Zakaj so očetje strogi, mame pa mile?

»Na to vprašanje ne poznamo povsem enoznačnega in veljavnega odgovora. Deloma je to pogojeno s kulturnimi, civilizacijskimi navadami, saj vidimo, da vzorec mile mame in trdega očeta ne velja povsod in dosledno. Deloma pa je to povezano tudi z naravnimi danostmi, saj mnoge raziskave kažejo, da so že zaradi delovanja centralnega živčnega sistema in hormonov ženske bolj čustvene, moški pa bolj racionalni. Očetje so bili vsaj v polpretekli dobi res strožji, trši pri vzgoji - in zato so tudi težje vzpostavljali dober osebni stik z otrokom.« pravi Žorž.

 

Sodoben očka

Po besedah Bogdana danes vse kaže na to, da se tudi to spreminja. Očetje danes veliko več časa posvetijo svojemu otroku, se z njim veliko več časa ukvarjajo kot nekoč, predvsem pa zmorejo vzpostavljati dober stik z otrokom - pa četudi ohranjajo nekaj več klasične strogosti. Poznamo pa tudi očete, ki se na račun boljšega čustvenega stika z otrokom odrekajo nekoliko večji strogosti, in s tem izgubljajo svojo očetovsko vlogo. Nenazadnje pa moramo vedeti, da veliko otrok danes ne odrašča v družini, vse več je očetov, ki ne živijo v družinski skupnosti s svojim otrokom in tem očetom je še težje vzpostavljati pravi očetovski odnos.

 

Kaj pomeni za otroka različna vzgoja staršev?

Bogdan Žorž: »V polpretekli dobi, zlasti v dobi prevladujoče permisivne vzgoje, se je dodobra uveljavila neka ideja "enotnosti vzgoje", ideja, da morata starša v vzgoji "delovati kot eden". Ta ideja ima sicer utemeljitve v izkušnji, kako poguben je za vzgojo odnos med staršema, pri katerem starša z nasprotovanji rušita vzgojno vlogo drug drugemu, kot tudi starša, ki zaradi pomanjkanja medsebojne usklajenosti omogočata otroku preveč prostora za manipulacijo. V resnici so razlike med staršema normalne, povezane z njuno osebnostjo. Te razlike ne morejo škodovati v vzgoji, nasprotno, otroku lahko nudijo dodatno možnost, da se uči prilagajanju razlikam med ljudmi. Namesto, da se starša trudita, da bi delovala "enotno", naj se trudita, da drug drugemu ne rušita starševske avtoritete. Enotnost naj bo le v tem medsebojnem spoštovanju in pa v skupnem cilju - otroka vzgojiti v samostojno in odgovorno osebnost!«

 

Mama je že po naravi bolj umirjena, poleg tega je otroka nosila pod srcem devet mesecev in med njo in otrokom je v tem času nastala nekaj posebna vez, ki pa jo morata oče in otrok šele vzpostaviti.

 

Kazen – da ali ne?

Starši se sprašujemo, kako naj otroka vzgajamo, da bo pošten, dober, spoštljiv in še bi lahko naštevali. Pri tem pa se sprašujemo tudi ali naj otroka kaznujemo za napake, ki jih dela in kakšna naj bo ta kazen. Mnenja so si različna, Bogdan Žorž pa pravi: »Marsikje še danes slišimo in beremo, da kazni ne sodijo v vzgojo, da niso vzgojne, da so za vzgojo škodljive. Tudi vse to drži le deloma, v skrajnostih. Kazen ima v vzgoji vsaj dve vlogi. Otrok se namreč uči tako, da si utrjuje vzorce vedenja, ki mu prinašajo ugodja in opušča vzorce vedenja, ki mu prinašajo neugodje. No, življenje nas uči, da je potrebno otroka "odvaditi" tudi vedenjskih vzorcev, ki so zanj prijetni. Recimo, otroku je prijetna zabava obmetavanje s hrano, pljuvanje, vtikanje prstov v vtičnice, pa tudi prosto tekanje po ulici, metanje predmetov skozi okno na mimoidoče ... Kazen je v tem primeru ta "neprijetna posledica"... Kazen pa ima še drug vzgojni vpliv: s kaznijo okrepimo neko vzgojno sporočilo, ki ga želimo dati otroku, sporočilo, za katero še posebej želimo, da bi ga otrok razumel, sprejel, da bi verjel, da mislimo resno ... Če hočemo, da bo kazen učinkovita, mora biti torej zelo jasno povezana z dejanjem, tako da jo otrok lahko razume. In, seveda, kazen ne sme biti za otroka škodljiva, ne sme imeti zanj škodljivih posledic - mora bili "le" neugodna, neprijetna, ob kazni se mora otrok neprijetno počutiti!.«