V partnerstvo večinoma vstopamo zaljubljeni in prepričani, da se bomo s partnerjem uspeli vse lepo dogovoriti. Saj se vendar ljubiva! 

Toda, ko zaljubljenost mine, še posebej pa, ko iz dvojine nastane množina, se veliko parov pogosto znajde v začaranem krogu, ko se skoraj vsak pogovor sprevrže v prepir.

Kaj se pravzaprav dogaja in zakaj se enostavno »nič več ne moremo zmeniti«, smo preverili pri terapevtu, predavatelju in publicistu Izidorju Gašperlinu, ki je izdal novo knjigo Striptiz v dvoje.

Partner se noče pogovarjati o čustvih

Predvsem ženske pogosto tožijo, da se njihovi moški nočejo pogovarjati (sploh pa ne o čustvih) ter morajo zato iz njih »vleči« njihove občutke in misli. Da so se same spodobne čustveno razgaliti, toda za tango sta potrebna dva, ki se prostovoljno čustveno slačita.

"To, da ženske nimajo težav s čustvovanjem oziroma čustvenim striptizom, je zelo razširjeno, vendar zmotno prepričanje. Ženska, ki nekontrolirano izraža čustva - jih bruha iz sebe in vsa svoja čustvena oblačila naenkrat zmeče s sebe, je mogoče res bolj čustvena, toda s čustvi ima prav toliko težav kot zadržan in hladen moški.

S čustvi je treba znati upravljati, kar še posebej velja za partnerski odnos. Neustrezno izražanje čustev lahko namreč povzroči več škode od najhujše zadržanosti," odgovarja Gašperlin in dodaja:  

"Ženska, ki iz svojega moškega »vleče« misli in občutke, je zato najmanj vsiljiva. Kdo pa postavlja mero, koliko čustvene odzivnosti je ravno prav in kdaj je je premalo? Najprej si tako mejo oziroma mero postavlja vsak zase, par pa potem išče stično točko.

Ko torej ženska moškemu vsiljuje svojo mero čustvene odprtosti, je s tem prav toliko narobe, kot če bi ji partner vsiljeval svojo. Vsak ima pravico, da čustvuje kot mu ustreza. Čustvena odzivnost »po moji meri« nam v odnosu ne pripada, zato je tudi nimamo pravico ne zahtevati ne vsiljevati. Še manj pa zaradi tega biti užaljeni."

PREBERITE TUDI: Najbolje ujemajoči astrološki pari so ...

Sva res prava drug za drugega, če pa sva tako zelo različna?

Zakaj pa smo tako zelo različni, ko gre za izražanje čustev oziroma mero čustvene odprtosti? Ali to pomeni, da zato, ker sva tako zelo različna, enostavno nisva za skupaj? 

"Kot praktično vsega se tudi čustvovanja naučimo v zgodnjih letih. Tako kot smo se naučili čustvovati v otroških letih, tako bomo čustvovali preostanek življenja. Pri tem kakšnih silnih sprememb ni za pričakovati.

Zato je še toliko bolj pomembno, da si izberemo ustreznega partnerja. V tem se tudi skriva odgovor, zakaj s pritiski ne bomo nič kaj dosti dosegli. Ljudje se ne spreminjamo toliko, kot bi se želeli," partnerje opozarja sogovornik, ki je prepričan, da sta nujna temelja za zadovoljno partnerstvo privlačnost in sorodne vrednote.

"Seveda to ni zagotovilo, da se bosta dva imela lepo. Toda, če pa eden od teh dveh temeljev manjka, je to zagotovilo, da bo v zvezi ves čas škripalo."

Toda, kaj pa storiti v primerih, ko sta si partnerja nekoč bila privlačna in sta imela podobne vrednote, toda se z osebnostjo rastjo začneta vse bolj razlikovati in je privlačnosti vse manj? Je v takšnem primeru sploh še smiselno vztrajati v odnosu? 

"Partnerstvo ne sme ustaviti osebne rasti vsakega od partnerjev. Nasprotno -  kakovostno partnerstvo bo podžgalo osebno rast. Vendar pa res ni nobenega zagotovila, da bosta dva rasla v podobno smer. Lahko se zgodi, da se bosta glede vrednot in pogledov na svet tako zelo razšla, da skupna pot ne bo več imela smisla.

Je pa tako, da dva, ki sodelujeta in se veliko pogovarjata, medsebojno vplivata na osebno rast drug drugega in je zato manj verjetno, da bi se vrednostno ter motivacijsko razšla," je spodbuden Gašperlin.

PREBERITE TUDI: 7 lastnosti odličnega partnerstva

Ne morem se pogovarjati, če pa se samo dere in kriči 

Partnerski pogovori pogosto ne uspejo tudi zato, ker eden od njiju ali oba partnerja postajata vse bolj jezna in na koncu samo še kričita, ne da bi sploh zares slišala, kaj mu sporoča partner.

Poleg tega smo partnerji različni tudi pri tem, kako smo glasni in kje je tista meja, ko nam je dretja enostavno preveč oziroma ga doživljamo kot nasilje. Toda, ali je res vsak dvignjen glas in vsako kričanje že nasilje?

"Vpitje je vedno nasilno dejanje, pa ni pomembno, kaj si o tem misli tisti, ki vpije. Dilema je lahko samo, kdaj povzdignjen glas preide v vpitje. Drugače povedano - kje je tista točka, ko zdrava in primerno izražena jeza preide v nasilje.

