Ti prazniki, čeprav se včasih zdijo prebleščavi in preveč skomercializirani, v vsakem od nas oživijo simbolno zmagoslavje življenja nad temo zime, mrazom in smrtjo. Trenutka zimskega obrata, ko vemo, da bo luč Sonca samo še rasla, se razveselimo odrasli in otroci. Zato želimo ta trenutek pričakati praznično in v vsem sijaju ter v objemu tistih, ki jih imamo najraje.

Novo leto

Veselo pričakovanje svetlobe pomirja spore, ki delijo narode, vere, kulture, družine in posameznike, da v svečanem trenutku, ko ura na silvestrovo odbije polnoč, umolknejo in se umaknejo spontani radosti, da bo spet svetlo, toplo in da bo zemlja spet cvetela in rodila! Čeprav je uradno in tradicionalno praznovanje novega leta v različnih delih sveta ob različnih dnevih, celo mesecih, pa se zdi, da ni nobeni kulturi odveč praznovati novo leto na silvestrovo, nekje okoli zimskega obrata, skupaj z drugimi in »drugače mislečimi«. Rituali ob solsticijih so sploh najstarejša praznovanja. Zato je praznovanje novega leta rdeča nit, ki bo skozi čase povezovala civilizacije, družine in posameznike, vse dokler bo človeštvo bivalo na modrem planetu.

Tradicija praznovanja izhaja še iz davnih časov, ko so se ljudje morali soočati z mrazom, lakoto in s temo. Običaji ob praznovanju novega leta so se torej oblikovali iz prastarih, še t.i. poganskih korenin in upodabljajo boj med silami zla, teme, propada, trpljenja, trohnenja in silami življenja, svetlobe, rasti. Dandanes so prevzeli obliko karnevala oziroma sprevoda, ki odpira »sezono« novoletnih praznovanj. Tu lahko vidimo sv. Miklavža z angelčki, ki pozdravljajo otroke, za njim pa gredo peklenščki, ki iztegujejo svoje krempeljčke po porednih otrocih: »Če ne boste pridni, vas bodo odnesli parkeljni!« Tako nekdanji običaji in njihove tradicionalne figure živijo še danes. Prav tako priljubljene so in pomembne, kot so bile stoletja nazaj, le da je njihova ostrina v časih, ko se teme in mraza ne bojimo, precej otopela.

Prazniki – radost in prekletstvo

Danes odražajo novoletni prazniki boj med dobrim in zlim bolj na materialni kot na duhovni ravni. Zdi se, da je dandanes vse težje začutiti praznik v njegovem globljem pomenu. V luči zahtev, ki jih postavljajo pred nas in pred vse vloge, ki jih moramo igrati (vloga uslužbenca, starša itd.), so hkrati radost in prekletstvo. Radost je, ko vidimo, kaj vse smo dosegli v letu, ki mineva, in kako se bomo spet srečali s prijatelji in sorodniki. Panika in groza pa nastopita, ko pregledujemo seznam vsega, kar moramo pred prazniki še postoriti. Mnoge prevzame nemočen občutek, kot da smo privezani na tračnice, medtem ko nad nas drvi ponoreli vlak brez strojevodje!

Seznam prazničnih dolžnosti in zahtev je zelo dolg: voščilnice; nakupovanje daril; predpraznično generalno pospravljanje in čiščenje; zaključevanje vsega, s čimer smo odlašali v službi, ampak pred novim letom pa mora zares biti narejeno; prednovoletna rajanja in druženja po vrtcih, šolah, podjetjih; različne gledališke predstave za otroke z Božičkom ali Dedkom Mrazom (ali brez); priprava zalog hrane za čez praznike; peka in kuhanje jedi iz nevsakdanjih sestavin po kompliciranih receptih, ki v reviji izgledajo fantastično, na domačem krožniku pa kot klavrni ostanki, ... Da, prazniki in priprave so marsikdaj bolj stresni kot običajni delavnik.

Priprave na praznike

No, pozne jeseni in začetka zime se je tudi sicer dokaj težko veseliti, če smo starši. Konec oktobra nam prestavijo uro in že tako kratki popoldnevi potonejo v trdo temo. Vse manj je priložnosti za igro na prostem oziroma jih sploh ni. Držimo se po svojih stanovanjih in vsem, še posebej pa otrokom, postaja vse bolj dolgčas. Od izuma električne žarnice dalje se nam teme sicer ni treba več bati, luči in lučk pa je toliko, da še dan ni tako svetel. Še največ seveda v nakupovalnih središčih. In ker tako ali tako vedno nekaj manjka, pač gremo z otroki malo po trgovinah. Vse je že lepo okrašeno z novoletno dekoracijo. Ne moremo več spregledati, kateri čas se bliža. Da, zelo pametno bi bilo začeti s pripravami na praznike. Nakupimo torej voščilnice, se opremimo s čistili in krpami ter napolnimo nakupovalni voziček s sestavinami za praznične priboljške. Po darila pa bomo že stekli enkrat po službi.

