva in nadaljuje: »Če tiste bolj resne, nevrološko pogojene, razne sindrome, poškodbe, prirojene bolezni …, damo na stran, so v največji meri razlog za kasnejšo samostojno hojo, težave z mišičnim tonusom (ki ni nevrološko pogojen), razne asimetrije, pomanjkanje rotacij in podobno. Torej, to niso neke hujše nevrološko pogojene težave, zaradi česar otrok razvojno ne bi mogel napredovati. Zaradi teh težav, otroci še vedno gibalno napredujejo in tudi samostojno shodijo, težava je le v tem, da zaradi naštetih težav, razvijejo določene kompenzacije v gibanju in drži, ki potem vplivajo na razvoj nepravilnih gibalnih vzorcev, s katerimi potem te kompenzacije še dodatno poudarjajo. In te kompenzacije in nepravilni vzorci gibanja in drže, vplivajo na samo kakovost gibanja in posledično to vodi v nepravilne obremenitve sklepov, kosti, mišične skrajšave, neaktivnost in še vrsto drugih težav, ki kasneje lahko vplivajo na samo kakovost življenja.«

 

Opazujmo otroka, njegovo gibanje in držo

Kateri so znaki pri gibanju/hoji, ki nam povedo, da je treba poiskati strokovno pomoč?

Špela Gorenc Jazbec: Če opazimo, da se neko nenormalno gibanje in drža otroka pojavljata že dlje časa in se težava stopnjuje ali pa dlje časa ostaja isto in se ne izboljša, potem je dobro, da starši pri pediatru opozorijo na težavo. Seveda, ni potrebno pretirano vzbujanje skrbi, če se, na primer dojenček par dni mogoče več obrača na eno stran ali se par dni malo bolj izteguje in potem to samo od sebe mine, potem to ni razlog za skrb. Če pa odstopanja opazujemo dlje časa in se gibanje in drža, kljub temu da smo pravilno izvajali handling pri dojenčku, ne spremenita, potem to omenimo pri pediatru.

Pozorni moramo biti tudi na to, kako časovno poteka gibalni razvoj. Kljub temu da časovni gibalni mejniki niso nekaj, česar bi se morali do pikice natančno držati, smo lahko vseeno bolj pozorni, če se otrok, na primer pri šestih mesecih še vedno ne obrne ali pa se pri 9. mesecih še ne usede samostojno in podobno. Kajti vse to nam po vsej verjetnosti nakazuje na to, da otrokovi kakovosti gibanja in drže nekaj primanjkuje.

Pomembno pa je tudi to, da opazujemo samo kakovost gibanja in drže tudi, če otrok časovno dobro napreduje. Na primer, če se otrok pri sedmih mesecih samostojno usede z medenico vmes med pokrčene noge (položaj žabice, ali w sedenje), potem s tem ne smemo biti zadovoljni, saj to ni sedenje, ki je za otroka najboljše. Ali pa, če pri osmih mesecih samostojno vstaja ob opori in ob tem nogice postavlja zelo na široko, stopala obrača navzven in jih pretirano obremenjuje na notranjem robu stopala, potem tudi s tem ne smemo biti zadovoljni. To je samo par primerov, kaj je pomembno.

Ni pomembno samo kdaj določeno stvar osvoji, ampak tudi KAKO. Običajno starši čutijo, kdaj nekaj ne gre tako kot bi moralo iti in je prav, da ta svoj občutek tudi upoštevajo in na to opozorijo pri pediatru. Velikokrat lahko že z manjšimi popravki, ki jih starši  upoštevajo/izvajajo sami doma, pripomoremo k bistveni izboljšavi same kakovosti gibanja in drže. S tem ni mišljeno, da morajo vsi otroci, ki imajo rahla odstopanja v kakovosti, hoditi na razvojno-nevrološko obravnavo, veliko se da narediti tudi doma v sodelovanju s starši.

 

 

Otrok za osvajanje hoje ne potrebuje nobenih posebnih pripomočkov, igral, v smislu, da mu brez tega ne bo uspelo. (FOTO: Freepik.com)

 

PREBERITE TUDI: Prvi koraki - Kakšna je prava obutev za otroka?

Otrok bo sam odkril načine, kako se postaviti na noge

Obstajajo kakšne vaje, triki za spodbujanje samostojnega usvajanja hoje?

Špela Gorenc Jazbec: Triki vedno obstajajo in otroci, ki nimajo težav z gibanjem in gibalnim razvojem, jih tudi sami uspešno odkrivajo. Otrok za osvajanje hoje ne potrebuje nobenih posebnih pripomočkov, igral, v smislu, da mu brez tega ne bo uspelo. Ko otroci začenjajo z vstajanjem ob opori, to običajno začnejo delati tam, kjer imajo možnost dobrega oprijema, običajno je to v posteljici. Ko to dobro osvojijo, prestopijo na višjo stopnjo zahtevnosti in z vstajanjem začnejo tudi ob drugih površinah: kavč, mizice, omarice, ob steni in na koncu vstajanje brez opore. Otrok v skladu s svojimi zmožnostmi sam stopnjuje zahtevnost in na koncu osvojl najtežjo stopnjo, kar je posledica pridobivanja izkušenj od najlažje do najtežje možnosti. Enako je s hojo. Najprej samo stoja ob opori, potem hoja ob opori v stran, potem preprijemanje med eno in drugo površino, potem potiskanje predmetov pred seboj, stoja brez opore in samostojni koraki. Med osvajanjem vsega tega, pa otroci iščejo različne možnosti poizkušanja.

Na primer, hoja ob opori v stran je zelo pomemben korak v procesu same hoje, kjer otrok pridobiva občutek za stranske prenose teže, kar je v hoji zelo pomembno. Vsaka stopnja v razvoju ima svoj namen in če želimo starši določeno stopnjo preskočiti in jim takoj začeti vsiljevati hojo naravnost, bo ta proces samo daljši, ker bo moral na drugačen, težji način pridobiti izkušnje, ki smo mu jih odvzeli s hojo vstran. Enako velja za porivanje predmetov pred seboj, s tem pridobivajo na moči, stabilnosti, ravnotežju, na usklajevanju mišične aktivnosti, kako gibanje začeti, ga ustaviti in še vrsto drugi stvari, ki mu bodo koristile za naprej. Torej vse trike, ki jih bo potreboval za uspešen in kakovosten razvoj, otrok ugotovi sam, če mu le damo dovolj možnosti.

Špela Gorenc Jazbec je diplomirana fizioterapevtka razvojno-nevrološke obravnave in avtorica priročnika o Pravilnem ravnanju z dojenčkom ter spletne strani www.baby-handling.com.