Vzgaja jih ena teta, ki je tam za 15 dojenčkov 8 ur na dan. Očeta in mamo vidijo pol manj.

Poslušamo jih, kako jokajo, in preslišimo lastne instinkte, ker so nam rekli, da je to normalno in tako mora biti.

Od njih pričakujemo, da bodo jedli, spali, rasli, se plazili in hodili po tabelah in grafih, in ne znamo prepoznati, kaj pomeni njihov jok.

Od njih pričakujemo, da bodo zaspali, ko mi to želimo, nehali jokati, ko mi to želimo, se zbudili, ko mi to želimo, in šli iz plenic, ko mi to želimo.

PREBERITE TUDI: Pravilo 3 minut, od katerega je odvisno otrokovo zaupanje

Več časa porabimo za treninge, učenje jezikov, tečaje in lekcije kot za objeme in poljube.

Na spletu gledamo ljubke dojenčke in sladke kužke, svojim pa govorimo, da naj nas ne motijo.

Več časa preživimo pred ekranom, kot pa se igramo z otroki, potem pa tarnamo, ko se otroci nočejo družiti z nami.

Imamo pravico do napak, nervoze, vpitja in izbruhov jeze, a pri otroku tega ne toleriramo.

Živimo, da delamo, ne delamo, da živimo.

Več časa na dan preživimo s sodelavci kot z družinskimi člani.

PREBERITE TUDI: Bom s tem početjem razvadila otroka?

Zapravila bova xy denarja za avto na daljinsko vodenje, nimava pa časa za skupno kosilo.

Jočemo za svojim otroštvom, otroke pa utišamo, jih strašimo, upočasnjujemo, jim grozimo.

Kasneje se sprašujemo, kje smo zgrešili.

Zgrešili smo kot ljudje.

Vir: Mala Kme osvaja svijet/ Ringeraja.rs