Kaj je dobro življenje? Kako ga lahko dosežemo? Moramo res najprej razčistiti s preteklostjo, da bomo lahko zadovoljni s svojim življenjem danes in v prihodnje? Na ta vprašanja odgovarjajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s pozitivno psihologijo, med katerimi je pri nas izjemno dejavna dr. Blanka Tacer, psihologinja, ekonomistka, podjetnica in mama, ena od organizatork izjemno zanimivih predavanj, poznanih pod imenom Maraton pozitivne psihologije.

Blanka se zaveda, da učenje vodi do navdiha za pozitivne spremembe v zasebnem in poslovnem življenju. Zato z veseljem pomaga ljudem pri skrbi za svoje talente. Preberite, kako vam načela pozitivne psihologije lahko pomagajo pri vzgoji, partnerstvu in kako Blanka, kot mama uresničuje vse, kar skuša predati in naučiti druge starše. 

 

Zakaj si se začela ukvarjati s Pozitivno psihologijo oziroma kako si se z njo sploh srečala?

Že razlog za izbiro študija psihologije je bil povezan s pozitivno psihologijo. Želela sem vedeti, kako lahko čim bolj izkoristimo naše možgane in razvijemo svoje potenciale.

 

Dr. Blanka Tacer: Za vzgojo lahko največ naredimo z delom na sebi (FOTO: Osebni arhiv)

 

Za tiste, ki se pojmom pozitivna psihologija še niso srečali. Kaj je pozitivna psihologija? Kakšna so njena spoznanja, koncept?

Prinaša odgovore na vprašanja, kako dobro živeti in uresničiti tisto, kar je dobrega v nas. Ljudje uspemo, ker odkrijemo in razvijemo svoje potenciale in ne zato, ker bi v neki točki popravili vse svoje napake in delovali brezhibno kot urica.

 

Eno od spoznanj pozitivne psihologije je, da se da lastnosti kot so vztrajnost, optimizem, zmožnost razvijanja trajnih in poglobljenih odnosov, ter občutke zadovoljstva, sreče, smisla pri ljudeh sistematično krepiti in razvijati. Lahko starši vse to sistematično uvajamo tudi v vzgojo svojih otrok? Kako?

Z zgledom. Otroci nas gledajo in ne poslušajo, zato lahko največ za vzgojo naših najmlajših naredimo s tem, da delamo na sebi. Treniramo lastno potrpežljivost, spodbujajočo komunikacijo, se navajamo zahvaljevati, dati komplimente in vzeti čas za otroka. Ko imamo to kljukico urejeno, šele potem pridejo na vrsto razni vzgojni prijemi. Tukaj pa imamo potem na voljo neštete možnosti: ustvarjalno branje slikanic, igre vlog, opazovanje sveta, postavljanje vprašanj, čudenje, pogovarjanje o teh lastnostih itd.

 

Za vzgojo naših najmlajših lahko starši največ

naredimo s tem, da delamo na sebi. 

Imeti otroka je vsekakor izjemno velika odločitev, rojstvo pa prelomnica tako za posameznika, torej bodočo mamico in očeta, kot tudi za njun partnerski odnos. Pogosto se zgodi, da se ta, prav takrat ko bi morala stopiti skupaj in se veseliti novega člana, začne krhati. Je lahko v takšnih primerih karkoli iz pozitivne psihologije koristno, da lažje prebrodita to krizo?

Že stara modrost pravi, da otrok povezana partnerja še bolj poveže, nepovezana pa še bolj razdruži. Otrok zagotovo je preizkušnja, vendar se redko zgodi, da tesno povezana partnerja doživita krizo ob prihodu novega člana. Vzroki krize obstajajo že prej in jo prihod novega člana le sproži.

Pozitivna psihologija je lahko pri tem navdih in zemljevid, zdravilo pa sta partnerja sama. V pozitivni psihologiji lahko najdemo številne zamisli, kako z majhnimi koraki doživeti prijetne trenutke. Lahko se npr. lotimo mini projekta in vsak dan partnerja vprašamo, kako mu lahko olajšamo dan. Ali pa se mu vsak zvečer zahvalimo za tri stvari. To so orodja pozitivne psihologije. Vendar moramo dejansko to delati in ne le brati o tem, ali pa pričakovati, da bo naš partner prvi to naredil.