Sicer je pa vedno žrtev nasilja tista določa, kje se začne nasilje. Konkretno v paru to pomeni, da tisti, ki ga moti partnerjevo vedenje, določa mejo, na kateri ima pravico opozoriti, da je ta prekoračena," odgovarja sogovornik in hkrati opozarja:

"Je pa s tem v vsakodnevni praksi res veliko težav. So namreč tudi taki ljudje, ki že povsem normalno jezo doživljajo kot nasilje. In potem s pasivno-agresivnimi ali celo nasilnimi metodami (kot na primer užaljenost) poskušajo ustaviti partnerja ter mu odvzeti edino dostojno možnost, da se postavi zase in pokaže, da mu v partnerskem odnosu nekaj ni všeč.

Tovrstni zapleti so še posebej prisotni v Sloveniji, kjer imamo res hude težave z ločevanjem jeze od nasilja. In tako je kot problematičen partner označen tisti, ki je povsem spoštljivo in umirjeno jezen, kot kreposten pa tisti, ki se navzven ne jezi in povzdigne obtožujoč prst vsakič, ko se partner skuša postaviti zase. V tem primeru gre pravzaprav za zrcalno pojavno obliko težav z nasiljem, s katero se premalo ukvarjamo."

PREBERITE TUDI: Očetovo pismo otrokovi mami

Pravi čas in kraj ter prilagoditev tistemu, ki mu je pogovor manj domač

Katere so torej tiste najpogostejše napake, ki jih partnerji počnemo v komunikaciji, ko se začnemo pogovarjati o »resnih temah«, če se partnerja vendarle naučita dobro upravljati z lastnimi (in soočati s partnerjevimi!) čustvi ter pazita, da jeza in glasnost ne preideta v kričanje in nasilje?

"Najpogostejša napaka partnerskih pogovorov je, da si partnerji za to ne izberemo pravega kraja in časa. Druga pa je, da podcenjujemo zahtevnost takega »projekta« in pogosto precenjujemo lastne sposobnosti zdrave komunikacije. Roko na srce, se to slednje večkrat zgodi ženskam, ki so prepričane, da se znajo pogovarjati, njihovi partnerji pa ne," odgovarja sogovornik in razloži:

"Kot za vse v partnerski zvezi tudi za pogovor ni nekih šablon in standardov. Dober pogovor je tisti, ki par pelje v želeni smeri. Ženska, ki se »zna pogovarjati«, se zato mora prilagoditi moškemu, ki se »ne zna«. Pri tem pomaga zavedanje, da tisti, ki se ne zna, za to ni prav nič kriv – samo tisti, ki bi ga to morali naučiti, ga niso," v pogovarjanju bolj vešče partnerje spodbuja Gašperlin in jih opozarja:

"Očitati nekomu, da se ne zna pogovarjati, je popolnoma zgrešeno. Še posebej, če mu tak očitek namenimo, ker se ne pogovarja na naš »pravilni« način. Od partnerja lahko pričakujemo, da pokaže željo za pogovor in si zanj vzame čas. Toda, ko mu začnemo vsiljevati svoje teme in načine pogovora, pa smo krepko presegli svoja pooblastila." 

 PREBERITE TUDI: Partnerska nesoglasja - Konflikti so normalni

Kaj pa prepiri pred otroci, jih je res treba povsem skriti?

Ko nam partnerski pogovori ne gredo dobro od rok, se seveda vse več prepiramo tudi pred otroci, saj je lahko vir nerešljivega konflikta prav vse, še posebej pa vzgoja.

In če je po eni strani za otroka koristno, da vidi, da se starša tudi ne strinjata in znata celo konstruktivno sporeči, lahko po drugi strani partnerski kronični prepiri pred otroci (pa ni važno, kaj je tema prepirov) otroka poškodujejo. Kje je torej tista tanka meja oziroma znak, da se starši preveč oziroma neprimerno prerekamo pred otroci?

"Najprej ne smemo pozabiti, da se tudi otroci ne rodijo enaki ter se razlikujejo tako v temeljnem temperamentu kot doživljanju starševskih prepirov. Od zunaj te tanke meje torej ne more postaviti nihče, starša sta pri tem popolnoma sama. Če sta dovolj rahločutna, bosta pri vsakem otroku posebej zaznala, kje je njegova osebna meja.

Ne glede na otrokovo individualno mejo pa je dobro, da starša čim več svojih težav rešujeta na samem, ko so otroci prisotni, pa prepire držita v mejah sprejemljivosti. Predvsem pa je treba otroku vedno znova sporočati, da prepiri nimajo nobene veze z njim, da jih ni on povzročil in jih tudi preprečevati ne more. Ko se umirita, pa mu sporočita, da sta se starša vedla neprimerno in se po potrebi tudi opravičita," odgovarja Gašperlin in dodaja:

"Pa vendar ne smemo pozabiti, da otrok potrebuje tudi neprijetne izkušnje, da se lahko razvije v odraslo in odgovorno osebo. Zavijanje v vato, prikrivanje ali sprenevedanje v tem pogledu lahko bolj škoduje kot občasni hudi prepiri. Seveda z neko zgornjo mero tolerance, preko katere starša ne smeta."

Več o Izidorju Gašperlinu in njegovi novi knjigi Striptiz v dvoje, ki jo lahko naročite po posebnem popustu, najdete na tej povezavi!