Otroci v resnici spijo precej plitko in se pogosto zbujajo. Otroški spalni cikel traja v povprečju le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov.

Eden od razlogov, da je najpogostejše vprašanje med mladimi starši prav: »Ali že spite celo noč?«, je gotovo ta, da tako otroci kot starši po napornem dnevu potrebujejo počitek. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da v zvezi z otroškim spanjem med starši kroži kopica mitov.

 

PREBERITE TUDI: Ritem spanja pri dojenčku

 

Miti o spanju

Otrok mora zaspati sam.

Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje notranje umirjenosti. S telesno bližino, umirjenim pripovedovanjem, božanjem ali masažo dosežemo, da se v otroških možganih sproščata oksitocin in opioidi, ki pomagajo, da se otrok umiri in počasi zdrsne v spanec.

 

Otrok mora zaspati ob določeni uri.

Otroci niso roboti in prav tako kot odrasli se različno odzivajo na vsakodnevne dogodke. Včasih so zvečer utrujeni in hitro zaspijo, spet drugič se želijo pred spanjem poigrati s starši, od katerih so bili cel dan ločeni. Ali pa je za njimi razburljiv dan in potrebujejo več časa, da se umirijo in pripravijo na spanec. Spoštujmo njihove individualne potrebe, tako kot sami hočemo, da otroci spoštujejo naše.

 

Otrok mora prespati celo noč.

Medicinska definicija »prespati noč« pomeni prespati v kosu pet ur. Večina dojenčkov in malčkov se zbuja precej pogosteje. Še posebej tisti, ki se dojijo. Sicer pa ima vsak otrok svoj ritem spanja, ki gre v razvoju skozi vrsto faz.

 

Otrok ponoči ne potrebuje hrane oz pijače.

Tako kot odrasli so tudi otroci lahko ponoči žejni ali lačni, včasih pa potrebujejo le občutek varnosti in telesne bližine, da lažje spet zaspijo.

 

Otrok rabi 12 ur spanja.

Potreba po spanju je vsekakor večja pri otrocih kot pri odraslih, vendar pa so otroci med seboj zelo različni. Nekateri potrebujejo več, drugi manj spanja in prav je, da vsakega otroka posebej spoznamo in spoštujemo njegove potrebe.

 

Otrok mora spati v svoji postelji/v svoji sobi.

Večina otrok in staršev bolje spi, če so skupaj. Za dojenčke je spanje z mamo še posebej pomembno, saj mamino telo pomaga regulirati pomembne življenjske funkcije v otrokovem telesu. Znanstvene študije so pokazale, da je v kulturah, kjer starši spijo skupaj z otroci, t.i. smrt v zibki (SIDS) tako redek pojav, da zanj niti nimajo izraza (McKenna in McDade, 2005; Jackson, 1999; Kibel, 2000). V nasprotju s splošnim prepričanjem se otroci, ki spijo s starši, razvijejo v samostojna bitja, ki premorejo občutek varnosti in imajo praviloma bolj razvito samospoštovanje kot otroci, ki spijo sami (Sears, 2003).

 

PREBERITE TUDI: Spanje skupaj z otrokom - da ali ne?

Pričakovanja staršev o otrokovem spanju so nerealna

Prav pričakovanja staršev, povezana z otroškim spanjem, ki temeljijo na mitskih predstavah in ljudskih »resnicah«, povzročajo največ negotovosti in nelagodja med starši. Neka raziskava v ZDA je pokazala, da si starši pogosto lažejo o spalnih navadah družine, ker si ne upajo priznati, da otroci spijo z njimi ali da se ponoči še vedno zbujajo.

Prepričanje, da morajo starši otrokom določiti ritem spanja (in hranjenja), v naši kulturi še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev starševstva. Zato mnogi v nasprotju s svojim starševskim instinktom izvajajo ukrepe, ki se ne menijo za otrokove potrebe in so usmerjeni v en sam cilj - doseči, da gre otrok vsak dan spat ob isti uri, ne glede na to, ali je utrujen ali ne, zaspan ali ne. Z drugimi besedami: cilj je naučiti otroka, da zaspi sam in da prespi vso noč, pa četudi za ceno njegove integritete, ki jo spodjedata zanikanje in nepriznavanje njegovih osebnih bioloških potreb. Na srečo otrok in staršev so študije možganov v zadnjem desetletju tako napredovale, da lahko znanstveniki natančno ugotavljajo, kakšni biološki procesi potekajo v otroškem organizmu.

