Če se to ne zgodi že prej, dan spomina na mrtve pogosto sproži kopico otrokovih vprašanj o smrti. Od tega, kam je šla babica po smrti in ali dedka ne zebe, ko je pokopan v zemlji, do vprašanj o nebesih in joka, ko otrok pomisli na smrt starša. 

Ker gre za pogosto zelo boleče in tudi zelo filozofske teme, se jih večina staršev največkrat kar izogiba. Toda, ali je to zares dobro za otroka oziroma kaj mu s tem sporočamo?

 

Smrt naj ne bo tabu tema

Kot velja za vse tabu teme, velja tudi za smrt. Če se z otrokom o njej ne pogovarjamo, si bo otrok informacije našel drugje ter si morda smrt ter vse povezano z njo predstavljal in doživljal na popolnoma napačen ter škodljiv način.

Zato je zelo pomembno, da med pogovore z otrokom enako sproščeno vključimo tudi smrt. Pri tem pazite, da ste v stiku z otrokom čim bolj avtentični - da pokažete tudi vse težke občutke, ki vam jim smrt vzbuja. Otroku tako pravzaprav dajemo dovoljenje za občutenje in izražanje tudi teh neprijetnih občutkov, ki so del življenja in se jim ne moremo izogniti.

 

PREBERITE TUDI: Mami, nočem da umreš!

Dogodek vsaj imenujte

Določenim temam se starši največkrat izogibamo predvsem zato, ker z njimi sami še nismo povsem razčistili. Kako naj otroku razložimo družinski samomor, če pa še sami bežimo pred njim? V takšnem primeru je veliko bolje kot da povsem molčimo, da težek dogodek vendarle omenimo in mu s tem damo priznanje, da obstaja, hkrati pa otroku povemo, da se o njem težko pogovarjamo, saj nas še vedno zelo boli.

Otroka lahko usmerimo na katerega drugega družinskega člana, ki mu bo takšen pogovor šel bolje od rok, si izposodimo kakšno knjigo na to temo ... vsekakor pa otroka ne odrinemo z besedami, češ ti si še premajhen za te reči. 

 

Sledite otrokovim vprašanjem

Če ste v odnosu do smrti dosegli vsaj približno stopnjo miru, se lahko z otrokom o smrti tudi veliko bolj sproščeno pogovarjate. Pri tem ne pozabite, da pri takšnih temah ne obstajajo "pravilni" in "napačni" odgovori, temveč le vaši osebni odgovori. Otroku boste o smrti največ povedali tako, da boste v odnosu do nje čim bolj iskreni in osebni.

Seveda vsebino prilagodite otrokovi starosti, toda ne pozabite biti pozorni tudi na njegova vprašanja, na katera si bo našel odgovore - če ne pri vas, pa kje drugje. Če otroka nekaj zanima, mu torej iskreno odgovorite in pustite, da otrok vaš odgovor sprejme in predela. Morda vam bo novo vprašanje postavil čez nekaj dni, ko boste vi na to temo že povsem pozabili.

 

PREBERITE TUDI: Izguba otroka: Kako se počutijo mame angelov?

Ne bojte se žalosti in solz

S smrtjo so seveda povezane žalost in solze. Vam je nerodno jokati pred otrokom? Vas je strah, da bo vaša žalost prevelik zalogaj za otroka? Prav zaradi teh strahov se veliko staršev izogiba pogovorov o smrti z otroki. Toda, kaj s tem sporočamo otroku? 

Če nas otrok nikoli ne vidi jokati, mu tako sporočamo, da solze v naši družini niso zaželene. In tako bo tudi otrok svojo žalost in solze vse bolj zapiral vase in potlačeval.

Seveda je otroku težko, ko vidi, da njegova mama ali/in oče joka, zato pogosto pri tem tudi sam zajoče. Takrat se lahko vsi skupaj objamete in videli boste, da vam bo lažje - kot bi otrok izjokal tudi vaše solze. Tako kot otrok v svoji stiski potrebuje pričo, so lahko tudi otroci naše priče, ko smo žalostni. Če ne gre za kronično žalost, bo otrok to zmogel in lahko prenesel, ne da bi ga z lastno žalostjo poškodovali.