 

Se morata partnerja začeti s tem ukvarjati skupaj ali vsak zase?

Idealno je seveda skupaj. Motivacija obeh je ključna. Če na eni strani ni motivacije, se mora potem drugi odločiti, do kod je pripravljen iti, situacijo sprejeti in spremeniti svoj odnos do nje.

 

V pozitivni psihologiji lahko najdemo številne zamisli,

kako z majhnimi koraki doživeti prijetne trenutke.

Kaj pa čas po porodu? Kako videti pozitivno v novih vlogah, kako to veliko spremembo, ki ti življenje dobesedno obrne na glavo videti s pozitivne plati?

Ni vse pozitivno in nič ne bomo naredili s tem, če se bomo trudili biti srečni v novi vlogi, če pa je v nas polno dvomov, žalosti in strahu. Tukaj nam noben pozitiven samogovor ne pomaga. Lahko celo škodi in daje lažno utvaro. Iz pozitivne psihologije si v takšnih situacijah lahko pomagamo s čuječnostjo. To pomeni, da nežno sprejmimo situacijo, kot je. Dovolimo si doživeti neprijetna čustva in jih sprejeti ter priznati njihovo vlogo v našem življenju. Strah nas je, ker želimo narediti najboljše. Žalostni smo, ker morda žalujemo za prejšnjim življenjem z manjšim številom obveznosti. Sprejmimo torej neprijetne občutke in potem z zaupanjem vase počasi delajmo pozitivne korake. Četudi bo to za začetek le en kisel nasmeh na dan, je to bolje, kot če ne naredimo nič.

 

Bi se morali na to pripraviti že pred porodom? Na kakšen način?

Nihče nam ne more pred porodom opisati, kako bo. Nobena priprava ne more biti 100-odstotna. Pretirana priprava lahko včasih celo povečuje tesnobnost. Če zmoremo ohraniti zdravo distanco do informacij, priprava lahko pomaga. In če ob pripravah ohranimo trezno glavo in si rečemo, da vsega pač ne moremo vedeti vnaprej in da bomo zmožni sprejeti neznano.

 

Novopečena mamica imajo veliko pričakovanj o tem, kakšna bo kot mama in kakšen bo njen partner kot oče, pa se pogosto zgodi, da niti slučajno ni vse tako kot si je zamislila, kar ob intenzivnem delovanu hormonov lahko vodi tudi v poporodno depresijo. Kako se premakniti iz tega začaranega kroga pričakovanj?

Prvič: imejmo distanco do raznih priporočil, ki jih je vse polno, nekatera so si celo kontradiktorna. Drugič: otroka jemljimo kot del življenja in ne kot življenjski projekt. Tretjič: najdimo si podporo v ljudeh, ki jim zaupamo in se ob njih počutimo prijetno. Če jih nimamo v bližnji okolici, jih najdimo na spletu. Vse to je preventiva. Če pa doživimo izkušnjo poporodne depresije, si dovolimo poiskati strokovno pomoč in ji sledimo.

 

Mamina psihološka naloga je dati otroku varnost in skrb,

očetova pa otroku razkazati svet. Na njegov način.

Tudi za bodoče očete ni lahko. Kako naj očetje najdejo svoje mesto ob otroku, najdejo pozitivnosti v svoji novi vlogi in so kljub očetovstvu še vedno srečni posamezniki?

Očetje s tem nimajo večjih težav, če jim partnerice dovolijo, da na svoj način skrbijo za otroka. Težava nastane, ko partnerica hoče, da se otroka previje na točno določen način, mu ponudi čaj na točno določen način, itd. Očetje imajo svoje načine, morda se razlikujejo od materinega načina, a to ne pomeni, da so slabi. Ko oče dobi dovoljenje in sproščenost, da otroka neguje na svoj način, običajno čisto zažari. Mamina psihološka naloga je dati otroku varnost in skrb, očetova pa otroku razkazati svet. Na njegov način.

