V prvem delu intervjuja z mag. psihologije Iris Čelam spregovorimo o tem, kako idealizirana predstava o materinstvu pogosto trči ob realnost in kako premalo vemo o psiholoških spremembah, ki jih doživljajo ženske po porodu. Iris je svojo poklicno pot usmerila v raziskovanje poporodnega obdobja, saj je ob rojstvu prvega otroka tudi sama doživela šok: »Vse sem si predstavljala drugače, bolj lahkotno, srečno, a resničnost je bila polna stisk.«

Ob tem opozarja na osamljenost, ki jo občuti večina žensk po rojstvu otroka, saj ostanejo same doma, brez podpore, ki so jo ženske imele nekoč. Izpostavi, kako danes ženske pogosto prikrivajo svojo stisko, ker je družba ustvarila podobo »popolne mame«, ki zmore vse. Poudarja pomen skupnosti in povezovanja, saj samo tako lahko mame spregovorijo o tem, kar zares doživljajo. V intervjuju spregovori tudi o pomembnosti zgodnjega prepoznavanja in naslavljanja poporodne depresije in osamljenosti. »Nihče nas ne nauči, kako preživeti prve mesece po porodu,« pravi Iris in dodaja, da bi morale biti ženske bolj slišane, razumljene in podprte.

Kdaj ste se odločili, da boste raziskovali poporodno obdobje?

Ko sem rodila prvega otroka, sem se zavedela, kako nepripravljena sem bila na to izkušnjo. V času študija psihologije smo se le bežno dotaknili poporodnega obdobja - nekaj osnov o depresiji, anksioznosti in psihozah. Nič se nismo poglabljali v vse druge psihološke, nevrobiološke in hormonske spremembe, ki jih ženska doživlja med nosečnostjo in po porodu. Bila sem zelo radovedna in potem, ko sem postala mama še drugič, sem začela svoje raziskovanje.

Ste si materinstvo predstavljali drugače?

Seveda. Predstavljala sem si ga tako, kot so vsi govorili o njem. Da je to najlepši čas za žensko, da bo vse lahkotno in srečno, da bom z veseljem crkljala svojega otroka in uživala v vsakem trenutku. A ko sem ga prvič držala v naročju, sem dojela, da je realnost precej drugačna. Namesto občutka popolne sreče sem se znašla pod velikim pritiskom in strahom, da ne bi česa naredila narobe.

Kaj vas je najbolj presenetilo?

Najbolj me je presenetilo, kako osamljeno je lahko poporodno obdobje. Nihče nas ne pripravi na to, kaj se zgodi potem, ko pridemo domov z novorojenčkom. Ko zanosimo, je naš največji projekt to, kako bomo rodile, kako bo potekal porod. Premalo vemo o tem, s kakšnimi izzivi se bomo soočale po porodu.

Zakaj menite, da je poporodna osamljenost tako velik problem?

Ženske po 14 dneh očetovskega dopusta ostanejo same. Partner se vrne v službo, prijatelji imajo svoje življenje, obisk patronažne sestre je kratek. Tako je mama več kot osem ur na dan sama s svojim dojenčkom. V preteklosti so ženske živele v skupnostih in si pomagale, medtem ko danes živimo v individualizirani družbi in potrebujemo znanost, ki nas opozarja na to, da smo bitja, ki za svoje preživetje nujno potrebuje skupnost in socialno podporo.

Ste tudi sami doživeli to osamljenost?

Seveda sem, včasih je bilo prav moreče. Ko si sam z dojenčkom po več ur na dan, 12 mesecev, postopoma svet omejiš na pesmice, odštevanke, težko najdeš teme za pogovor, ali se osredotočiš na pogovor z drugimi tudi, ko si v družbi. Veliko mam mi zaupa, da preprosto ne morejo slediti pogovorom, da ne najdejo besed.

Zakaj mislite, da o tem ne govorimo?

Ker je pritisk, da mora biti mama srečna in popolna, zelo velik. Kako na mamo, ki reče da ji je težko, ali da se počuti samo, ali da ji je dolgčas z dojenčkom, gleda družba, ki po drugi strani trdi da: »Je to najlepše obdobje za žensko«. »Da vse prehitro mine«. »Da otroci prehitro zrastejo«. Če ženska prizna, da ji je težko, jo lahko hitro označijo za »slabo mamo«. V resnici pa se kar 90 % žensk v tem obdobju počuti osamljene, polovica tistih s poporodno depresijo pa navaja prav osamljenost kot glavni razlog za svoje težave.

Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno spremeniti?

Čim več je treba govoriti o vseh realnostih poporodnega obdobja. Pomembno je, da se mame zavedajo, da niso same, da je povsem normalno, da v enem dnevu doživijo jezo, žalost, srečo, zdolgočasenost, strah, blaženost. S tem, ko ženske informiramo, kaj vse se dogaja v tem res ranljivem obdobju, zmanjšujemo občutek nezadostnosti, pritisk, stisko in prekinemo začaran krog občutka krivde.

PREBERITE TUDI: 2. del intervjuja: Poporodno obdobje: zakaj nas je strah govoriti resnico?

__________________________________________________________________________________________________________

Iris Čelam, mag. psihologije, specializirana za obpoporodno in poporodno psihološko podporo. Iris je skozi svoje delo razvila celosten pristop, ki vključuje individualno psihološko svetovanje, podporne delavnice in inovativne poporodne oddihe. Njena misija je razbijanje tabujev, povezanih z materinstvom, ter opolnomočenje žensk, da sprejmejo svojo novo vlogo in se spopadejo z izzivi, kot so ambivalenca, občutki krivde in dvomi.   S svojim delom si prizadeva razbremeniti matere in jim ponuditi varno okolje, kjer lahko poiščejo podporo, delijo svoje izkušnje in najdejo odgovore na vprašanja, ki se jim porajajo. Hkrati poudarja pomen grajenja skupnosti, saj verjame, da sodobne matere potrebujejo več kot zgolj informativne vsebine – potrebujejo pristno povezavo, razumevanje in občutek pripadnosti.