Po glavi se mi podijo najrazličnejše misli, ki se jih ustrašim, hkrati pa jih doživljam kot edini izhod iz situacije brez izhoda …

Nosečnost je življenjski izziv

Vsaka, tudi zaželena nosečnost in kasneje rojstvo otroka in življenje z njim, je življenjski izziv. Tudi pri zaželeni nosečnosti gre odnos in vsak od partnerjev skozi paleto neprijetnih čutenj, ki so povezana tako s stresom ob soočanju in prilagajanju na novo situacijo (spreminja se telo, čutenja, način življenja, vrednote, prioritete itn.), prijetna čutenja so pri tem v pomoč. Če je nosečnost nezaželena, je naloga bistveno težja.

Spremembe, na katere nismo pripravljeni običajno spremljajo skoraj vsa neprijetna in nezaželena čutenja,

s katerimi je težko živeti.

Nosečnost doživljam kot nezaželeno: zakaj?

»Zgodilo se je«, rečemo, ko se nam dogodi tisto, česar nismo načrtovali, niti na to nismo bili pripravljeni. Da nosečnost, dogodek, ki bi se ga »morali« veseliti, doživljamo kot nezaželeno, spodbudi ena ali več situacij hkrati. Skupno jim je, da v naše življenje prinašajo stres in spremembo, s katero se nismo pripravljeni oz. se ne zmoremo soočiti. Zato jih spremljajo skoraj vsa neprijetna in nezaželena čutenja, s katerimi je težko živeti.

Prvi je strah pred novim, neznanim, žalost za prejšnjim, jeza ob oviri, sram ob tem, da se ne moremo zaščititi, gnus pred lastno nemočjo itd. Ker težka in neprijetna (ne slaba!) čutenja zasedejo ves prostor, zelo lahko spregledamo tisto prijetno: vznemirjenje in radovednost ter izziv novega. Ko nas boli en zob, nas ne zanima, da nas ostalih trideset ne boli: tisti en zob (torej samo eno neprijetno čutenje) vpliva na naše celotno počutje.

Za otroka (še) ni prostora

Nosečnost lahko doživljamo kot nezaželeno takrat, ko čutimo, vemo, vidimo, da za otroka še ni prostora, ne fizičnega in/ali ne čustvenega.

Če nimamo kje živeti, če otroka fizično nimamo »kam dati«, če še nisem dokončala šole, partner nima službe, živiva pri starših in še mnogo takih in drugačnih situacij, nam dejstvo, da bo otrok potreboval prostor in čas, predstavlja veliko oviro. Včasih je situacija celo brezizhodna. Strah nas je in obupavamo ob poskusu načrtovanja življenja z otrokom. Obžalujemo in žalujemo ter se jezimo, ker situacija ni drugačna. Če uspemo iz te situacije načrtovati realno sprejemljivo, čeprav začasno rešitev, se lahko strah umakne in v našem doživljanju nastane tudi prostor za veselje …

Nosečnost lahko doživljamo kot nezaželeno takrat, ko čutimo, vemo, vidimo, da za otroka še ni prostora.

Čustveni prostor: sama še nisem pripravljena

Čustveni prostor je prostor mojega lastnega doživljanja in doživljanja v partnerskem odnosu, nepomembni pa niso niti ostali odnosi.

Če sem sama nepripravljena na spremembo in novo odgovornost, ki jo prinaša nosečnost ter kasneje še bolj otrok, se stanju upiram z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Najprej si želim, da bi nosečnost kar izginila, upam, da morda le sanjam, a dejstva me kruto postavljajo na realna tla. Ponovno občutim vso paleto neprijetnih čutenj: morda čutim, da se mi je zgodila krivica in zakaj ravno meni, se ob tem jezim, žalostim in jokam, se ponižujem in zavračam itn. Morda se ne želim posloviti od prejšnjega načina življenja, saj vem, da bo poslej vse drugače. Ali pa čutim, da ne bom zmogla, da nisem sposobna sprejeti tega otroka, da še nisem dovolj zrela itd.

