Samopoškodovanje se lahko pojavi že v otroštvu, najpogosteje pa se začne nekje v obdobju med 10. in 14. letom. Intenziteta samopoškodovanja ter časovni okvir trajanja so odvisni od več dejavnikov, samopoškodovanje je namreč izraz globljih stisk ali travm. Zdravljenje zato zahteva celostno obravnavo.

Obdobje odraščanja že samo po sebi prinaša čustvene obremenitve, ki so lahko močnejše od mladostnikovih zdravih obrambnih mehanizmov in sposobnosti soočanja. Otroštvo in mladostništvo tako ni le čas brezskrbnosti, upanja, sreče, svobode in vznemirljivosti, temveč je to lahko tudi obdobje velikih stisk, strahov pred prihodnostjo, nezaupanja vase in v druge. Otrok se srečuje s stresom in frustracijami, ki lahko trajno vplivajo na njegovo samozavest ter povečujejo občutek lastne nevrednosti ter čustveno nestabilnost.

PREBERITE TUDI: Nočne more pri otroku

Kdaj govorimo o samopoškodovanju?

Samopoškodovanje je premišljeno, prostovoljno dejanje, kjer poškodujemo svoje telesno tkivo z namenom spremeniti svoje čutenje in brez zavestne namere storiti samomor. Samopoškodovanje v širšem pomenu pravzaprav zajema vse od blagih sprememb telesa (tetovaže, piercing), pasivnih oblik zanemarjanja nege telesa, do namernega poškodovanja samega sebe (ureznine, opekline). Takšna vedenja razlikujemo po stopnji škodljivosti in po tem ali je posameznikov namen s takšnim vedenjem škodovati samemu sebi ali pa gre le za izražanje svoje individualnosti skozi okraševanje telesa s tetovažami, piercingi. Dve najpogostejši obliki samopoškodovanja sta rezanje in praskanje. Sledijo še udarjanje z glavo, samotepež, opekline, puljenje las, samougrizi (predvsem znotraj ličnice).

Brazgotine, ki nastanejo imajo za žrtve samopoškodovanja sporočilno moč. So vidna znamenja, telo prevzame funkcijo »dnevnika«, kjer se zapiše doživljanje, bolečina, jeza, osamljenost, obup. Brazgotine nemo pričajo o bolečem notranjem doživljanju ter naredijo vidno duševno stisko, ki jo oseba prestaja. Brazgotine tako sporočajo, da je posameznik telesno, predvsem pa duševno ranjen.

Zakaj otrok izbere samopoškodovanje?

Namen samopoškodovanja je, da se sprosti notranja psihična napetost, ki je iz različnih razlogov ni možno več zdržati. Mnogi mladostniki poskušajo na ta način zbežati pred čustvi žalosti in praznine. Nekaterim povzročanje bolečine lastnemu telesu in pogled na kri daje občutek, da so »živi«, da se začutijo. Drugi mladostniki so lahko preplavljeni s čustvi jeze, ki se je ne upajo izraziti navzven, saj bi s tem izgubili naklonjenost bližnjih. Jezo in agresivnost, ki je namenjena drugemu zato usmerijo vase. Čustvena bolečina se tako uravnava skozi fizično bolečino pri poškodovanju lastne kože.

Samopoškodovalno vedenje se pojavlja tudi v povezavi s čustvenimi motnjami. Predvsem pri depresiji, anksioznosti in pri različnih osebnostnih motnjah. K samopoškodovanju so nagnjeni tudi mladostniki z motnjami hranjenja in tisti, ki uživajo droge. Eden od rizičnih faktorjev je tudi aleksitimija. Motnja za katero je značilen primanjkljaj izoblikovanih sposobnosti oziroma zmožnosti zaznavanja lastnih čustev in občutij ter njihovega prepoznavanja in razlikovanja. Ker imajo težavo pri označevanju notranjih stanj in ubesedenju le tega kar čutijo, pomaknejo svoje kompleksne psihološke potrebe na telesno raven.

