Ko sta se 30. decembra pred 31 leti v 27. tednu nosečnosti rodili dvojajčni dvojčici Lucija in Anja, sta tehtali komajda čez en kilogram (1.010 in 1.020 gramov).

Rodili sta se doma, zaradi prezgodnjega poroda pa sta seveda morali takoj v ljubljansko porodnišnico, kjer je Lucija ostala vse do marca, Anja pa zaradi možganskih krvavitev in okvare ledvic še mesec dni dlje.

Njuna mama se je odločila, da ju ne želi obdržati.

"Vendar se je vse srečno razpletlo. Bioloških staršev sicer ne poznava, toda imava pa čudovite starše, ki so naju praktično takoj, ko sva lahko šli iz porodnišnice, posvojili in poskrbeli, da sva dobili starše in dom. Danes imava tako obe vsaka svojo družino," nam je njuno težko zgodbo s srečnim koncem zaupala nekaj minut mlajša dvojčica Lucija.

PREBERITE TUDI: Nedonošenčki - Pri nas so deležni vrhunske oskrbe

Biološko mamo našli na Facebooku

Kot je povedala Lucija, s sestro nista imeli posebnih težav zato, ker sta posvojeni. Nova mama jima je namreč vedno povedala vse, kar je vedela o bioloških starših in posvojitvi, in jima ni dala občutka, da ne smeta najti biološke mame, če bi si to želeli.

Tudi okolica ju je kot posvojeni in nedonošeni dvojčici sprejela zelo pozitivno. Lucija nam je zaupala, da so vsi v okolici navdušeno sprejeli dejstvo, da sta posvojeni in da to tako odkrito povesta.  

"Sama sem imela le občutek, da imata starša bolj rada sestro Anjo, ker je imela več zdavstvenih in učnih težav ter je zato potrebovala več njune pomoči," dodaja Lucija, ki bi želela več izvedeti predvsem o svojem biološkem očetu. 

"Midve bi naj bili rezultat kratke avanture. V resnici sploh ne veva, ali biološki oče sploh ve, da obstajava. Tudi najina biološka mama, ki jo je sestra našla na Facebooku, o tem noče govoriti," dodaja Lucija, ki si sedaj, ko je odrasla in ima svojo družino, nasprotno od Anje ne želi stikov z biološko mamo.

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov - Konec dober, vse dobro

Otroku ne prikrivajte dejstva, da je posvojen

Lucijo smo tudi vprašali, kaj bi svetovala parom, ki razmišljajo o posvojitvi, da se bodo vendarle lažje odločili za ta pomemben in srčen korak.

"Naj vas ne bo strah biti "nepravi" starš. Otrok je namreč najbolj srečen takrat, ko ima ob sebi zanesljive in ljubeče odrasle osebe, pa ni važno, ali so njegovi biološki starši ali ne.

In ko se boste odločili za posvojitev, otroku nikar do 18. leta ne prikrivajte tega pomembnega dejstva, temveč mu skozi otroštvo postopoma pripovedujte njegovo posvojitveno zgodbo. Konec koncev pogosto nimajo zgodbe o nosečnosti in porodu, ki jo biološki starši neštetokrat ponovijo svojim otrokom.

In seveda dopustite otroku, da spozna svoje biološke starše, če želi. Nekateri posvojenci namreč potrebujejo več pojasnil in nek zaključek, zato je pomembno, da posvojeni starši otroka podprejo pri tem raziskovanju bioloških korenin," staršem svetuje Lucija, ki pogreša neko bazo podatkov, kjer bi bili zbrani podatki družinske anamneze bioloških staršev.

"Ko namreč pričakuješ svojega otroka, je to zelo pomembno. In kot posvojen otrok enostavno nimaš pojma, kakšne morebitne genske težave lahko pričakuješ pri svojem otroku. Kot na primer sestra Anja, ki ima otroka s cerebralno paralizo, ki bi naj bila genetsko pogojena in v njenem primeru izvira iz genov biološkega očeta," stisko posvojencev razkriva Lucija, ki je danes mama treh zdravih otrok.

PREBERITE TUDI: Dvojčki v šoli - Naj bosta v istem razredu ali ne? 

Dvojčki smo zelo različni, če nam starši to dovolijo pokazati

Čeprav sta Lucija in Anja dvojčici, ki sta skupaj prehodili zelo težko pot že od prezgodnjega rojstva naprej, sta vendarle zelo različni.

"Ker je imela sestra povsod veliko več težav, je seveda potrebovala več mamine pomoči, tako da sem se sama vedno borila z občutkom, da jo ima mama raje, kar še danes slabo vpliva na najin odnos. Je pa res, da ji bom vedno krila hrbet, ko me bo rabila, kot v otroštvu, ko sva skupaj počeli otroške neumnosti," nam je zaupala Lucija, ki staršem, ki pričakujejo dvojčke svetuje:

"Po eni strani se trudite ne delati razlik med dvojčkoma (kot velja za vse sorojence), toda hkrati jih nikar ne oblačite enako, saj smo dvojčki med sabo zelo različni. Še posebej, če nam starši oziroma odrasli to dovolijo pokazati. Midve z Anjo sva imeli to srečo, da naju nikoli niso preveč enačili ter sva zato lahko razvili vsaka svojo individualnost in edinstvenost."