Da otrokov perfekcionizem otroka lahko zelo ovira in mu predstavlja velik stres, ve veliko staršev otrok, ki recimo nočejo risati le zato, ker ne znajo tega, kar so si zamislili, narisati "popolno".

Ali domačo nalogo pišejo več ur, ker ena črka ni dovolj dobra in jo vedno znova radirajo. Ali se trikrat dlje časa oblačijo in obuvajo, ker mora biti vse "perfektno".

"Pri mojem otroku se je perfekcionizem začel kazati že zelo zgodaj in je bil zares huda ovira za normalen potek družinskega dneva. Na primer bil je recimo konec sveta, če mu bunde nisem zapela, ker je bil nepričakovano topel pomladni dan. In enako hudo je bilo, če si jakne tudi ostali nismo zapeli," nam je zaupala mamica Sonja, ki se je otrokovega perfekcionizma lotila zelo aktivno in nam zaupala nekaj praktičnih tehnik, ki so njenemu otroku zelo pomagale. 

 

Uvedite "napake" v rutini

Otrok, ki je nagnjen k perfekcionizmu, obožuje rutino. Zato Sonja predlaga, da v otrokovo in družinsko rutino uvedete nekaj "napak".

"Sama sem otroku njegove najljubše piškote servirala v skodelici za čaj. Ali smo od babice in dedka namesto domov odšli direktno v živalski vrt. Soočen je bil torej z nečim, kar ga je vrglo iz tira, hkrati pa je bil za to napako v rutini nagrajen z nečim res prijetnim. Tako se je počasi učil, da napaka v rutini ni nujno slaba stvar," nam je zaupala Sonja. 

 

PREBERITE TUDI: Ko otrok hoče vedno zmagati

 

Ko otrok hoče, da se vsi v družini oblečejo, vedejo ... kot on

Kot pravi Sonja, je več težav, ko ima otrok fiksno idejo, kako mora izgledati in delovati svet. Kot zgornji primer z bundo. Kaj storiti v takšnem primeru?

"Pri tej fiksnih idejah, ko se svet ni vedel po otrokovih pričakovanjih, smo delali na primerih z veliko mero potrpljenja, opore in tolažbe. Da je pač ok, če očka skače naokrog v majici s kratkimi rokavi, mami pa je oblečena v debel pulover. Pri teh primerih smo se osredotočili na dva nivoja - učenje otroka, da je ok, da svet ne ustreza njegovim idealom, in učenje otroka, da ni njegovo delo, da je svet perfekten (ne nadziraj sorojencev, ne preverjaj, kako nekdo nekaj odlaga in podobno)," je pojasnila Sonja.

Otroka, ki hoče, da so vsi oblečeni v bundo ali jopico kot on, lahko spodbudite, da vendarle stopi čez prag v majici s kratkimi rokavi in sam preveri, če ga zebe. Ga usmerite, da sam potipa očkove roke in ugotovi, ali je topel ali hladen. Tako se otrok počasi uči, da smo ljudje različni in imamo različne potrebe.

 

PREBERITE TUDI: Pravila za razvoj otrokove desne polovice možganov

 

Kaj pa, ko otrok noče risati/pisati, ker ne zna risati/pisati popolno?

"Tudi moj otrok ni hotel risati, ker ni znal risati perfektno. Čisto nič. No, potem sem prinesla stvari, ki so ga zanimale - labirint, logične naloge, kjer je potrebno med pari vleči črto, in podobne igrače, ki so spodbujale grafomotoriko, toda je bil fokus drugje. Otrokov perfekcionizem je bil povsem usmerjen v rešitev naloge in potolažen s pravilnim odgovorom, tako da neperfektna grafomotorika ni bila niti zaznana," nam je svojo izkušnjo zaupala Sonja. 

Kot pravi Sonja, perfekcionizem vidi le cilj, medtem ko je življenje pot, kjer šteje predvsem napredek. Zato je otrokove možgane, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, treba nekako preusmeriti. In šele potem, ko se zgodi napredek, otroku pokazati stare izdelke, da sam vidi, kako veliko se je naučil in kako zelo je napredoval.

Toda, lepo pisavo spodbujajo tudi v šoli, kar perfekcionističnega otroka spravlja v še večjo stisko. Kako mu lahko starši pomagajo, da vendarle ne bo povsem zasovražil pisanja in šole? 

