To je proces, v katerem se tudi starši učijo, kako odigrati svojo vlogo, se odločiti narediti ali ne narediti, kar so storili njihovi starši, »raztegniti ali stisniti« svoje meje, sprejeti odločitve, ki bodo oblikovale vrednote in prepričanja otroka, ki jih bo kasneje nosil skozi Življenje. Ker se pomembne življenjske teme »kako biti starš« nismo učili v šoli, je to res velika in resna naloga, ki jo vsak od nas opravi na najboljši možni način.

S svojim vedenjem in govorom otrokom posredujemo pomembna sporočila, na podlagi katerih si ustvarjajo svojo podobo sveta, pa tudi svojo osebno podobo. Pogosto ne razmišljamo o tem, kako to, kar rečemo, vpliva nanje, zato je priročno našteti nekaj situacij in vedenj staršev, ki bi se jim bilo dobro izogniti.

 

"Ne moreš me izsiljevati!"

Če ste to rekli, je jasno, da vas otrok že izsiljuje, oziroma da vi to tako dojemate. Ker nima nobenega zavedanja ali ideje, da bi to naredil, dokler tega ne ubesedite, dokler njegovega vedenja ne poimenujete kot takega. In ko mu poveš, kaj počne, ve in zna to uporabiti. Obstajajo pasti!

Torej, otrok ima neko vedenje, s katerim hoče nekaj doseči, pa še ne ve, da je to lahko izsiljevanje in da se temu tako reče. Pravzaprav samo preizkuša, premika vaše meje, se uči, ali in kaj zmore in kako zmore. To je tudi "igra z živci" (bolj za nas starše), saj nekdo mora popustiti. Vendar je v tej situaciji bolj koristno, da mu razložite, da njegovo vedenje ni sprejemljivo, kot da mu date ime. Namesto - Ne moreš me z vpitjem izsiljevati, da ti kupim novo igračo!, reci - Ne morem razmišljati, ko tako vpiješ, me bolijo ušesa in glava. Poskusi mi to lepo povedati. Pomembno je, da otroka gledate v oči, da ste na isti ravni in da ohranite miren glas. Bodite pripravljeni ta pristop večkrat ponoviti v različnih situacijah in če boste vztrajni, bo otrok razumel, da meja ni »raztegnjena«, in bo preprosto odnehal.

 

"Pusti, jaz bom" in "Daj, pohiti!"

Kronično pomanjkanje časa, nepotrpežljivost, naglica, so razlogi, da se zatečemo k »hitrejši rešitvi«, da naredimo nekaj namesto otroka ali da ga nenehno priganjamo. In včasih preprosto moramo, če želimo priti pravočasno. Največja past pri tem je, da to vedenje ne postane navada. Ker seveda bomo odrasli vedno nekaj naredili hitreje kot otrok, ker smo to dejanje obvladali, ampak s takšnim vedenjem ga prikrajšamo za izkušnjo, da bi se tega nečesa naučil, zraven pa mu »pošiljamo sporočilo", da tega ne more narediti dovolj dobro.

To vpliva na ustvarjanje negotovosti in prepričanja, da nikoli ne bo dosegel naših sposobnosti, da ne more narediti nečesa dovolj dobro ali hitro, da bo sprejet, mi pa zadovoljni ... Različic je veliko. Kaj lahko narediš? Najprej opazujte, kako pogosto ponavljate te stavke in naredite nekaj za otroka, nato pa postopoma prenehajte s tem, dokler jih otrok ne začne delati sam.

Ključna beseda je potrpežljivost, in če vam še vedno primanjkuje časa, spremenite navade in se začnite pripravljati pet minut prej, vstajati ... Vsekakor ni (vedno) »kriv« otrok za zamudo ...

 

"Tako se ne dela!"

Nenehno popravljate, kar je otrok naredil? Tudi če tega stavka ne izgovoriš, če greš za njim in "popravljaš", kako je nekaj naredil, spet pošiljaš sporočilo, da karkoli naredi, ni dovolj dobro zate. Otrok, ki prejme takšna sporočila, pozneje kot odrasel praviloma ugaja drugim, saj ostaja »lačen« pohvale, potrditve ... Ali pa bo šel v drugo skrajnost in bo perfekcionist, ki bo nenehno preverjal in popravljal svoje početje, in izgubljati dragoceni čas, da bi bil popoln. In potem bo odlično popravil še enkrat, in še enkrat ... In nikoli ne bo imel občutka, da je dovolj dobro ali občutka dosežka, ker je to nalogo vedno mogoče opraviti še bolje ... Neskončna igra!

Kaj storiti, ko opazite, da popravljate otrokovo početje? Ko dobite "željo", da nekaj popravite, se vprašajte, kdo pravi, da je to, kar počnete, najboljše, kar je lahko? Kaj pa če bi nekdo takoj šel za vami in to popravil? Bi še vedno mislili, da je tako najbolje?

Enostavno, ko "želiš" popraviti, naredi nekaj drugega! Otroka pohvalite in če je kaj res narobe, mu pokažite in razložite, kaj bi po vašem mnenju moral narediti. Ne more brati tvojih misli! Na primer, če je pogrnil mizo in želite še kaj »popraviti«, je najbolje, da greste v drugo sobo in počnete nekaj drugega, dokler ne mine potreba. Tako boste prekinili navado, ki ste jo ustvarili, in kar je še pomembneje, otroku ne boste poslali napačnega sporočila.

 

Vsa opisana vedenja smo sprejeli, ker smo jih večkrat ponovili, ne da bi o njih sploh razmišljali! Postale so naša navada. Potreben je čas in zavestna želja, da jih spremenimo in sprejmemo nova, bolj uporabna vedenja. In če so v dobro otrok, potem nam to ne bi smelo biti prevelik izziv. Ali ni?

 

Vir: aleksicdragana.com