 

Pred letom in pol si tudi sama prvič postala mama. Si se kot novopečena mamica znašla pred kakšnim izzivom materinstva oziroma pričakovanjem, ki si ga rešila prav s pomočjo pozitivne psihologije?

Vsakodnevno se srečujem s tovrstnimi izzivi. Če izpostavim eno stvar, pri kateri mi je pomagala pozitivna psihologija, lahko rečem, da je to sprejemanje nepopolnosti. Nov član je prinesel novo dinamiko in včasih bi postala hitro nemirna, če ob koncu dneva ne bi imela kljukic na svojem obsežnem seznamu nalog. S pomočjo pozitivne psihologije pa sem postala bolj prizanesljiva do sebe in se naučila, kako biti polno prisotna v trenutku z otrokom kljub dolgi listi nalog.

 

Dr. Blanka Tacer: "S pomočjo pozitivne psihologije sem postala bolj prizanesljiva do sebe kot mame." (FOTO: Osebni arhiv)

 

Devet let nazaj si se podala na samostojno podjetniško pot v času, ki niso bili ravno rožnati za ustanavljanje podjetja. Bi lahko rekla, da si s pomočjo pozitivnega pogleda na stvari lažje prebrodila krizne čase? 

Moram priznati, da si čisto na začetku še nisem dopustila, da bi mi pozitivna psihologija pomagala. Moj ego je bil prevelik. Pozitivna psihologija o podjetništvu in delu namreč kaže, kako reči za pomoč, kako si zgraditi mrežo ljudi, kako razviti prožno miselnost. Jaz pa sem imela stališče, da moram sama poskrbeti za vse in ne drugih vleči v neznano tvegano situacijo, ker jim lahko škodim. No, ceno za to sem plačala, ker se je na začetku podjetje zaradi kombinacije ega in gospodarske recesije precej počasi razvijalo. Šele kasneje sem začela prakticirati več pozitivne psihologije. In sicer predvsem pri razvoju prožne miselnosti (angl. growth mindset): npr. uporaba besede še – tega še ne znam namesto jaz nisem za to, tega še ne razumem namesto to je pretežko zame.

 

Ne samo da si uspešna podjetnica in še mamica, tik pred izzidom je tudi tvoja pesniška zbirka Srečolovke. Kakšen je tvoj recept, da ti uspe krmariti med vsemi temi vlogami?

Recepta ni, je pa neskončna želja po ustvarjanju dobrega. V moji glavi nobeno od teh področij ni življenjski projekt, s katerim bi morala dobiti sive lase. Vse moje aktivnosti vidim kot del življenja, uresničujemo jih skupaj s prečudovitim timom. Včasih imam dobre dneve, včasih slabe in sem ok s tem. Polovice stresa se rešim z vnaprejšnjim načrtovanjem, nekatere stvari načrtujem dve leti vnaprej. Druga polovica stresa ostaja in me včasih žene dalje, včasih pa opozori, da je čas za izklop.

 

Pesmice so nastale v času tvoje porodniške. Kako si ob dojenčku imela dovolj navdiha že za poezijo in potem še za izdajo knjige?

Dojenček čez dan ni spal. Nikakor ne. Tako sem imela veliko časa za skupne trenutke. Povezane trenutke pa lahko z majhno štruco doživimo tudi z ritmom. Dojenčki uživajo v našem spakovanju in produciranju takšnih in drugačnih zlogov. Zlogi so tako spontano začeli prehajati v rime, rime pa v pesmice. Nato sem se domislila, da bi pesnikovanje lahko postala najina skupna aktivnost z vrlinami kot rdečo nitjo pesmic. Z vrlinami sem se že prej intenzivno ukvarjala zaradi pozitivne psihologije.

