Z možem imava isto stališče, da enačba "Moja želja je enako tvoja želja" ne sodi v najino družino. Otroci si bodo izbrali takšen poklic, kot bodo želeli, obiskovali tiste dejavnosti, ki bodo njim všeč, ali pa jih sploh ne bodo obiskovali, če bodo tako želeli. Že od nekdaj sva tako razmišljala. Zadnjič pa sva se le ujela v lastno zanko. 

 

Ko bi smučal ves dan

Oba z možem smučava že od malih nog in se prav vsako leto vsaj nekajkrat spustiva po belih strminah. Sama sem kot otrok smučala tudi na vaškem hribu za hišo, kjer seveda ni bilo vlečnice in je bilo treba navkreber kar hoditi s smučmi. To je bilo res naporno, toda s kakšnim velikim užitkom sem se potem spustila po bregu navzdol, ki je bil prav vedno prekratek. In to sem lahko počela ves dan, od jutra do večera. Potem so prišle mile zime, brez vonja in sledu snega in tako so moje smučke nekaj let preždele v kotu kleti.

Ponovno sneženje je prebudilo mojo spečo željo po smučanju. Toda družinsko življenje nama je z možem dopustilo le eno do tri smuke na sezono. Na srečo sta starejša otroka prav tako rada smučala, tako da smo potem, ko sta že znala smučati, vsako zimo vsaj tri do štirikrat družinsko uživali na smučišču. Otroka sta bila celo na tečaju smučanja in med zimskimi počitnicami velikokrat smučala tudi skupaj z babico in dedkom. Smučala sta z užitkom, tako da je bilo družinsko smučanje vedno polno veselja. Vse do letos.

 

Jaz pa ne bi!

Od selitve pred dvema letoma imamo najbližje veliko smučišče le četrte ure vožnje od doma. Tako je tudi najmlajši sin že preizkusil svoje ravnotežje in prve spuste na smučeh. Vsi smo uživali, midva z možem pa sva bila neizmerno vesela, da je ta zimski šport všeč tudi otrokom. Tako sva se za letošnjo zimsko sezono odločila, da nam priskrbiva sezonske vozovnice.

"Juhej! Smučali bomo vsak vikend! Če bo le šlo, seveda!" vsi skačemo od veselja, ker imamo prvič v življenju sezonske vozovnice.

Toda navdušenje je trajalo le za dobre tri dni smučanja. Pri otrocih seveda. Midva z možem sva si še vedno želela smučanja kar ves dan.

 

"Mene zebe," pravi najstnica pri dveh stopinjah nad ničlo. "Mene bolijo noge," se pritožuje najmlajši. "Meni pa se ne ljubi več," iskreno pripomni osemletnik. Vsak dan, ki smo si ga izbrali za smučanje, jim je bil povsem odveč. Oni ne bi več. "A spet moramo smučat?!" robantijo dan prej. "A veš, kaj vse drugega lahko počnemo?!"

Z možem se spogledava in sprašujeva, od kod pa sedaj to negodovanje. Sama žal ne moreva iti, saj nimava varstva za otroke. In tako vztrajava: "Kaj pa vam je? Imamo sezonske vozovnice, ki sva vam jih omogočila, da boste lahko počeli to, kar radi počnete. Gremo smučat in brez pregovarjanja!"

"Jaz pa ne bi! A res moramo?" sta nejevoljna starejša dva, triletnik pa potegne z njima: "Ooo, tudi jaz ne grem!"

"Zakaj pa sva midva sploh kupila sezonske vozovnice? Kaj pa vam je? Toliko denarja, zato da se vi samo trikrat spustite po hribu! To ne gre! Oblecite se! Kaj pa se sedaj to pravi?" z možem že povzdigneva glas. Medtem tudi pridigava, kako sva midva kot otroka vedno rada smučala in to od jutra do večera, še jedla in pila sva komajda.

 

Namesto užitka slaba volja

Toda otroci vztrajajo na svojem. Ni jim do spusta po belih strminah.

To pregovarjanje, kako oni ne bi smučali, midva pa vztrajava, da je treba pokoristiti sezonske vozovnice, ponovimo kar nekajkrat, tudi med in po smučanju, na katerega gremo seveda skupaj, saj se otroci podredijo najini želji. Sicer se zraven ves čas potihoma pritožujejo in pokažejo, da jim vse to ni všeč. Toda z možem jih še vedno nočeva slišati, kajti smučanje je pa res fajn, pa še vozovnice je potrebno vnovčiti. To bi bili pa res dragi trije spusti po hribu.

Naše družinsko smučanje, ki nam je bilo včasih v veselje, postane vse bolj neprijetno. Užitek na belih strminah kar nekam izgine, saj je ves čas prisotna slaba volja. Njim se ne da, midva z možem pa bi, zato smo vsi vse bolj nemirni.

 

Moja želja ni enaka tvoji želji

Z možem sva bila sprva presenečena nad njihovo odločitvijo, da ne želijo smučati. Nato sva ugotovila, da sva tudi razočarana, da nimajo iste želje. Na koncu pa sva si vendarle priznala, da je več kot očitno smučanje čez vso sezono v resnici v veselje samo nama. Otroci imajo za zimsko sezono očitno drugačne želje in potrebe.

Ta vikend je tako najstnica ostala doma. "Meni ni prijetno smučati pri minus stopinjah, zato ne bom šla. Zadnjič sem vama ugodila, a se nisem dobro počutila. Tako sem se odločila. Ne grem z vami," zaključi. Z možem se tokrat strinjava z njo.

Osemletnik se malo namuzne, potem pa reče: "Jaz pa danes grem smučat!"

In triletnik pristavi: "Jaz tudi! Smučat grem!"

Z možem sva spet vesela, da bomo vsaj mi štirje ponovno stali na smučeh. Toda za naslednjo smučarsko sezono zagotovo ne bova kupila sezonskih vozovnic. Ne, zares se ne splača za tiste tri dni smuke. Finančno je predrago, pa tudi siliti otroke, da počnejo nekaj, kar jim ni v veselje, tudi ni v redu, saj takrat v resnici vsi izgubimo - otroci svoje samospoštovanje, midva pa zimsko veselje in užitek.

Zato res drži, da moja želja včasih ni enaka tvoji želji. In to sprejmeva in upoštevava!