To je zgodba dečka, zdaj že odraslega fanta, ki jo je zapisla psihologinja Mia Roje Đapić, da bi opozorila na to, kaj se še vedno dogaja otrokom v ločenih družinah.

 

"Oče se je nekega dne odselil. Ni me pozdravil, le odšel je. Mama je več dni jokala in govorila, da je tako bolje. "

Danes sem v redu. Toda več je bilo slabih kot dobrih dni. Zgodba se začne nekaj mesecev pred dokončno ločitvijo mojih staršev, ko je doma postalo neznosno. Kasneje so me pogosto spraševali, ali je prišlo do nasilja v družini. Nisem vedel, kako naj na to odgovorim. Nihče ni nikogar napadel z nožem, če je bilo to vprašanje. Toda z nožem bi lahko rezal napetost v zraku. Ko sta se prepirala, je bilo lažje, kot ko sta molčala.

 

»Kaj ti je?« me je spraševala učiteljica.

"Nič," sem odgovoril, ker nisem vedel, kaj je res in kako naj to povem komu.

 

Imel sem devet let. Pred tem sem z mamo rad igral karte, z njo in njenimi prijateljicami sem šel celo na kavo. Ena od njih je imela sina, le malo starejšega od mene, ki mi je bil vzor. Rad sem hodil na nogometne tekme z očetom. Prvič me je vzel, ko sem bil zelo mlad in danes se mi oči napolnijo s solzami, ko se tega spomnim. Vsi skupaj smo šli na vikend izlete. Včasih sem želel ostati doma in gledati risanke, vendar sta me zvlekla iz postelje, vsak za eno nogo, v smehu. Zdi se mi, da ti spomini pripadajo nekemu drugemu življenju.

 

PREBERITE TUDI: Starši, prosim vas, odložite telefone

 

Oče se je nekega dne odselil. Ni me pozdravil, le odšel je. Mama je več dni jokala in govorila, da je tako bolje. Rekla je, da nas je zapustil zaradi neke prostitutke. Spomnim se tega, ker nisem vedel, kaj je to. Minili so trije meseci, preden sem ga spet srečal. Sovražil sem ga. Sovražil sem ga, ker je odšel, ker me ni peljal na dve tekmi, ki sta bili vmes, ker nas je zapustil, ker ima tisto, zaradi katere moja mama joka, ker sta se več mesecev prepirala zaradi iste osebe, ker me ni nihče več vlekel iz postelje in ker sem ostal zelo sam. Fizično ga ni bilo in mame ni bilo. Edino, o čemer je hotela govoriti, je, da jo je oče varal. Mama je trdila, da oče ni spraševal zame, da bo zdaj imel novo družino. Oče je kasneje trdil, da me je nenehno poskušal videti in slišati, a da je mama grozila, da bo poslala nekaj njegovih poslovnih papirjev policiji, če bo prišel. To sem izvedel veliko kasneje. Ne vem, kaj je res. Ampak to ni pomembno, tako kot očitno nisem bil niti jaz.

Po nekaj mesecih me je mama vprašala, če želim videti očeta za rojstni dan. Jezno sem rekel "ne". Mama si je oddahnila.

 

"Dobro," je rekla, "dvomim, da te želi videti zdaj, ko mu ta ženska nosi novega otroka." "Novi otrok," mi je odmevalo v ušesih. Če je bil do takrat kakšen del mene, ki ga oče ni izdal, je takrat izginil. Mama je rekla, da naj to povem na Centru za socialno delo, ko me vprašajo, da imam pravico povedati, kar hočem, in da me nihče ne more prisiliti v nasprotno. Motila se je.

 

"Prisilili" so me, da vidim očeta. Boril sem se z vso močjo. Ko sem ga zagledal, sem čutil samo sovraštvo in jezo. Vpil sem nanj, nekaj o prostitutki in novem otroku, ne spomnim se natančno. Srečanje je bilo prekinjeno, a spet sem moral z mamo k psihologu. Mama me je večer prej vprašala, ali se spomnim, kako me je oče tepel. Bil sem tiho. Nisem se spomnil, da me je oče pretepal, spomnil pa sem se, da sem kot otrok znal dobiti po riti od obeh. Spomnil sem se, da me je oče enkrat udaril v prvem razredu, ko sem pobegnil iz šole in se nekaj ur kasneje vrnil domov. Pokimal sem in počakal, da mama nadaljuje. Opisala je situacijo s klofuto in dodala še nekaj njih. Nisem se spomnil, a zdelo se mi je, da bi lahko bilo res.

