O strahu prvošolčkov pred šolo in o tem, kako naj se z njim pogovorijo starši, smo se pogovarjali s psihologinjo, specialistko zakonske in družinske terapije Petro Cankar.

 

"Joj, kako si že zrasel! A že hodiš v šolo?"

"Kdaj greš pa ti v šolo?"

"Kako je bilo danes v šoli?"

 

Čeprav se otroci veselijo vstopa v prvi razred, jih je malce tudi strah. Česa se bojijo?

Preden naši bodoči prvošolčki sploh prvič prestopijo šolski prag, slišijo o šoli že 1001 stvar. In vsa ta mnenja, vprašanja, opazke se (nehote) skrbno shranjujejo v otrokovih možgančkih in postopno oblikujejo v glavi njegov odnos do šole. Lahko je ta pozitiven, lahko negativen, ne glede na to pa zagotovo vsak otrok (tudi tisti, ki se šole zelo veseli) občuti delček strahu, saj se podaja na novo, še neznano pot. Otrok ne ve, kaj lahko pričakuje, kako bo pouk izgledal, kakšna bo učiteljica, kako bo prišel v garderobo ali učilnico, kako se bo znašel med sošolci … Tisoč vprašanj, ki se podijo po glavi in begajo otroške misli. Popolnoma razumljivo, da se med temi čutenji znajde tudi strah. Strah, ali bom zmogel vse to obvladati, ali se bom znašel, bo tam kdo, ki mi bo pomagal ali se bom moral znajti sam? Vsekakor prehod iz vrtca v šolo pomeni spremembo (kar je tudi prav), pri tem, da jo bo otrok lažje in bolje obvladal, pa imamo pomembno vlogo tudi (ali pa predvsem) starši.

 

PREBERITE ŠE: Moj otrok gre v šolo

Kako naj se starši pogovarjajo o vstopu v šolo z otroki?

Naj nam otrok postavi neskončno vprašanj, vedno se potrudimo, da mu odgovorimo, čeprav smo na to isto vprašanje odgovorili že včeraj, pred enim tednom ali pa pet minut nazaj. Dokler ga kaj zanima, skrbi ali 'žuli', mu prisluhnimo in skušajmo odgovoriti. To seveda ne pomeni, da moramo poznati odgovore na vsa vprašanja, saj jih marsikdaj tudi mi ne poznamo (sploh če bo šel v šolo naš prvi otrok). Pomembno pa je, da si zanj in njegova vprašanja vzamemo čas, saj s tem, ko išče odgovore, otrok zmanjšuje svoj strah pred neznanim. In prav nič ni narobe, če moramo kdaj reči "veš, tega pa ne vem" ali pa "to bova videla pa šele v šoli". Skušajmo to obrniti v pozitivno smer in dodajmo zraven še "a sem prepričan/-a, da bo vse v redu" ali "to vam bodo pa vse podrobno razložili še v šoli". Poudarimo dobre strani in ga spodbujajmo k pozitivnemu razmišljanju, saj bo tako laže obvladoval svoje strahove.

 

Dovolimo otroku, da z nami deli vsa čutenja, ki ga preplavljajo v povezavi s šolo. Prisluhnimo mu, tudi takrat, kadar so njegovi strahovi (za nas!) nerealni ali smešni. Otrok to vse doživlja in če ga skrbi, ali bodo v šoli dobili kaj jesti ali ne ali pa, da bo moral pobrisati celo tablo, on pa še ni dovolj velik, da bi dosegel vrh, ga to dejansko skrbi. Če damo njegovim čutenjem prostor, se o njih pogovorimo in jih ovrednotimo, bo otrok videl, da jih tudi sam lahko obvlada. Če se ne ustrašimo mi, se ne bo ustrašil niti on. Mi kot starši mu lahko damo moč, da se spoprime s svojimi čustvi, svojimi strahovi. Če pa paničarimo mi, bo seveda tudi on.