Samopoškodovanje otroku prinaša:

- regulacijo intenzivnih negativnih čustvenih stanj (blaženje in pomiritev napetosti),

- občutek samokontrole nad svojimi čustvi (samonadzor daje občutek varnosti),

- način samokaznovanja (sprostiti bes, ki je usmerjen vase),

- občutek »živosti« kadar so otopeli,

- pridobitev pozornosti staršev ali vrstnikov,

- pripadnost določeni skupini (biti drugačen, izstopati).

Samopoškodovanje, ki služi kot orodje, ki jim je v trenutku anksioznih občutij in čustvenega kaosa na voljo, je v očeh večine ljudi surovo in nadvse izkrivljeno, vendar v stiski prinese rešitev: olajša nevzdržne in neprijetne občutke ter ekstremno stisko, bolečino in strah. Ker mladostniki nimajo konstruktivnih orodij s katerimi bi uravnali svoje čustveno stanje in psihično stisko, se poslužujejo destruktivnosti in jo usmerijo vase. Storijo nasilno dejanje nad lastnim telesom, ki na koncu služi kot dokaz o globoki bolečini, trpljenju in nerazumljenosti.

PREBERITE TUDI: Kakršnokoli zlorabo otroka moramo TAKOJ prijaviti!

Na katere znake in simptome bodimo pozorni?

Značilen je širok spekter telesnih, vedenjskih in psihičnih pojavov, ki kažejo na spremenjeno počutje ali odzivanje. Sam znak oz. simptom, ki se pojavi ob stiski ni osnovni problem ali vzrok stiske, temveč le pokaže, da so v mladostnikovem življenju in doživljanju prisotna neka dogajanja, ki pa se navzven odražajo skozi določene znake.

Kot starši bodimo pozorni predvsem na:

- nepričakovane brazgotine,

- sveže rane, modrice, opekline ali druge poškodbe tkiva,

- nošenje obvez, nošenje zapestnih trakov,

- letnemu času neprimerno oblačilo, dolgi rokavi ali dolge hlače tudi poleti,

- nepripravljenost sodelovati v dejavnostih kjer se telo razgali (npr. plavanje),

- pripomočke za rezanje,

- čustveno odsotnost, veliko zaskrbljenost ali tiho umaknjenost vase,

- socialno izolacijo, preobčutljivost na zavrnitev, težave z ravnanjem z jezo, impulzivnost,

- izražanje sramu ali gnusa do samega sebe, na občutek ničvrednosti,

- težavo opisati z besednim svoje občutke in stiske.

Vrste samopoškodovanja

Metode samopoškodovanja so različne. Praskanje, zbadanje, udarjanje, grizenje nohtov, puljenje las, butanje. Rezanje in žganje kože sta najpogostejša. Najpogostejše mesto poškodb je zunanja stran roke od komolca do členkov in zapestje ter notranja stran stegna.

Samopoškodovanje delimo na tri tipe: resno (amputacije vezane na resne psihotične motnje), stereotipno (butanje z glavo ob zid) in površinsko oz. zmerno samopoškodovanje (grizenje nohtov, puljenje las, preprečevanje celjenja ran, ureznine, ožganine kože). Zmerno samopoškodovaje delimo še na kompulzivno (podobno obsesivno kompulzivni motnji, puljenje las, odstranjevanje »napak« na koži) in impulzivno. Impulzivno samopoškodovanje se izraža epizodično ali ponavljajoče se. Oboje temelji na impulzivnosti dejanja. Najpogostejša oblika samopoškodovanja je rezanje, najpogosteje izbran predmet za poškodovanje olfa nož.

Samopoškodovanje navadno ne ogroža posameznikovega življenja. Nevarnost preti kadar je stopnja poškodbe, ki si jo je oseba zadala, večja od nameravane, to pa utegne povzročiti medicinske zaplete ali celo smrt. Prav tako lahko osebe, ki se samopoškodujejo obupajo zaradi svoje nezmožnost za samonadzorovanje, kar jih lahko pripelje tudi do dejanskih poskusov samomora.

PREBERITE TUDI: Kakršnokoli zlorabo otroka moramo TAKOJ prijaviti!

Kje so vzroki za samopoškodovanje?

