"Je čas, ko bi morala biti srečna, zadovoljna, izpolnjena, pa mi je tako težko pričakovani in želeni otrok včasih celo odveč in preveč. Počutim se nesposobno biti mama, utrujena sem. Do otroka tako malo ali skoraj nič ne čutim, včasih ga celo sovražim. Počutim se krivo. Ne vem, koliko časa bom še zmogla. Je to sploh normalno? Kaj je narobe z mano? Druge mamice so ali se vsaj zdijo tako srečne..."

Zgornje vprašanje oz. že kar izpoved, ki si ga zastavlja precej novopečenih mamic, je zelo pogumno vprašanje, saj je področje materinstva področje, kjer smo sploh "nove" mamice lahko zelo na trhlih tleh.

 

Depresija

Ločnico med potrtostjo in depresijo je težko potegniti. Depresija se lahko pojavlja v različnih oblikah z različnimi simptomi z različno intenziteto. Opredeljujejo jo določeni značilni pojavi. Prvi in najbolj opazen je več in daljša obdobja potrtosti, žalosti, občutka krivde, brezupa, obupa, nesposobnosti, nevrednosti, brezizhodnosti... Človek ima obdobja, ko se mu vse zdi brez smisla. Je črnogled in ne zmore predvidevati pozitivnega izhoda iz določene situacije, saj se mu pozitivni izidi zdijo utopični, nemogoči. Ne vidi "lučke na koncu tunela". Pojavljajo se lahko napadi joka ali intenzivne žalosti. Nima več želja, interesov, velikokrat opusti aktivnosti in družabnosti, ki so mu prej prinašale veselje, saj mu ga ne prinašajo več. 

Depresiven človek ima lahko težave v koncentraciji, občutek, da ne more razmišljati, da lahko razmišlja le o določenih (navadno slabih) stvareh. Lahko ve, da je njegovo razmišljanje "napačno", ve, da obstajaja tudi pozitivna prihodnost, a si ne more pomagati in razmišlja le negativno. Skrbi so najhujše navadno zjutraj ali ponoči. Lahko se pojavijo motnje v spanju (stalna zaspanost ali nespečnost) in hranjenju (izguba apetita ali močno povečan apetit), stiskanje v prsih, nemir, težave pri dihanju. Človek včasih niti ne ve, ali bo lahko vstal iz postelje, si umil zobe, se oblekel... Boji se, ali in kako bo zmogel preživeti dan in opraviti vse obveznosti. Lahko se pojavi stalna utrujenost, bolečine v telesu, glavoboli... Življenje samo lahko postane breme, zato veliko depresivnih razmišlja o samomoru.

Poporodna depresija

Oblike poporodnih stisk so poporodna potrtost (baby blues), poporodna depresija in poporodna psihoza. Po porodu so zaradi hormonskega neravnovesja čutenja kot so strah, žalost, negotovost, nemoč, skratka, pretirana občutljivost, popolnoma normalna. Nekatere mamice so lahko minuto srečne, drugo že jočejo. Če pa ti občutki trajajo dalj časa (npr. precejšen del dneva v obdobju dveh tednov), gre lahko že za znake poporodne depresije. Hormonsko neravnovesje je lahko posledica tudi drugih zdravstvenih stanj (npr. težave s ščitnico).

Poporodna depresija se ne razlikuje od drugih oblik depresije, le da se pojavi v obdobju, ko je ženska še posebej ranljiva, saj sam porod in popolna sprememba načina življenja predstavlja stres in celo žalovanje za prejšnjim svetom in načinom življenja. Med nosečnostjo, še posebej, če je bila to prva, dolgo pričakovana ali rizična, je bila mamica v središču pozornosti, »pocrkljana« tako s strani drugih kot sebe. Zdaj pa se pozornost tako mamice kot okolice popolnoma preusmeri: v središču se znajde otrok! 

Zakaj do nje pride?

Pojav poporodne depresije je povezan z osebnimi značilnostmi mlade mamice. Večjo pogostost ugotavljajo pri mamicah, ki so nagnjene k perfekcionizmu, k zaskrbljenosti in imajo močneje izraženo potrebo po lastni kontroli. Večja verjetnost pojava poporodne depresije je pri mamicah, ki so že imele izkušnjo depresije, če so bile depresivne že med nosečnostjo, če so pred porodom preživele stresne življenjske dogodke, če je skrb za otroka še posebej zahtevna, če nimajo socialne podpore (posebno s strani partnerja), če nosečnost ni bila zaželena. Dodatni dejavnik je težek porod, zgodovina splavov oz. mrtvorojenih otrok in rizična nosečnost. Ne smemo pozabiti tudi na še en pomemben dejavnik stresa, to so finančne težave.

Še posebej pomembni so psihološki dejavniki:

• nemoč vzpostaviti stik z otrokom,
• krivda ob težavah, ki jih ima otrok,
• neizpolnjena pričakovanja,
• slab odnos s partnerjem, starši,
• nagnjenost k depresivnim odzivom,
• nizka samopodoba,
• nesrečno otroštvo,
• nerealna pričakovanja,
• pomanjkanje podpore s strani partnerja, v razširjeni družini ali med prijatelji,
• spolnost.

 

Pogostost

Ocenjuje se, da poporodno depresijo občuti 10-15% mladih mamic. Najpogosteje se pojavi v prvih štirih mesecih po porodu, lahko tudi kasneje, a navadno v otrokovem prvem letu.

 

Kaj pa zdravila?

Pri poporodni depresiji, še posebej pa pri poporodni psihozi, gre lahko za tako močno porušeno ravnotežje hormonov in nevrotransmiterjev v možganih (podobno kot pri sladkorni bolezni izločanje inzulina), da je potrebno zdravljenje z zdravili, ki jih predpiše psihiater. Ko se stanje stabilizira, pa je pomembno, da se človek vključi v terapevtski proces, ki pomaga osvetliti globlje vzroke in vzorce, ki so privedli v to stanje, razrešitev teh vzorcev pa lahko vodi v izboljšanje in celo ozdravitev.

 

---

Za več informacij obiščite spletno stran Inštituta Krog. Lahko jim pišete na elektronski naslov: info@zdi-krog.si ali jih pokličete na telefonsko številko (04) 23 66 088 (odzivnik).