Kaj je prosta igra? Veliko je definicij… Jaz bi rekla, da je prosta igra igra, ki je nedefinirana v smislu navodil, poteka. Igra, s katero otrok predeluje vtise, ki jih je nabral skozi dan.

Otroci se v prvih sedmih letih učijo s posnemanjem, zato lahko skozi opazovanje njegove igre o njegovem doživljanju življenja izvemo veliko.

 

Otrok ima pravico do proste igre

Skozi to se mu razvijata volja in odnos do dela. Hkrati ima možnost delovati iz samoiniciative in se čuditi procesu ustvarjanja.

Prav tako se ima priložnost soočiti se z dolgčasom in »počakati« na samoiniciativen impulz, ki ga bo premaknil iz tega stanja. Če otroku serviramo dejavnosti, ga delamo odvisnega v smislu, da vedno samo čaka, kdo ali kaj ga bo zabavalo oz. mu pokazalo kaj naj počne - otrok postaja vedno pasiven in odvisen od zunanjih dražljajev - posledično potrebuje vedno močnejše dražljaje, da začuti potešenost.

 

Prosta igra je pomembna zato, ker je plod otrokove iniciative in ne naših pričakovanj ali posredovanj

Primer: otrok pride iz vrtca, gre v sobo in se začne igrati. Njegove lutke, avtomobili, bodo izgovarjali besede, ki jih je slišal tekom dneva ali že prej. Tako se bosta lahko imela dva rada ali se prepirala ali bo eden ukazoval drugemu, ga kregal. To je način skozi katerega otrok predela nakopičen stres, v obliki vtisov. Velikokrat so te reakcije pompozno zveneče in to je lahko za odraslega, ki takšno igro spremlja, boleče. Nehote se lahko pojavijo misli kot, kaj se je z otrokom zgodilo, kdo mu je to rekel, naredil, ipd…Pa ni nujno tako. Lahko se je to dogajalo samo v prostoru, v katerem je bil otrok. Lahko se je otrok igral in je bil od samega dogodka oddaljen.

Torej ni nujno, da se je to, kar otrok predeluje, pove, resnično zgodilo njemu. Prav tako je možno, da se določena situacija ni zgodila tisti dan, ampak morda že pred mesecem dni. Otrok je lahko v vrtcu doživel nekaj, kar ga je asociativno spomnilo na dogodek, ki se je zgodil pred časom in bo oba dogodka zmešal v enega.

 

Kaj torej narediti? Nič. Počakati. Če otrok pride sam k nam in nam pove, kaj se mu je zgodilo, ga poslušamo in mu damo vedeti, da ga slišimo. To je vse. Ja, to je vse.

Če se en in isti dogodek ponavlja v otrokovi prosti igri, pomeni, da se je močno vsidral v njegovo zavest. Kaj naredimo? Nič. Počakamo. Če otrok še vedno brez težav hodi v vrtec, tudi če včasih malo joka, tudi zboli, ni to ponavadi nič alarmantnega.

Zakaj?

Otrok se na ta način uči pridobivati sposobnosti s katerimi bo vstopal v socializacijski svet. Več korakov in omejitev bo premagal sam, bolj močnega in kompetentnega se bo počutil. Vedel bo, da zmore. Ne bo imel občutka, da mu ne stojite ob strani. Ne se bati! Zaupajte v sposobnosti in nevidno moč vašega otroka.

 

Otroci v današnjem času potrebujejo neprimerno več proste igre, kot so jo včasih…na splošno bi morda lahko rekli, da potrebujejo več igrivosti in manj primerjanja njih samih z odraslimi.

Zakaj je na primer neka stvar pomembna samo, če ji posvečamo veliko "stresne" pozornosti in vedno znova ponavljamo, kako pomembna je. Kaj otroku prinese popoldanska dejavnost, če si morda v sebi želi biti doma s svojimi starši in se igrati?

V vrtcu se vedno bolj kaže potreba po prosti igri, saj so otroci zasičeni z dejavnostmi. PRIDEJO IN SE PREPROSTO ŽELIJO IGRATI. Iz te igre pa se razvije nešteto dejavnosti - ples, petje, risanje, organizacija dela, načrtovanje, sodelovanje, dogovarjanje in sklepanje kompromisov, iskanje rešitev, ki so dobre za vse, polstenje žogic, šivanje, brušenje, postavitev poligonov, vrtnarjenje, grabljanje….in še in še…. Z vsem tem se otroci pripravljajo na svobodno življenje, v katerem bodo znali poprijeti za delo, ga načrtovati, pripeljati do konca in najpomembnejše na poti do cilja UŽIVATI!

 

Če še enkrat ponovim, da je otrokova igra delo, takoj vemo, kaj je delo starša. Opravljati svoje delo. Zakaj?

Otrok nas posnema. Opazuje naše delo in predeluje vtise skozi svojo igro.

Otrok vedno skozi igro predeluje vtise. Išče rešitve. Se uči o procesu nastajanja, gradnje...

Zato potrebuje mir. Potrebuje samega sebe.

Če se mi igramo z otrokom, mu dajemo impulz, da bo vedno nekdo z njim, ker on ne zmore sam.

Če mi opravljamo svoje delo in nas otrok prosi naj se igramo z njim, mu lahko rečemo:"Jaz imam svoje delo, ti svoje. Pridem, ko bo čas."

Otrok, ponavadi zmore svoje delo nadaljevati sam. Če smo do tega trenutka vedno pustili delo in prišli k njemu, bomo seveda morali to vajo ponoviti večkrat.

Obljubim, da s tem ne ranite otroka.

Obljubim, da ne bo imel travm zaradi tega.

Mogoče bo frustriran, a se bo v varnem okolju naučil preiti frustracijo. To mu bo dalo veliko moči.

S takšno gesto učite otroka, da obstajajo meje in da jo lahko postavi tudi sam.

Učite ga, da je vsako delo pomembno.

Učite ga samostojnosti.

Učite ga zaznavati lastno moč.

 

________________________________________________________________________________________________________ 

O avtorici:

Hadeja Adeva Horvat

Po poklicu sem zgojiteljica predšolskih otrok z Waldorfsko specializacijo. Delala sem v javnem vrtcu, zadnjih 14 let v Waldorfskem vrtcu, kjer sem pridobila ogromno znanja s področja waldorfske in zdravilne pedagogike. Za pridobitev izobrazbe za waldorfsko vzgojiteljico sem se šolala v Ljubljani , v Mariboru pa opravila dvo letno specializacijo za vzgojo otrok od rojstva do tretjega leta starosti in obiskovala izobraževanja v Stuttgartu in Koelnu. Nazadnje sem delovala kot vodja enote vrtca Studenček in kot pedagoška vodja vrtca.

Pred dvema letoma sem pustila službo in se odločila za samostojno pot. Z možem sva ustanovila Zavod za opolnomočeno in prijazno družino Livija. Vodilo zavoda je opolnomočiti starše z znanjem, da bodo otroci bivali in rasli v prijaznem svetu in nudimo svetovanje v okviru programa » 7 Korakov«, predavanja za starše in strokovne skupine, druženja za starše, individualne igralne urice za otroke in še kaj.

Za več informacij pokukajte na :

https://www.instagram.com/hadeja_zavod_livija/

https://www.facebook.com/Hadeja-Zavod-Livija/

https://www.youtube.com/channel/UCSLPmmkWW48gIxMiCHbAaoA