Pri sami izdaji knjige pa je izjemen prispevek dala Mojca Fo. Ilustratorka Srečolovk, ki niti slučajno ni le ilustratorka. Grafično je postavila celo knjigo, našla izjemnega redaktorja Žigo Kosca za jezikovni pregled, organizirala tisk.

 

Zbirka Srečelovke imajo dva avtorja, tebe in Oskarja, tvojega sina. Ti je pomagal pri pisanju? Kako?

Ni bil samo pobuda. Ustvarjal je ritem. Umiril se je, ko sva našla pravi ritem. Dokler je ritem taval nekje v zraku, ga je tudi on z očmi iskal po celem stropu. Morda je to samo moja domišljija, a tako sem doživela te skupne izkušnje. Zelo zabavne so mu bile skice pesmic, s katerimi so bile prelepljene prav vse omare v spalnici. Običajno sem zraven skicirala tudi kakšne ilustracije, ob katerih je takoj pokazal, katere ga zanimajo in do katerih nima posebnega interesa.

 

Srečolovke so namenjene ustvarjanju komunikacije z otrokom.

V opisu Srečolovk si zapisala, da lahko starši s pomočjo slikanic »krepijo značajske vrline svojih otrok.« Na kakšen način naj to počnejo? Kako jim pri tem lahko pomagajo tvoje Srečolovke?

Slikanice imajo bogato pripovedno moč, zato jih lahko uporabimo kot vir navdiha in kot medij za ustvarjanje pogovora z otrokom. Na spletni strani Srečolovk opisujemo vseh 24 vrlin in za vsako vrlino navajamo ideje za njihovo krepitev s pomočjo slikanic, dodajamo pa še namige za slikanice, ki so lahko v pomoč. Ni treba biti posebej izobražen, da bi z otrokom ustvarjali komunikacijo o vrlinah v slikanici, saj so to počele že naše babice. Včasih se lahko že med zgodbo ustavimo in npr. otroka vprašamo, ali je pravljica do zdaj pravična. Skupaj z otrokom lahko v ilustracijah poiščemo upodobitve truda, iskanja rešitev, pozitivnega razmišljanja. Slikanica, v kateri junak premaga svoj strah, je odlično izhodišče za pogovor o pogumu. Vprašajmo otroka, česa je bilo strah junaka v zgodbi. Kako je to premagal? Česa pa se boji otrok?

Točno temu so namenjene Srečolovke. Ustvarjanju komunikacije z otrokom.

 

Katera izmed Srečelovk je tebi najbolj pri srcu? Jo lahko deliš z nami?

Ena izmed bolj ljubih mi je srečolovka o hvaležnosti.

Hvala je beseda mala,

včasih težka je kot skala,

trese se kot trepetlika,

sramežljivo gre z jezika.

 

Hvala, drobna kot atom,

išče, išče varen dom,

da si v njem bo odpočila,

pa bo spet razprla krila.

 

Hvala čaka, čaka nate,

najdi te občutke zlate,

hvala vedno v tebi biva –

naj bo ta trenutek živa.

 

Bi lahko za konec opisala kakšno konkretno metodo in strategijo, kako izboljšati kakovosti svojega življenja kot starši?

Naučimo se prositi za pomoč in ne pričakujmo, da morajo drugi ravnati z otrokom točno po receptu, ki smo si ga mi zamislili. To je vse. Nič ni narobe s tem, če ne zmoremo sami. Včasih je veljal pregovor It takes a village to raise a child (za vzgojo otroka je potrebna cela vas), danes pa starši mislimo, da moramo vse sami.

O tem, kako pozitivno psihologijo uporabljati v vsakodnevnem življenju, govorimo tudi na naših dogodkih Pozitivna psihologija za boljše življenje. 19. oktobra prihaja že 4. maraton pozitivne psihologije z najbolj aktualnimi temami o otrocih, partnerstvu, pogumu, možganih in ranljivosti. Vse za širitev zamisli za kakovostno življenje, saj nihče ne more živeti namesto nas.

 

Več o MARATONU POZITIVNE PSIHOLOGIJE najdete na www.maratonpozitivnepsihologije.si.