Darila in darilca

Nekoč so bila darilca predvsem praktična in smo jih hitro ter preprosto pripraviti: za otroke, domače in prijatelje nekaj sladkega, malo arašidov, orehov, lešnikov, suhega sadja, mandarin, kakšne nogavice, knjigica, plošča, ... No, danes pa to nikakor ne zadošča več. Z darili naj bi se izkazali in dokazali! Okoli tega se je spletla cela znanost in industrija – in socialna mašinerija, ki nas ob tem času potegne med kolesje skrbi; ali nam bo z darilom uspelo narediti želeni vtis ali ne?

Najlepši del praznikov naj bi bilo prav obdarovanje, posebej obdarovanje otrok, v resnici pa so v zadnjih desetih, petnajstih letih blaginje otroci kar sproti dobivali, kar so si zaželeli. Večina je imela zato vsega dovolj in še preveč, tako zelo preveč, da bi jim dobesedno naredili uslugo, če jim ne bi podarili prav ničesar!

Želje ne poznajo meja

Dokler so otroci še majhni, še uspemo obvladovati zadrege okoli obdarovanja in praznovanja. Majhni otroci ne vidijo reklam tako, da bi v njih vzbudile željo po neki igrački. Dvoletnik in triletnik v glavnem še ne znata vztrajno prosjačiti za kupe plastike, ki naj bi bila zabavna, tudi za kake obiske otroških novoletnih predstav so še premajhni. Obiska Dedka Maraza in Božička bi se prej ustrašili, kot razveselili. Prav tako se ne udeležujemo hrupnih družabnih prireditev, obiskujemo pa večinoma le prijatelje, ki imajo tudi sami še majhne otroke. Pripravimo jelko, okraske, lučke in skupaj krasimo drevesce. Nekateri tudi postavimo jaslice ali nastavimo Miklavžu na okno košarico, nogavičko. Če zapade sneg, izdelamo snežaka, delamo angelčke v snegu, potem pa si premrle prste ogrejemo ob čaju z medom, če ga ni, se sprehodimo in gledamo praznično okrašene ulice. Tako praznike z najmlajšimi preživimo dokaj umirjeno in brez stresa.

Nekje od četrtega leta dalje pa otroci vse rajši dolgo in vneto fantazirajo, kaj vse si želijo, in brez skrbi živijo magične svetove, v katerih je vse mogoče, kjer so vse pravljice resnične, predvsem pa tista o dobrem možu, ki s pomočjo palčkov na daljnem severu pripravlja darila, da jih v najdaljši noči leta hipoma razdeli otrokom iz svoje velikanske vreče brez dna.

Pa jih resnično osrečimo?

Ker so časi obilja, smo v imenu te pravljice nekritično hodili od trgovine do trgovine ter kupovali otrokom darila – predvsem igračke, ki so si jih »tako želeli«. Zanje so izvedeli preko reklam, ki so jih videli na TV, v revijah, v izložbah, ... V njih nastopajo deklice, ki se zabavajo z dojenčki, ki znajo jokati, kakati in lulati, ter dečki, ki spuščajo avtomobilčke po dolgi pisti, ki je v običajno stanovanje oz. otroško sobo sploh ne moremo postaviti! Ob njih stojijo starši z blaženim pogledom: taki lepi, umirjeni, pametni in urejeni starši, kakršni bi bili radi tudi mi. Uspelo jim je, da so prav s to igračo resnično osrečili svoje otroke! In otroci se hvaležno stisnejo v objem ter jim gledajo v oči z obljubo večne in brezpogojne ljubezni! Kdo ne bi bil rad na njihovem mestu?!

Ampak zgodba je v resničnem življenju dostikrat precej drugačna. Otrok prosi in moleduje za nekaj, kar se mu zdi, da bi bilo lepo imeti. Poslušamo, premišljujemo in nihamo, kaj naj. Naj mu igračko kupimo ali ne? Navsezadnje se odločimo. No, pa dajmo, saj tega še nima! Pride praznični dan in pod jelko – velik paket »Za Jančka«! Otrok pa darilo le razvije, si ga malo ogleda, in – odloži. Že po petih minutah mu ni več zanimivo, kaj šele, da bi vsaj malo zažarel od sreče!

