O spanju, uspavanju, družinski postelji in še čem smo govorili z Damijano Medved, oblikovalko in koordinatorko programov Mamezofe ter mamo treh otrok.

Med spanjem se razvijajo dojenčkovi možgani 

»Splošno prepričanje, da v spanju telo in še posebej osrednje živčevje počivata, že dolgo ne velja več. V nekaterih fazah spanja so namreč možgani dosti bolj aktivni kot med budnostjo. Spanje ima zato verjetno pomembno vlogo tudi pri zorenju možganov – novorojenček, katerega možgani so v fazi intenzivnega razvoja, namreč prespi več kot dve tretjini dneva. Spanje je tako primarna možganska dejavnost v zgodnjem življenjskem razvoju, saj zavzame več kot polovico prvih nekaj let človekovega življenja.

Pomanjkanje spanja pri otroku lahko povzroča posledice tako pri njegovem telesnem kot kognitivnem razvoju. V spanju se namreč izločajo številni hormoni, med njimi tudi rastni hormon, ki ima odločilno vlogo pri rasti in razvoju otroka,« v knjižici Spanje in motnje spanja pri otrocih piše dr. Barbara Gnidovec Stražišar, Damijana Medved, oblikovalka in koordinatorka programov Mamezofe, pa dodaja: »Na spanje dojenčkov vpliva značaj, naravni telesni ritem in stopnja razvoja posameznega dojenčka. Zato ima vsak dojenček samosvoj cikel spanja in vsako primerjanje je pravzaprav neprimerno. Tako npr. v literaturi beremo, da je normalno, da se dojenček zbudi vsake 2 do 4 ure. A moramo se zavedati, da je to povprečje, odstopanja so možna v eno in drugo smer.«

 

PREBERITE TUDI: Koliko spanja potrebujejo dojenčki?

 

Nočna prebujanja

Vseeno si vse mame in očetje želimo čim manj nočnih prebujanj … Medvedova nas ob tem postavlja na realna tla: »Mogoče je najbolje imeti stvarna pričakovanja glede zbujanja otroka ponoči. Govorimo seveda o otrocih, starih nekje do 18. meseca. Dojenčki namreč tudi ponoči potrebujejo hrano in zato se je nočnemu zbujanju skorajda nemogoče izogniti.« Sicer pa za dobro 'uspavalno sredstvo' zagotovo pomaga aktivnost na svežem zraku. To otroke prijetno utrudi, podoben učinek ima tudi večerna kopel.«

 

Kdaj vzpostaviti red spanja?

Si želite vzpostaviti red spanja, da bi lažje zadihali in skupaj z otrokom uvedli neko rutino v vsakdanjik? Medvedova opozarja: »Pri vzpostavljanju tega reda predvsem ne bodimo preveč neučakani. Reda namreč ni smiselno vzpostavljati prezgodaj; približno pri treh, štirih mesecih namreč dojenček začne ločevati med dnevnim in nočnim spanjem, ki takrat postane daljše. In to je šele začetek ... Sama imam izkušnje, da so bili mlajši dojenčki manj občutljivi, če sem jim ritem malo zmešala (potepi naokrog so bili tako veliko lažje izvedljivi, dojenčki so tudi zaspali kar tako mimogrede) in niso spali točno ob uri, to pa se s starostjo spremeni, približno pri enem letu sem opazila, da sta ritem in red zelo pomembna za dobro počutje otroka, in sem spada tudi dnevno spanje ob (približno) določeni uri, ter pravočasen odhod v posteljo ob večerih.«

Spanje dojenčkov in malčkov čez dan

»Otroci tudi čez dan potrebujejo spanje: novorojenčki približno trikrat dnevno, s starostjo otrok pa se delež dnevnega spanja manjša. Enoletnik spi še enkrat do dvakrat na dan.

Ja, načeloma se priporoča, da je način dnevnega uspavanja enak večernemu. Dojenčka torej nahranimo, previjemo in oblečemo v oblačila za spanje. Seveda se lahko poslužujemo tudi vseh drugih elementov, npr. uspavanke. Če zaspi med dojenjem, je po navadi to uspavanje kar hitro opravljeno. Seveda dojenčki podnevi lahko zaspijo tudi med sprehodom – v tem primeru uspavalni ritual izpustimo; pomembno je, da smo prilagodljivi in predvsem sproščeni. Saj vem, te besede nihče ne mara, ampak zares pomaga,« pravi Damijana Medved, s katero se kot mamica in vodja programov Jogica (ki vključuje tudi jogo za dojenčke in vsakdanje pogovore z mamicami) še kako strinjam.