 

Metode uspavanja, ki so škodljive

Najnovejša dognanja nevrologov in razvojnih psihologov razkrivajo, kako razne starševske metode vplivajo na razvoj otroka, in potrjujejo, kar intuitivno že dolgo vemo – otrok potrebuje za optimalen razvoj starše, ki se znajo vesti ljubeče in se ustrezno čustveno odzivajo na otrokove potrebe. Ker pa dognanja, objavljena v znanstvenih publikacijah, malokdaj najdejo pot do večine staršev, v nadaljevanju povzemam nekaj najpomembnejših.

 

1. Izjokavanje (angl. cry it out)

Ena od najpogostejših metod, ki jo starši v dobri veri uporabljajo za uspavanje, pravi: pustite otroka, da joče, dokler ne zaspi. Poznamo bolj ali manj stroge različice, toda cilj je pri vseh isti: »Naučiti« otroka, da zaspi takrat, ko se staršem zdi, da je čas za spanje, in da prespi celo noč. Vrsta samooklicanih strokovnjakov za spanje piše, kako je treba otroka še budnega položiti v posteljico in oditi iz sobe. Ker so otroci izjemno občutljivi na ločitev od staršev, še posebej zvečer in ponoči, seveda sledi jok in prošnje po staršu. Če starši te otrokove potrebe ne upoštevajo, se v njegovih možganih začne proizvajati stresni hormon kortizol. Takšna stresna obdobja, ko starši otroku odrekajo bližino in občutek varnosti, dolgoročno povzročijo nepopravljivo škodo. Otrokov sistem za uravnavanje stresa postane ob take vrste pretirani izpostavljenosti stresu preobčutljiv, kar se v odraslosti kaže kot velika preobčutljivost na vsakdanje stresne trenutke, lahko pa vodi tudi v nagnjenost k depresiji in raznim tesnobnim stanjem, strahu pred samoto, ločitveni tesnobi, napadom panike in različnim odvisnostim v kasnejšem življenju (Sunderland, 2007).

 

Metoda izjokavanja se staršem lahko zdi učinkovita, saj vsak otrok, pa naj bo še tako vztrajen, po nekaj urah omahne v globok spanec, če ne drugega že iz obupa in popolne telesne izčrpanosti. Starši si to zmotno razlagajo za zmago in starševski uspeh: »Našega smo pa naučili spati,« in podobno. V resnici ni tako. Metoda "izjokavanja" se na videz obnese, ker otrok pozneje zaspi brez joka, toda raven stresnega hormona v času uspavanja ostaja visoka. Otrok se je le sprijaznil in kratko malo predal. Kako kmalu, je odvisno od otrokovega temperamenta: nekateri potrebujejo 10 minut, drugi 10 dni, oboji pa sklenejo, da se očitno ne splača, da niso vredni in da je čustva bolje potlačevati in zanikati, kot pa izražati. Mnogi otroci postanejo po takšni izkušnji tudi nasploh manj odzivni, v vsakem primeru pa je vez s starši načeta in temelji zaupanja skrhani.

 

Pogosto pomaga, če se starši poskusijo postaviti v otrokovo kožo in se pri tem zavedati, da otrokovi zgornji možgani še niso razviti, kar pomeni, da se otrok, ko je razdražen, kratko malo ni zmožen sam umiriti. Starši si otrokove klice na pomoč in prošnjo, da bi zaspali z njimi, razlagamo kot izsiljevanje in poskus manipuliranja s starši. V resnici gre za genetsko programiran odziv, ki ga poznamo pri vseh sesalcih: v otroških možganih se vključi proces odzivanja na strah in bolečino, ki je posledica kompleksnih hormonskih procesov v spodnjih možganih.

"Zbudi se v brezumni grozi tišine, negibnosti. Zakriči. Od glave do pete ga prevzemajo potreba, hrepenenje, nevzdržen nemir. Hlasta za zrakom in vrešči, dokler mu v glavici ne bobni od utripajočega zvoka. Kriči – prsi mu seka bolečina, grlo prebada pekočina. Ko bolečine ne prenese več, se hlipanje umiri in poneha. Posluša. Odpira in zapira peščice. Glavico suče na levo in na desno. Nič ne pomaga. Nevzdržno je. Spet začne jokati, toda napeto grlo ne zdrži; kmalu spet utihne. Maha z rokicami in brca z nogicami. Spet odneha, trpeč, nezmožen misliti, nezmožen upati. Posluša. Potem zaspi nazaj."

Takole Jean Liedloff v svoji knjigi The Continuum Concept (1989) opisuje, kaj se dogaja, ko se dojenček zbudi sam sredi noči.