In vendar smo zares želeli podariti nekaj, česar bo otrok vesel in – da se bomo mi veselili njegovega veselja. Konec koncev je šel za to darilo naš težko prisluženi denar in naš čas! Celo popoldne smo po službi pešačili okrog in iskali prav to igrico, ta oblačilca za dojenčka in lego okostnjake!

Skromnost je lepa čednost

Kaj so naši otroci postali razvajene male pošasti, ki jim sploh ni mogoče ustreči? Ne poznajo nobene hvaležnosti, nobene skromnosti? Ne, v bistvu – res ne! Otroci so po naravi velikopotezni, imeli bi vse in vse bi poskusili! Ne sprašujejo se o ceni, o denarju in drugih »malenkostih«. Želijo si vsega, a ko bi tudi imeli, dobili vse, bi jim v resnici še vedno ne bilo dovolj. Da, otroci so glede igrač nenasitni, vendar so taki zaradi svoje radovedne narave in ne, ker so se moralno pokvarili. V procesu odraščanja večinoma spoznajo, da pravzaprav ne potrebujejo prav vsega in se naučijo ločevati, kaj dejansko potrebujejo in kaj bi radi. Spoznajo omejitve in se jim prilagodijo. In se imajo še bolje kot v časih nebrzdanega hlepenja, ko tudi preveč še vedno ni bilo dovolj. Toda pot do tja jim kažemo starši – mi moramo vedeti, kaj so prave vrednote in kaj resnično osrečuje.

Dva »srečkota«

Nekoč sem bila na obisku pri paru, ki ima dva fantka, dobra prijatelja mojih otrok. Oba starša delata vse dni in za otroka skrbijo predvsem stari starši. Otroka dobivata »v zameno« dobesedno vse, kar trgovine nudijo. Zasuta sta z igračami. V njihovi hiši je za igrače vsakega od otrok namenjena posebna sobica oz. kabinet, ki je obdan s policami in natrpan do stropa!

Ob tem obilju ni mogoče ostati ravnodušen, če si otrok. In tako sta se doma pri večerji fanta nemudoma pritožila nad našo »revščino« in nad vsem, česar nimata.

Res je, sobo si delita in niti slučajno nimamo prostora še za posebne shrambe za igrače. Pa vendar imamo vsak večer veliko dela, ko pospravljamo tla po njunih igrah!

Kar imata, lahko najdeta, vzameta in se s tem igrata, in ker so igrače veliko v obtoku, imata očitno prave, take, s katerimi se odlično zabavata.«

»Ampak, mamiiii, Sašo in Vid imata ta velik lego grad in helikopter na baterije in letalo! In lego Indiana Jonesa, ki ima kostkote in kače,« hlipata moja sinka.

»Hm, pa saj vama je teta za rojstni dan prinesla vsakemu veliko škatlo z Indiano prav iz Legolanda!« skušam opozoriti na tisto, kar imata.

»Ja, ampak veš, tega pa še nimava, poglej!« mi mlajši kaže na škatli nekakšno kočijo, ki jo vlečejo konjska okostja, ki jih že imata vsak po dva. «Pa še, a veš, mi nimamo vseh bioniclov! Samo belega in zelenega in črnega! Vse rabiva, vse!« doda starejši.

»Potrebujeta vse?! Res verjameš, da je možno imeti vse?« vprašam.

»No, najbrž ne, ampak jaz bi rad imel čisto, čisto vse!« pove starejši. »Vse!« In oči se mu svetijo že ob misli na veličastne zbirke igrač, ki bi jim gospodoval!

»Kam bi jih pa dal?« vprašam. »Veš, da moramo imeti tudi prostor za druge stvari, ki jih potrebuješ: za posteljo, omaro, ...!«

Nobenega odgovora. In čez čas – starejši: »Dajmo, kupimo večje stanovanje, mama!«

»Ne, to pa ne bo šlo. Rada živim tu, kjer smo!«

»No, saj midva tudi ..., samo Sašo in Vid imata res super stvari. Čeprav pravita, da je pri nas pa veliko lepše to, ker se lahko igramo v dnevni sobi in nam ti spečeš palačinke.«

»In da sva srečkota, ker si vsako popoldne z nama. Kar je pravzaprav res okej.«

Ker se spodobi …

Praznično obdarovanje je res poseben izziv. Lepo je kupovati darila, ko veš, kaj bi koga razveselilo, ko veš, kaj kdo res potrebuje in kaj bi mu olajšalo življenje ali pomagalo pri vsakdanjem delu. Prijateljica mi je enkrat podarila centrifugo za solato. Zazdela se mi je – no, nenavadna ideja. A ta centrifuga se je izkazala za nekaj imenitnega! Prinesla nam je neverjetno olajšanje pri pripravi kosil: suha oprana solata namreč zdrži v hladilniku vsaj dan dlje. Lahko jo torej pripravimo vnaprej, na zalogo, in komurkoli zadiši, naj izvoli. V minuti že lahko uživa v zdravem hrustanju!