Ponovno je podobno kot pri fizičnem prostoru pomembno, da si pustim čutiti, kar čutim in vem, da mi ni treba na silo čutiti drugače. Čutenja so tu, ker mi govorijo o stvareh, ki jih moram pospraviti, da naredim prostor za otroka, da ga lahko začutim in sprejmem. Življenje me postavlja pred dejstva in izzive: zakaj čutim, da sem nesposobna za ta izziv, zakaj nočem sprejeti odgovornosti, kateri sem odškrtnila vrata v svoje življenje itd. Več odgovorov, ko dobim, več varnega prostora zase v novi vlogi si ustvarim. Tako v sebi ustvarim prostor za otroka in za veselje glede novega izziva.

Čustveni prostor: partner nasprotuje, bojim se izgubiti odnos z njim (tudi z njo)

Čustveni prostor za otroka se ne razteza le v mojem doživljanju. Del tega prostora se ustvarja tudi v najinem odnosu. Če je najin odnos varen in trden, če si pripadava, se podpirava in nama ni vseeno drug za drugega, je kljub strahu in ostalih čutenjih, ki se zbudi v novi situaciji, dovolj varno, da o tem strahu, krivici, jezi, dvomu itd. spregovoriva, v odnosu predelava, ustvariva varnost in energijo za soočenje z izzivom, saj veva, da v situaciji nisva sama, da imava drug drugega.

Če eden od partnerjev ne zmore sprejeti odgovornosti, ki jo odnos prinaša in iz odnosa odide v fizičnem ali čustvenem smislu, drugi ostane sam. Boriti se mora z lastno samoto, zapuščenostjo, razočaranjem, izdajstvom in žalovanjem ter se hkrati soočati z dejstvom, da mora narediti prostor še za nekoga drugega.

Če je strah pred tem, da bi izgubil partnerja močnejši od strahu, da ne bi dobro poskrbel za novo življenje, prostora za otroka ni, saj ves prostor zasede skrb za to, da partner ne bi odšel.

Zgodba se nadaljuje: nosečnost in otrok postane nadomestek za partnerski odnos

Otrok hitro lahko postane tolažba za izgubljen partnerski odnos. V tej situaciji je nevarno, da je otroku usojeno biti čustveni partner svojemu staršu in nikoli zares ne more biti otrok oz. živeti svojega življenja.

Posebna situacija nastane tudi, ko partner izsili nosečnost kljub nasprotovanju drugega. Tudi tukaj za otroka ni čustvenega prostora, saj ves prostor zasede želja po otroku tistega, ki izsili, iz ponižanost, spregledanost, zamera izsiljenega. Ali otrok v tem čustvenem vzdušju lahko diha, se igra, je otrok?

Ni človeka na svetu, ki bi lahko sodil stisko drugega in njegova dejanja, ki izhajajo iz te stiske.

Splav je vedno odgovor na stisko, ki je ne morem preživeti.

(Ne)podpora okolice ni nepomembna

Noseča sem, noseča sva: se bojim povedati svoji mami, kako bo odreagirala tašča, bo oče vesel ali mi bo očital, da sem neodgovoren, se bo tast zmrdnil in se bom počutila ponižano? Kako bo odreagirala moja šefica, mi bodo prijateljice zavidale ali mi bodo v pomoč? Ne(sprejemanje) novega stanja s strani okolice je lahko vir podpore, da se lažje soočam s stresom, lahko pa mi oz. nama okolica s svojimi neprijetnimi in bolečimi odzivi naloži še več bolečega materiala, ki ga bova morala »odkidati«, da temu otroku dava čustveni in fizični prostor. Kako hvaležna je bodoča mamica ali očka, ko vidi, da se jima okolica kljub nestrinjanju ne odpoveduje! Mama, a si lahko še vedno moja mama?

»Odločila sva/sem se za splav!«

To je stavek, ki ga v življenju ne želi izgovoriti nihče, je dejanje, ki nas zaznamuje za celo življenje. Pri svojem delu sem v takih primerih vedno slišala stavek: »Če bi le bil tam kdo, ki bi me podprl, resno vzel mojo stisko in mi povedal, da bo vse OK, da bom zmogla, pa tega ne bi naredila! Bilo je dejanje obupa, a s tem moram zdaj živeti!«

Ni človeka na svetu, ki bi lahko sodil stisko drugega in njegova dejanja, ki izhajajo iz te stiske. Splav je vedno odgovor na stisko, ki je ne morem preživeti …

Strokovna podpora

Strokovna podpora tako pri soočanju s stiskami želene in neželene nosečnosti kot pri soočanju z odločitvami, ki nam ne dajo živeti, ni odveč.

www.zdi-krog.si