Vzroki mladostnikovega avtoagresivnega vedenja so čustvena utesnjenost, agresivna zavrtost in težnja po samokaznovanju. Agresivna zavrtost posamezniku onemogoča, da bi agresivne impulze sprostil oz. izrazil navzven in agresijo razvijal v ustvarjalnem, pozitivnem smislu, destruktivne težnje pa preusmeril v konstruktivne oblike izražanja s katerimi ne bi škodoval sebi in drugim.

Bio-psiho-socialni model duševnih motenj prinaša holističen oz. celosten pogled na človeka. Tudi izvor samopoškodovanja je potrebno obravnavati širše, skozi sovplivanje petih dimenzij: emocionalno (doživljanje čustev pred, med in po samopoškodovanju), vedenjsko (način vedenja, izogibanje globljim odnosom, nekomunikativnost, prepiri s starši, beg v osamo, rituali), biološko (nevrotransmiterski sistem z motnjami razpoloženja, čustveno nestabilnostjo, anksioznostjo, motnja kontrole impulzov), kognitivno (način razmišljanja o sebi in drugih, o preteklosti, prihodnosti, raziskovanje misli pred, med in po samopoškodovanju), socialno okolje (družinsko okolje, osebna zgodovina, psihična ali spolna zloraba, socialna podpora mladostnika, odnosi z vrstniki, šola, družba, kultura in vera).

Večina oseb, ki se samopoškodujejo ima vsaj eno ali več naštetih lastnosti:

- zelo slaba samopodoba, nesamozavestnost,

- nesprejemanje samega sebe,

- zelo občutljiv na zavrnitev,

- spolna vzdržnost ali promiskuitetnost,

- introvertiranost

- kronična jeza, ponavadi na samega sebe

- tlačenje neprijetnih čustev (jeza, strah, prizadetost, sram, krivda)

- impulzivnost

- v prihodnosti ne vidi smisla

- depresivnost in samomorilnost

- kronična anksioznost ali depresivnost

- občutek neobvladovanja življenja

- izogibanje težavam in neprijetnim situacijam

- občutek nemoči.

PREBERITE TUDI: Kako pomagati, ko prepoznamo, da se otrok samopoškoduje?

Osebe ki se samopoškodujejo zatirajo agresivne impulze oziroma jih usmerijo vase. Pogosto trpijo zaradi močnih bolečih nakopičenih čustev, občutenj krivde, disociacij, depresije, frustracij, nemoči konstruktivnega reševanja problemov v stresnih situacijah in neznosne napetosti, bolečih spominov, flasbackov, močnih občutenj jeze in besa, neobvladljive potrebe po samokaznovanju, obupa, pomanjkanje samonadzora in hudih, bolečih travm.

Samopoškodovanje kot posledica primanjkljaja pozornosti in ljubezni v ranem otroštvu je pogosto prisotno med otroki, ki so odraščali v okolju v katerem niso bili podani potrebni viri za zdrav razvoj (prezaposleni starši, premalo čustvene podpore in spodbud, alkohol ali nasilje v družini). Otroci se v želji po pozornosti, biti opaženi, pridobiti naklonjenost ali skrb pripravljeni tudi samopoškodovati. Pogosto se v pripovedih otrok, ki se samopoškodujejo skrivajo zgodbe o avtoritativnih starših, psihični zlorabi, nedopuščanju uveljaviti lastno mnenje. Posledično se to razvije v samoizolacijo in nepoznavanje veščine konstruktivnih pogovorov, kar vodi v nesposobnost izražanja in uravnavanja čustev, to pa pelje naprej v samodestruktivnost.

Tudi že majhni otroci lahko kdaj uporabijo samopoškodovalna vedenja ampak jih pogosto sčasoma prerastejo. Otroci, ki so duševno zaostali in/ali avtisti, ter otroci, ki so zlorabljeni ali zapuščeni prav tako pogosto izberejo samopoškodovanje kot način izražanja stiske.

Če imate vprašanje za Ringarajino strokovnjakinjo Lauro Tratnik, ji ga lahko zastavite TUKAJ.