Zadnja leta nas je nekakšen nenapisani »darilni bonton« predvsem usmerjal k nakupovanju stvari, ki se jih spodobi podariti. Bile naj bi t.i. luksuzne dobrine in ne nekaj za vsakdanjo uporabo – na primer oblačila. Tudi otrokom smo v resnici z igračami večinoma kupovali take stvari. Ampak luksuzni predmet navadno naredi na obdarovanega zgolj velik prvi vtis, potem pa z darilom nima kaj početi. Otroka zlahka prevzame velika škatla, pisan papir in vlakec na baterije, ki sam vozi v krogu – v krogu – venomer le v krogu, na določenih mestih naredi cin-cin, se obrne in spet zakroži nazaj, v krogu okrog in okrog, venomer enako in popolnoma isto pot. Ampak po petih, desetih minutah zanimanje mine in otrok se vrne k stvarem, s katerimi res lahko kaj počne.

Zato naj pravila govorijo, kar hočejo. Našega časa in denarja je škoda za nekaj, česar otrok ne potrebuje in česar ne bo imel rad. Sploh pa težko rečemo, ali je nekoga nekaj res razveselilo? Bistvo preprostih, a iskrenih daril se očem navadno odkriva postopoma. Včasih lahko traja tudi leta, da ga otroci končno odkrijejo.

Pred časom sta mi nečakinji pomolili pod nos svoje roke. »Hej, poglej, kaj imam!« mi reče Maša in pokaže zapestnico iz lesenih korald. »Se spomniš? To si mi ti dala, ko sem imela 5 let!« reče navdušena štirinajstletna gospodična. Si predstavljate moje presenečenje? Ko sem jima kot deklicama podarila ročno izdelane zapestnice iz barvnih lesenih korald, nista pokazali nobenega posebnega veselja. »Le kaj naj počneva s tem?« se je zarisalo v njunih zamišljenih očkah, potem pa sta jih odložili v škatlico. Očitno sta jih ves čas hranili, ker so se jima vseeno zdele lepe. Da jih kot najstnici sedaj z veseljem nosita, me je pa prav presunilo. Posebej, ker sem bila prepričana, da sta jih že zdavnaj vrgli proč.

Tako bo december lep in vesel

Preden gremo torej nakupovat darila, se le vprašajmo, kaj komu kupiti in koliko denarja lahko za to porabimo. Želimo podariti nekaj, kar bo imel otrok rad in ne bo samo še dodatna navlaka v že tako prenatrpani sobici. In zaradi tega ne želimo bankrotirati!

Da nas trgovci na novo leto spomnijo praktično takoj po koncu nakupovanja šolskih potrebščin, je lahko nadležno – toda v resnici je popolnoma smiselno, da na obdarovanje pomislimo pravočasno. Najslabše je začeti »lov« na darila nekje v začetku decembra – to je, zadnji trenutek. In kupiti kar nekaj, kar smo pač videli v reklamah ali izložbah.

Zares je dobro, da se nakupovanja daril za otroke lotimo s hladno glavo, spočiti in dobre volje. Dovolj zgodaj naredimo vsaj seznam, koga moramo in želimo obdariti ter si zapisujmo ideje, kaj bi koga lahko razveselilo. Če nakupe načrtujemo, lahko vnaprej preverimo, ali gre za igračko, primerno starosti in spretnosti otroka, ki ga želimo obdarovati? Prepričamo se lahko tudi, da je narejena iz neškodljivih materialov. Odločimo se lahko, ali je všeč tudi nam – ali bi se mi, odrasli, z veseljem igrali z njo? Pri nas zato kupujemo predvsem igrače, s katerimi se radi igramo vsi skupaj, tudi odrasli, naj so še tako otročje. Še raje pa kupimo kar materiale, s katerimi si med prazniki izdelamo kaj lepega in zanimivega.

Nikar namreč ne pozabimo, da je osnovni namen novoletnih praznikov ta, da se skupaj veselimo zmage svetlobe in življenja. Veliko pozornosti, časa in denarja posvečamo nakupovanju, vendar naj nas to ne zavede. Praznikov se v resnici ne da kupiti. Ustvarimo si jih sami. Ko se igramo s svojimi otroki, ko se skupaj nasmejimo, takrat ustvarjamo najdragocenejše darilo praznikov – čudovite spomine in povezanost naše družine.

                                                                                       Članek je bil objavljen v reviji Ringarajine iskrice.