Staršem in vzgojiteljem je nekaj popolnoma skupnega, da je nedopustno, da počutje ni fantastično, da si kdaj utrujen ali da enostavno ne zmoreš. Normalno je, da bo za vse poskrbljeno, da bomo nežni in sočutni, da smo nasmejani in dostopni, da bomo rešili vsako težavo ali še bolje, da v življenju vidimo samo izzive, ki se jih neizmerno veselimo. Samoumevno je razumevanje, sprejemanje in vsesplošno spoštovanje … Skratka na vsakem koraku se pričakuje nič več in nič manj kot biti vzor.

Vsekakor tudi sama od profesionalca pričakujem profesionalnost in profesija je izbran poklic. Tako od zdravnika pričakujem, da mi bo napisal prava zdravila, od avtomehanika popravilo avtomobila, od policista, da bo skrbel za varnost … in nenazadnje od vzgojitelja, da bo varen pristan otrok v času odsotnosti staršev, ki bo strokovno našel odgovore na vsa vprašanja, bo otroka spodbudil, da bo razprl krila in se bo ob tem neizmerno zabaval. In prav je tako!

PREBERITE TUDI: Resnična zgodba: Izgorelost - nevidni sovražnik

Včasih pa smo vendarle samo ljudje … včasih enostavno ne gre. Včasih ne zmoremo nasmeha in včasih solza sama spolzi po licu. Včasih naredimo stvari drugače od pričakovanj in včasih je to vse kar zmoremo … in takrat si priznajmo, da se pod nazivom skriva samo človek. In ko bomo sprejeli svojo ranljivost, bomo lahko spet človeški.

Miriam Kalan navdušuje delo z ljudmi, še posebej z najmlajšimi. Po duši naravoslovka, ki je matematiko in fiziko zamenjala za predšolsko vzgojo. Učiteljica plavanja, animatorka in strastna potapljačica, z veseljem barva platna in obraze. Radovednost jo vodi do različnih formalnih in neformalnih znanj, ki jih z veseljem tudi deli.

Z vami diplomirana vzgojiteljica, ki poleg vseh ostalih izkušenj in interakcij, že vrsto let "hodi v vrtec" in temu pravi poslanstvo. Hkrati pa ohranja jezikavo trmoglavko, ki jo žene, da bi vsak zakaj imel svoj zato.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.