"Pri nas doma se pisanja učimo povsem drugače, saj verjamem, da bo lepa pisava prišla sama od sebe z vajo oziroma rabo. Zato se ne osredotočamo na lepopis in otrok črke ter številke zapisuje v sol, gris, na zarošeno okno, zunaj v blatu ali z magnetnimi črkami. Perfektno seveda ne gre, tudi nam odraslim ne, in dobro je, da otrok to vidi. S tem otroku sporočimo, da perfekcija ni možna, toda pomembno je, da je črka oziroma številka prepoznavna," staršem svetuje Sonja.

Med Sonjinimi nasveti so tudi ta, da otroku naročite, da gradi stolpe iz naravnih materialov ali kock, ki ne pašejo skupaj, tako da se otrok osredotoči na ravnotežje, ne pa usklajenost linij. Skupaj z otrokom kracajte z zaprtimi očmi (lahko se pred tem še vrtite, da bo kracanje še hujše), se smejete svojim in otrokovim "napakam" ter iz njih ustvarite kaj zabavnega (na primer tale črka je pa videti kot zajec ter mu dodajte ušesa in zobke), tiste razločno berljive pa pustite pri miru.

 

PREBERITE TUDI: Pustite otroka, da "packa"!

 

Tudi sami zavestno delajte napake in si pomagajte z umetnostjo

Če je otrok perfekcionističen zaradi starševskega zgleda, bo tale nasvet za starše svojevrsten izziv. Sonja namreč staršem perfekcionističnega otroka predlaga, da tudi sami pred otrokom delajo napake. In se pri tem ne jezijo oziroma jih ne jemljejo kot konec sveta.

"Sama sem pred otrokom zavestno delala napake, jih popravljala in se ob tem sama sebi smejala, kaj polila in brisala brez, da bi se jezila. Tako za perfekcionistične otroke kot njihove starše (ne glede na to, ali so tudi sami perfekcionisti ali ne) je vsekakor smiselno, da se skupaj z otrokom lotijo kakšne umetniške dejavnosti, ki je za perfekcioniste izjemno koristna. V umetnosti namreč ni napak. Poglejte recimo Picassa, ko je narobe naenkrat prav!" starše spodbuja Sonja, ki skupaj s svojim otrokom piha tuše, preliva različne tekočine ter sestavlja slike iz črk, številk, zvezdic in valov. In to sedaj - po vsem tem aktivnem učenju sprejemanja napak - celo brez izbruhov in zavlačevanja. Vsekakor pa velja naslednje - bolj kot bo delanje napak zabavno, lažje se bo otrok prepustil, nikakor pa ga ni dobro v to siliti.  

Za otroka, ki je perfekcionističen je pravi balzam tudi priznanje staršev, da česa ne vedo, da so se zmotili in da morajo kakšno reč popraviti. Da torej napake niso dokončna in nepopravljiva škoda, temveč nujen del procesa učenja in življenja na splošno.

 

PREBERITE TUDI: Miti in dejstva o avtizmu

 

Kaj pa, če nič od tega ne pomaga?

Kot starše opozarja Sonja, je pri perfekcionističnem otroku zelo pomembno potrpljenje, saj se sprejemanje nepopolnosti ne bo zgodilo čez noč. Še posebej, ko gre otrok v šolo, ki perfekcionizem le še potencira - samo popolnost prinese petico. Toda na srečo so možgani plastični in jih s pravilnimi spodbudami lahko usmerimo stran od želje po popolnem nadzoru, ki ga kot odraslega lahko pripelje do izgorelosti. 

"Če je otrok izjemno rigiden, je dobro, da otroka testirate, ali ni morda nevrorazličen. Za perfekcionizmom lahko namreč leži genialen um oziroma nadpovprečna nadarjenost, lahko gre za anksioznost ali depresivnost, lahko za obsesivno-kompulzivno motnjo, lahko pa tudi za senzorične motnje, ki so dokaj pogoste med avtisti. Ali pa nič od tega. Nekatere znanstvene teorije celo zagovarjajo trditev, da je perfekcionizem evolucijsko zaželena lastnost. Ne smemo pa seveda pozabiti tudi na vpliv okolja, ki lahko tendenco perfekcionizma le razplamti, ne pa ustvari," starše opozarja Sonja in dodaja:

"Ne, perfekcionizem še ne pomeni avtizma, četudi lahko gre za avtizem. In ne, perfekcionizma se otrok ne naleze od staršev, temveč se s tendenco perfekcionizma rodi. Zato se nikar ne krivite, temveč pomagajte tako otroku kot sebi (če ste tudi sami perfekcionist) to lastnost uravnotežiti z nepopolnostjo ter dovoljenimi  in zabavnimi napakami."