Je otrok narave, zelene trave, nežnih kolen, visokih dreves, hitrosti in moči. On je vse, kar sem si želela.

 

Je ljubeč otrok, z velikim srcem in nežno dušo, ki je nedotakljiva in samosvoja, pravi mali volk. Duša nežna kot svila, bolj ranljiva, kot si želim, z iskrenim pogledom in toplim objemom.

 

 

 

Mislim, da se včasih kot mama preveč dam. Sprašujem se, ali ga imam preveč rada, preveč poljubljam ali preveč skrbim zanj? Naj mu dovolim, da si želi mojega dotika in vonja, da čuti osamljenost in si želi bližine? Vsi pravijo, da je fant in da ga ne bi smela tako ljubiti. Mora biti močan. Ko joka zaradi malenkosti, slišim poglede drugih mam, ki mi pravijo: Kriči nanj, ne pusti ga jokati! Mora postati močan človek! "Te iste matere, isti pogledi, imajo ob sebi može, očete in sinove, ki jim ne posvečajo pozornosti, morda pa premalo ljubezni in spoštovanja. Vsi si želijo objema in poljuba. Vsi pravijo: Jaz ljubim te! Ljubim te mama, ljubim te ženska, ljubim te, hči!"

Kako bi se lahko ti isti ljudje naučili ljubiti in poljubljati, če ne bi bili deležni poljubov in objemov?

 

 

 

Kako lahko vsi ti sinovi spoštujejo vaše potrebe, če jih pometete pod preprogo, da naredite "prave ljudi"?

 

 

 

PREBERITE ŠE: Enkrat, zadnjič mu boste prebrali pravljico za lahko noč

 

 

 

Kako srečne, zadovoljne in ljubljene bodo vaše hčerke, če bomo sinove vzgajali, da ljubezen ni pomembna in jo je treba odmerjati... Ali mi bodo prišli na vrata čestitat, da sem postal moški, ali mi bodo jokali na rami, ker niso ljubljeni in cenjeni?

 

 

 

Ali razmišljate o tem?

 

Ne vzgajate le sina, ampak bodočega partnerja in očeta, najprej moškega. Ne želim, da postane prazen in močan, ampak raje pogumen, samozavesten in izpolnjen. Ljubezen, ki mu jo dajem, želim, da nosi skozi življenje kot ščit pred slabimi ljudmi, težkimi oblaki in temnim dežjem. Poljube, ki sem mu jih nesebično delila, želim, da si jih zapomni, prihrani za dneve, ko me ne bo, da mu podam roko, dotik, niti besede.

 

Sanjam, da se njegov dan začne z nasmehom, večeri pa končajo z občutkom miru, sreče in izpolnjenosti. Želim, da bi bila njegova pot čista, pokrita s kamni iskrenih sanj, ko tečejo za mavrico in želim, da njegova roka in duša ne bi bili nikoli prazni. Želim, da njegovo srce raste, da bo imel rad sebe in druge. Želim vedeti, da je blizu naravi kot zrak, da ga ni strah izgubiti bitke, da ve, da se vse zgodi zato, da bi naslednjo zmagali.

 

 

 

Navsezadnje me ne zanima, kaj mi govorijo tvoje oči. Ne zanima me, na kaj me svarijo tvoje ustnice. Briga me, če vsi mislite drugače. Ni knjige ali zapisa na tem svetu, ki bi me lahko prepričala, da je v enem bitju preveč ljubezni.

 

 

 

PREBERITE ŠE: ZAGOTOVO SI ZADNJI OTROK, KI GA BOM IMELA

 

 

 

Sin, vem, zamujena ljubezen, slabi dnevi, nepošteni ljudje se bodo zgodili. Prosim, ne prenehaj ljubiti. Ne nehaj verjeti v ljubezen. Ne zadovoljite se z nič manj v svojem življenju od tistega, kar smo vam dali kot otroci. Življenje je eno, to je fraza, a v resnici drži. Ti si eno. Ti si moj. Ti si naš. Zdaj in za vedno. Visoko letiš, skačeš, ne dovoli brezciljno pasti! Vstani, nadaljuj in kljubuj! Premagati veter, dež, nevihto. Živi, da čutiš svoje življenje, ne izpusti, ne prekrižaj poti drugemu. Sledite svoji poti in sanjajte svoje sanje. Ko je težko, sprejmi, kar nosiš v duši, nasmehni se, obrni se in pojdi. Bodi gozd, gost in neukrotljiv, bodi voda, bodi ogenj. Bodi volk.

 

 

 

Vir: Ringeraja.mk