 

Ni mi rekla, naj naslednji dan zjutraj povem, ko pa me je psiholog vprašal o očeta, sem povedal točno to. O očetu sem rekel le najhujše. Nisem omenil tekem ali kako me je vlekel iz postelje za izlete. Že leta se tega nisem spomnil. Nato me je vprašal o moji mami. Opisal sem vse lepe spomine in nisem lagal. Le da so bili mnogi med njimi že daleč nazaj. Mama ni bila več ista, ampak sem si tako močno želel, da bi bila, da sem se oklenil tiste slike. Spomnim se tudi, kako jezen sem bil na psihologa, ko me je vprašal, kaj mi pri mami ni všeč. Zdelo se mi je, da je tudi on proti moji mami. Na koncu sem rekel, da mi ni všeč samo to, da je žalostna zaradi idiota, mojega očeta. Mama je bila tisti dan še posebej dobre volje. Na trgu sva pojedla sladoled in golobe nahranila s kornetom. Vprašala me je, če pogrešam očeta, in odločno sem rekel ne. Smejala se je in mi polizala sladoled, kot da se igrava. Bil sem srečen.

 

PREBERITE TUDI: 10 stvari, ki sem se jih naučil, odkar sem izgubil sina

 

Po vsem tem je sledilo 7 let obiskov različnih socialnih delavcev, psihologov, ne vem, koga vsega ne. V obdobjih sem očeta videval, v drugih spet ne. Ni odnehal, a se tudi ni močno boril. Spomnim se, da je prišel na mojo birmo pred cerkev in rekel sem mu, da ga ne želim tam. On je samo odšel. Na Facebooku sem videl, da se mu je rodil sin. Peljal ga je na tekme. Klical me je, vendar je zlahka sprejel ne za odgovor. Nogomet sem sploh nehal gledati, vse je bilo neumno in dolgočasno. Mama je bila še leta jezna nanj in nemogoče je bilo, da bi šla naprej. Najmanj enkrat na teden sva govorila čez očeta. Tudi če sva se skregala, sva se s tem znova zbližala. Ne vem, kdaj so se sojenja končala, vem pa, da nikoli nisem vzpostavil normalnega odnosa z očetom.

 

Mama se je ponovno poročila, ko sem bil v tretjem letniku srednje šole. Zacvetela je. Vse manj je govorila o očetu. Nekoč mi je predlagala, da grem k njemu za vikend. Pomislil sem, kako se me hoče znebiti zaradi svojega novega partnerja, kako me bo tudi ona zapustila, me izdala. Takrat je v meni počilo. Večkrat sem bil hospitaliziran na psihiatriji. Naredil sem veliko stvari, na katere nisem ponosen, in se ne bi spuščal v podrobnosti. Vseeno mi je bilo. Nisem imel česa izgubiti. Uničeval sem se štiri leta. Oče se je vsega tega ustrašil in se še bolj umaknil. Tehnično je ohranil nekaj stikov, v resnici pa je bilo to bolj slabo. Mati je imela spet zlomljeno srce, ker "kako ji lahko to storim zdaj, ko je končno srečna."

Rešil sem se šele s tem, ko sem se odmaknil. Od obeh. Od sebe se nisem mogel. Oče je dobil novo družino. Mama je dobila novega moža. Jaz nisem dobil nove družine, niti novega očeta. Pri vsem tem sem ostal sam.

Zdaj, leta kasneje, imam v redu odnos z obema staršema. Nismo si blizu. Nobeden od njiju se ne trudi za to, vsaj v resnici ne. Toliko je neizrečenega, da nož spet reže napetost v zraku. Skozi psihoterapijo te niti čim bolj razpletam. Oba imam rad, ker sta moja starša. Počutim se krivega, ker sem tako mislil in govoril o očetu. Razočaran sem tudi, ker se je tako umaknil, ker se ni boril močneje. Nisem bil vreden tega. Mama se mi smili, ker je zelo nezrela oseba. Jezen sem tudi zaradi škode, ki mi jo je naredila, čeprav si tega morda ni želela. Tudi njej nisem bil dragocen, ker sem bil jaz, ampak zaradi tega, kar sem lahko naredil zanjo. O "strokovnjakih", ki so pustili, da se to dogaja leta, nimam kaj povedati.

 

Nekega dne želim sina vleči za noge iz postelje in ga peljati na izlete, na tekme, z njim nahraniti golobe in jesti sladoled, ker je lep in sončen dan, in ne zato, ker je v Centru rekel to, kar sem pričakoval od njega. Pri izbiri njegove matere bo zame najpomembnejše, ali je oseba, ki bi, če bi se to zgodilo, znala raziti in ne bi uničila otrokovega življenja.

 

Vir: Ringeraja.rs

 

PREBERITE TUDI: Sin, nisem naredila domače naloge namesto tebe