 

PREBERITE TUDI: 4 stvari, ki jih morate narediti pred prvim šolskim dnem

 

Prav tako lahko starši otrokov odnos do šole oblikujemo prek informacij, ki mu jih nudimo; prek stvari, ki jih govorimo o šoli, prek našega lastnega odnosa do šole. "Boš že še videl, ko boš šel v šolo!" "Te bo že učiteljica spravila v red!" "Šole nisem nikoli maral." "Zdaj bo pa konec igranja, v šoli bo treba pa samo delati." "Joj, samo ne mi omenjati šole, imam tako slabe spomine nanjo." Le kako naj otrok ob takih informacijah vzljubi šolo, se je veseli in pričakuje sploh karkoli pozitivnega?! Jasno, da jo bo zasovražil. Na podlagi takega neprijetnega vzdušja si lahko ustvari le sliko, da se imaš v šoli slabo, da se tam ne dogaja prav nič lepega in da bo samo trpel. A tako kot lahko o šoli ustvarimo negativno sliko, lahko ustvarimo tudi pozitivno (čeprav mogoče sami nismo marali šole). Predstavimo otroku šolo kot prostor, kjer se bo naučil ogromno novih in koristnih stvari, kjer se bo družil s svojimi vrstniki, spoznaval stvari, se zabaval in užival. Pripovedujmo mu o prijetnih dogodkih iz časov, ko smo sami hodili v šolo, oglejmo si skupinske fotografije razredov in izkoristimo vsako priložnost, da ovrednotimo pomen šolanja. Npr. ko nas otrok sprašuje, kaj je to, kako se naredi ono, ko občuduje nekoga, kako dobro obvlada neko delo ali poklic, pa mu povejmo, da se bo vse to lahko naučil v šoli. Naj mu šola predstavlja vir znanja, učenja, veselja in druženja.

 

Otroke je včasih strah tudi tega, da še ne znajo brati in pisati, nekateri vrstniki pa to vse že obvladajo. 

Za otroka je pomembno tudi to, da bodo v šoli vsi otroci v enaki situaciji, vsi bodo prvič prestopili šolski prag in vsi se bodo srečevali s podobnimi vprašanji in strahovi. Četudi bo nekdo že poznal vse črke ali znal šteti do 100, to še ne pomeni, da bo imel kakršnokoli prednost. Vsi se bodo učili istih stvari in otrok gre v šolo ravno zato, da se bo vse to tam naučil. Ničesar mu ni treba že znati. Bolj je pomembno, da se šole veseli, kot to, kaj vse že zna. Učiteljice se zavedajo, da sprejmejo učence v 1. razred in še ne pričakujejo znanja.

 

Poleg nas staršev pa pomembno vlogo seveda igrajo tudi vzgojiteljice, saj se tudi one z otroki pogovarjajo o njihovih občutjih in pričakovanjih glede šole. Če se mi otroku lahko popolnoma posvetimo in z njim razmišljamo, se sprašujemo in čutimo, imajo vzgojiteljice to prednost, da imajo ob sebi večjo skupino otrok, ki vsi doživljajo podobno. Tako dobijo občutek, da niso sami v svojih čutenjih, da se vsi spopadajo s takim ali drugačnim strahom. Tam dobijo odgovore na številna vprašanja in si tudi nudijo 'oporo' oz. se drug od drugega lahko učijo, kako se spoprijeti s tem (ja, tudi če so še majhni).

 

Vsekakor velja, da lahko starši ogromno naredimo že s tem, da otroku šolo predstavimo v pozitivni luči, da ga poslušamo, mu odgovarjamo in damo prostor njegovim čutenjem. Ne da otroku rečemo "ah, šole te pa res ne sme biti strah", če pač otrok to občuti. Raje se pogovorimo z njim o tem – česa ga je strah, kaj ga skrbi in kako se lahko s tem spoprime. Ostale odgovore pa bo nam in otroku prinesel 1. september – prvi šolski dan … 

 

Pa srečno v novo šolsko leto, polni upanja, pričakovanja in veselja!