Priznam: Zadnje čase sem zagrenjena glede materinstva. Morda ste se samo nasmehnili in pokimali v strinjanju ali pa ste bili pretreseni, ko ste to prebrali. Kdo bi se pritoževal nad brezpogojno ljubeznijo malih ljudi, ki jih je ustvaril? Kdo ne uživa v brisanju drobnih noskov in praznovanju na novo osvojenih mejnikov?

 

Mislim, vsaka mama ima živi v isti resničnosti, kajne? Ali nismo vsi skupaj v tem?

Resnica je, da me ne obremenjuje dejansko materinstvo, ampak le moja različica. Neodpustljiva različica. Marginalizirana različica.

 

Spremljam vsa pomembna spletna mesta za mame in sem del več starševskih skupin na družbenih medijih. Cenim poskus poenotenja vseh mater, odprave presoje in ustvarjanja varnega prostora za matere, da se resno spoznajo na vse to.

Ne morem pa si pomagati, da se ne bi počutila kot zunanji opazovalec tega skrivnostnega sveta sprejemanja in dovzetnosti za resnico. In zaradi tega se počutim bolj še bolj sama, nevidna in mama brez podpore.

 

Ko gledam po družbenih medijih, naletim na trendne hashtage, da sem "slaba mama". Nedavno je mama v moji skupini izbirčnih jedcev na Facebooku v šali vprašala, ali malček koga drugega v zadnjem času tudi živi od zraka in več kot 200 ljudi je objavo komentiralo ali se odzvalo nanjo.

Zdi se mi, kot da ko se druge matere pritožujejo, šalijo ali priznajo kakršno koli napako ali nepopolnost, da je to prepoznano kot "normalno" in "pričakovano". Toda ta ista merila so bila uporabljena proti meni, da bi me označili za neprimerno.

 

Še eno priznanje, da boste razumeli, od kod izhajam: v tem času lansko leto me je preiskovala Služba za zaščito otrok zaradi morebitnega zanemarjanja mojega avtističnega sina, ki je izjemno izbirčen in težko pridobiva na teži. Moj sin je 28-tedenski nedonošenček in njegova teža je bila vedno skrbela zdravnike, ki so jo imeli pod stalnim nadzorom.

Od ljudi, ki me poznajo ali poznajo mene in mojo družino, kot mama nenehno prejemam pohvale. Pred nekaj dnevi mi je varuška povedala, da so moji otroci res najbolj vzgojeni otroci, ki jih je kadarkoli pazila. Ljudje komentirajo moje fotografije in videoposnetke v družbenih medijih, da so moji otroci tako pametni in da sem bila popolna izbira za njihovo mamo.

Večina mojih prijateljev, razen nekaj zelo bližnjih, sploh ne ve, da so bile moje starševske sposobnosti pod vprašajem in bi bili šokirani, če bi to izvedeli. Pa vendar sem stala tam, ko je vdrla socialna delavka in postavljala vsiljiva vprašanja o tem, kje je oče mojih otrok, kje je moja družina, nato pa zaključila, da jo zelo skrbi moje pomanjkanje podpore. Kot da bi se kdo odločil ostati sam brez pomoči. Ali ni to tisto, kar potrebujejo vse mame? Zakaj bi mi to očitali?

 

Najslabše je, da so se leto po tem, ko prvič niso "ugotovili nič", v naša življenja spet vrnile socialne delavke z namenom, da dokažejo, da sem nekaj, kar nisem. In nisem si mogla pomagati, da se ne bi vprašala ...

Bi me gledali enako, če bi bila poročena in bi bil mož v bolnišnici z najinim sinom s posebnimi potrebami?

Ali bi mi socialna delavka pokazala takšen odnos, če bi bila belka srednjega razreda, ki bi živela v hiši z velikim dvoriščem in ne temnopolta mati samohranilka z nizkimi dohodki v javnem stanovanju? Kakšna razliko to naredi pri mojem starševstvu?

 

Zakaj se moram soočiti z obsojanjem, ker nimam pomivalnega stroja, da bi "skrila" posodo, ki je še nisem uspela oprati tistega dne, in nimam dovolj prostora za ločeno sobo za igralnico, da bi lahko zaprla vrata in se ne bi opazilo razmetanih otroških igrač?

Vem, da nisem mama, čudovito urejena in popolno naličena, ki čaka na šolski avtobusni postaji ob 7. uri zjutraj. Nisem mama, ki ima vse urejeno 24 ur na dan in ima popoln nasmeh. Nisem mama, katere perilo je vedno zloženo in lepo pospravljeno v stanovanju z čudovito notranjo opremo.

Ampak svoje otroke ljubim bolj kot karkoli drugega. Sem zelo ostra in odločna zagovornica kompleksnih zdravstvenih potreb svojega sina. Pakiram kosila, zavežem čevlje, poljubljam modrice in berem zgodbe za spanje. Raziskujem sestavine kreme za sončenje in omejujem čas uporabe na zaslonu v skladu s priporočili.

Želim vedeti, zakaj je scenarij drugačen, ko govorimo o mamah, kot sem jaz. Zakaj je tako, da če ima partnerja, ji ne bo spodletelo, ko pa ni, je takoj videna kot tveganje pri vzgoji?

Zato, mama, ki se počutiš tako osamljeno in pozabljeno od sveta - vidim te. Bila sem tam. Sem tam. Želim boljši svet za naše otroke in verjamem, da moramo biti sprememba, ki jo želimo videti. Ne želim, da bi bili moji otroci izključeni zaradi njihove barve kože ali ravni dohodka. Govorim za vse vas, ki se vam zdi, da se morate boriti za enako spoštovanje, da druge mame dobijo brez vprašanj.

 

Vir: Mother.ly