Ne glede na stil vzgoje starši - vsaj potihoma, če že ne na glas - sanjarimo o otrocih, ki bodo z nami harmonično sodelovali. Nam brez ugovarjanja in upiranja pridno sledili, ko jim bomo kaj naročili ali prepovedali.

Toda potem pride resničnost: otroku vse prijazno in spoštljivo razložimo, on pa nam ne sledi. Ne sodeluje!

Preverite pet nasvetov, kaj storiti v takšnem primeru.

1) Iz otrokove perspektive

Ko nam otrok ne sledi tako, kot smo si zamislili, se moramo najprej znati postaviti v otrokove čevlje oziroma na situacijo pogledati iz otrokove perspektive. Pogosto namreč starši v zasledovanju lastnih vzgojnih in vsakodnevnih ciljev enostavno spregledamo, da ima tudi otrok svoje načrte in cilje, ki se lahko hitro prekrižajo z našimi. 

Ko se torej otrok upira vašim navodilom, ga takoj ne kregajte, kako je lahko tako neubogljiv, neposlušen in nerazumen, temveč mu najprej prisluhnite, da vam razloži svoj pogled na situacijo. To seveda ne pomeni, da boste vse uredili tako, kot si otrok želi, toda že to, da je slišan, bo otroku veliko pomenilo in mu pomagalo lastne načrte spremeniti zaradi vaših načrtov, ki vključujejo tudi otroka.  

PREBERITE TUDI: BLOG - Siljenje s hrano

2) Kaj JAZ zares hočem v tej situaciji?

Otroci se starševskim navodilom zelo pogosto upirajo zato, ker starši zapovedi in prepovedi izrekamo nekako "ne zares" - zato, ker se tako spodobi oziroma bi tako moralo biti. Ko v resnici nismo povsem prepričani, ali v to, kar želimo od otroka, zares verjamemo. 

Otroci so namreč zelo intuitivna bitja, ki točno vedo, kdaj starši nismo prepričani vase in nas s svojo neubogljivostjo le vabijo, da končno pokažemo svoj pravi obraz. Da končno ugotovimo, kaj zares mislimo.

Preden se torej jezite na otroka, da vas spet ne uboga, najprej pri sebi preverite, kaj v resnici zares hočete od njega v tej konkretni situaciji. Kaj je zame zares pomembno? Kaj zares hočem, da otrok stori ali ne stori in zakaj?

Ko smo namreč starši znotraj sebe povsem prepričani vase, nam otroci zelo pogosto kar nekako "čudežno" začnejo slediti. Pa čeprav so prej pol ure trmarili. 

3) Sledim ti, ker te spoštujem, ker tudi ti mene spoštuješ.

Ko gre za sodelovanje, ne smemo pozabiti, da otroci raje in pogosteje sledijo odraslim, ki jih spoštujejo in občudujejo. Seveda bodo težko občudovali odrasle, ki z njimi ravnajo nespoštljivo in neempatično. Pa tudi odraslim, ki sami sebe ne jemljejo resno in torej sami sebe ne spoštujejo dovolj, bodo težje sledili.

Če torej želite, da vam bodo otroci čim večkrat sledili, je najprej treba vzeti resno samega sebe - spoznati, kaj je tisto, kar jaz hočem in pričakujem v odnosu do otroka ne glede na okolico, družbo in tradicionalne vzorce. In to potem spoštljivo in empatično predstaviti otroku, od katerega ne smemo pričakovati, da se bo v vsem strinjal z nami.

Otrok, ki odraslega spoštuje, ker tudi on z njim ravna spoštljivo, bo veliko prej in raje naredil kompromis na račun sodelovanja in se torej odločil za sodelovanje tudi, če so njegove želje drugačne od naših.  

PREBERITE TUDI:   Skrite pasti sočutnega starševstva

4) Otrok ima pravico protestirati in žalovati za izgubo

Starši si otrokovega sodelovanja pogosto želimo zato, da bi se lahko izognili otrokovim frustracijam in vsemu, kar paše zraven - joku, kričanju, trmastemu izpadu, jezikanju ... In pri tem pozabljamo, da ima otrok osnovno človekovo pravico, da se z nami ne strinja, protestira in v miru odžaluje izgubo. 

Res je morda nerazumsko in nezdravo zahtevati že tretjo kepico sladoleda, toda tako otroci kot odrasli imamo pravico kdaj biti tudi nerazumski in si želeti - pa tudi zahtevati - nekaj, kar "ni dobro zate", pravilno in pametno. In potem, ko tega ne dobimo, imeti dovolj prostora in časa, da to "neracionalno" izgubo odžalujemo.

Zato ne pozabite, da otrok sodeluje tudi takrat, ko se z nami ne strinja in morda tudi zelo glasno protestira. To je namreč največ, kar zmore v tistem trenutku, ko mora zaradi sodelovanja zapustiti lastne želje in predstave.   

5) Otrok vedno sodeluje, tudi ko je "poreden"!

Otroci so eksistencialno odvisni od odraslih, zato bodo praviloma vedno izbrali sodelovanje, če morajo izbirati med tem, ali bodo sledili sebi ali okolici. In to počnejo tudi, ko so "poredni", pa čeprav odrasli njihovega napornega vedenja ne doživljamo kot sodelovanje.

Otroci lahko namreč sodelujejo na dva načina: ali tako, da posnemajo naše vedenje in se torej vedejo tako, kot bi mi želeli, ali tako, da namesto nas izražajo naše potlačene občutke in nam tako pomagajo jih ozavestiti. Ta drugi način je seveda pogosto zelo naporen in boleč - ko v otrokovem vedenju zagledamo nekaj, od česar sami bežimo. Pa vendar ne smemo pozabiti, da tudi v tem primeru otrok z nami zelo pridno sodeluje!

Ko torej otrok navidezno ne sodeluje, se zato vedno vprašajte: kaj mi zares sporoča otrokovo vedenje? Kaj čutim ob otrokovem vedenju in zakaj me njegovo vedenje tako zelo vznemirja? Tako boste prišli bliže samemu sebi in lahko tudi v napornem otrokovem vedenju zagledali povabilo k osebnostni, odnosni in družinski rasti.