 

Ali vaš otrok zaspi med dojenjem?

Verjetno je to najlepša, najtoplejša, najbolj dišeča uspavanka. A to ne pomeni, da naj bi dojenček spal z dojko v ustih – pomembno je, da spi z zaprtimi usti. Medvedova torej svetuje: »Če vaš dojenček zaspi na dojki, ga nežno odstavite in usteca zaprite, če jih ne zapre sam.«

 

Spati pri starših – da ali ne?

Ko sem se vrnila iz porodnišnice, sem komaj čakala, da se bom v postelji lahko med spanjem spet stisnila k možu. Do takrat nisem niti pomislila, da bi si moj dojenček delil najino posteljo. Potem pa mi je nekaj reklo, da je to naravno. Da sem hčerkico devet mesecev nosila v svojem telesu, zdaj pa kar naenkrat spi na drugem koncu sobe, daleč stran od bitja mojega srca, topline mojega telesa … Kmalu se je preselila v toplo družinsko gnezdece; sprva sem se še bala, da bi jo med spanjem lahko poškodovala, potem pa sem videla, da materinski čut tega nikakor ne bi dovolil … Obenem je bilo tudi dojenje lažje. »Prepričana sem, da je dojenčku bolje spati pri starših kot pa samemu v svoji sobi. Seveda mora biti poskrbljeno za varnost. Dojenček bo spanje tako povezoval z nečim prijetnim. Če se bo želel dojiti, bo to možno uresničiti kar tako mimogrede,« se z mano strinja oblikovalka in koordinatorka programov Mamezofe ter mama treh otrok Damijana Medved in razlaga: »Možne so najrazličnejše kombinacije; ponoči lahko npr. kombiniramo uspavanje v naročju s spanjem v otrokovi posteljici in pozneje spanjem v postelji staršev, pač odvisno od tega, kako družina najbolje in najlaže prespi noč.

Spanje pri starših bi odsvetovala v primeru, če kdo v družini temu odločno nasprotuje, če se starša zaradi tega nikakor ne moreta naspati, če je npr. prostora premalo. V ponoven pretres bi dala to možnost takrat, ko se zdi, da dojenčka prisotnost staršev moti pri spanju, da npr. postane zelo občutljiv na zvoke ali gibe in se kar naprej zbuja. Takrat je čas za ponoven razmislek, kje se bomo vsi družinski člani najbolje naspali.«

 

PREBERITE TUDI: 5 resničnih dejstev o spanju skupaj z otrokom

 

Kdaj pa je primeren čas, da otrok spi v svoji sobi?

»Otrok naj gre v svojo sobo takrat, ko to v čim večji meri ustreza vsem članom družine. Težko bi 'predpisala' primeren čas,« pravi Medvedova in nadaljuje: »Kje bo otrok spal, je odločitev posamezne družine. Dejstvo je, da v t. i. državah v razvoju družine spijo skupaj v isti sobi, v razvitih državah pa to ni povsem običajna praksa. Eno od načel povezovalnega starševstva je tudi skupno spanje, kar pomeni, da se pomen spanja v isti sobi (celo v isti postelji) vrača tudi k nam.«

 

Kdaj naj pričakujemo od dojenčka, da bo zaspal sam?

Medvedova se ob tem vprašanju sprašuje, kaj povezujemo s tem, da dojenček zaspi sam. »Se nam zdi, če zaspi skupaj z nami, da to kaže na njegovo nesamostojnost? Mu s tem odvzemamo odgovornost za to, da se nauči, da se lahko sam uspava? Mnenja so različna, a če dojenček pomeni otroka, ki se doji, ne vidim pravega razloga, da bi sam zaspal, saj se ob samem dojenju sprošča hormon kolecistokinin [kot piše Jo Wiltshire v knjigi Rad spim, str. 71], ki uspava (tudi mamo) – zakaj bi se tej izjemni pogruntavščini narave sploh odpovedovali?

Če vprašanje razširimo na to, kdaj naj bi otrok sam zaspal, pravzaprav nimam enoznačnega odgovora, ki bi veljal za vse in vsakogar. Vsekakor naj bo uspavanje prijetno opravilo za vse in če je otrok še buden ob našem odhodu iz sobe (če spi sam v svoji sobi) in pri tem dobro razpoložen, je to po mojem mnenju znak, da je zrel, da se uspava sam. V nasprotnem primeru pa še ni čas za to.«