  

2. Spanje v skupni postelji: tisočletna navada ali sodobna razvada

V vsej človeški zgodovini so matere in otroci spali skupaj, ker so bili otroci tako na varnem, obenem pa je bilo otroka, ko se je ponoči zbujal, najlažje podojiti in uspavati nazaj, če je ležal poleg. Šele v zadnjih dvesto letih je v zahodnih civilizacijah (Evropa in severna Amerika) postalo običajno, da dojenčki in otroci spijo sami v ločeni postelji, nemalokrat v svoji sobi.

Najnovejše študije s področja delovanja možganov potrjujejo smiselnost tisočletne modrosti in koristnost navade, da malčki in otroci spijo v bližini staršev. Neposredna bližina matere pomaga uravnavati otrokovo telesno temperaturo, raven hormonov, delovanje metabolnega sistema, proizvodnjo encimov, pa tudi srčni utrip, dihanje ter delovanje imunskega sistema (McKenna in McDade, 2005; Bergman, 2005; Sunderland, 2007). Povrhu vsega spanje v skupni postelji pomeni vsak dan za nekaj ur več bližine s starši, ki je pri odraščajočih otrocih ključna za uravnotežen telesni in čustveni razvoj. V današnjem času, ko otroci večino dneva preživijo ločeni od staršev, je skupno spanje tudi priložnost, da se povežemo in skupaj umirimo v sladek sen.

 

PREBERITE TUDI: Novorojenček mora spati skupaj s starši 

 

Vsako uspavanje in spanje je zelo individualno

Čas pred spanjem (bodisi dnevnim ali večernim) se v številnih družinah spremeni v vsakodnevno borbo, ki jemlje energijo tako staršem kot otrokom, poleg vsega pa vnaša napetost v družinske odnose. Pogosto pomaga že, če starši razmislimo, zakaj do tega prihaja in kaj pravzaprav želimo doseči. V razmislek ponujam povzetek iz knjige »Kompetenten otrok« danskega avtorja Jesperja Juula.

 

Šele ko se zavemo, koliko ur letno preživimo v snu, postane jasno, da ima naš odnos do spanja velik vpliv na kakovost družinskega življenja. S tem ko poskrbimo, da postanejo uspavanje, spanje in nenazadnje tudi prebujanje prijeten sestavni del družinskega življenja, polepšamo in oplemenitimo življenje sebi in otrokom. Namen članka ni, da bi predpisoval, kako je treba spati, kajti ni ga načina, ki bi bil edini pravi in pravilni in bi ustrezal vsem družinam enako. Gre za osebno potrebo, ki terja individualen pristop. Vsekakor pa je pomembno, da je staršem na voljo čim več relevantnih informacij in dognanj o pomenu ljubečega odnosa in telesne bližine na otrokov nevrološki in nasploh psihofizični razvoj ter vplivu, ki ga imata na uspavanje in spanje tako otrok kot odraslih. Pomembne starševske odločitve si zaslužijo, da jih pretehtamo na podlagi dejstev, ne le vraž in čenč ter preživetih in znanstveno ovrženih prepričanj.

PREBERITE TUDI: Ko uspavanje traja tudi več kot eno uro!

 

... Ko oče in triletni Jakob prispeta s sprehoda domov, reče oče: »Zdaj, Jakob, je pa čas za popoldanski počitek!« Jakob ugovarja, rad bi se igral. Ampak oče vztraja in Jakobu pojasni, da bo popoldne preveč utrujen za karkoli, če se zdaj ne bo naspal. Jakob je ugnezden v svoji posteljici, in po četrt ure preobračanja in premetavanja končno zaspi. (Jakobov oče je uveljavil svojo moč in prevzel starševsko odgovornost in večina staršev se bo strinjala, da je ravnal pravilno.)

Toda gre za več kot le za uro spanja. Razmislimo! Potreba po spancu je zelo osebna, biološka potreba, o kateri Jakobov oče ne more biti do kraja poučen (lahko pa svojo potrebo po miru in tišini preobleče v Jakobovo potrebo po počitku). In četudi bi imel tisto sobotno popoldne tudi zares prav, lahko doseže en sam cilj: da bo Jakob odspal svojo urico – kratkotrajen rezultat.

Ampak morda Jakobov oče tako tudi razume starševsko odgovornost – da mora sinu povedati, kakšne so njegove potrebe, in zagotoviti, da so izpolnjene, tako da bo lahko Jakob spoznal, kaj je zanj najboljše. Razmislimo o nekaterih posledicah takega prevzemanja odgovornosti. Prvič, Jakobova potreba po spancu bo ostala pod zunanjim nadzorom. To je lahko za starše ugodno, dokler le, dokler je Jakob še majhen. Drugič, v teku odraščanja se bo med Jakobom in staršema pogosto iskrilo. Če nič drugega, jima bo »težil«, naj mu dovolita ostati dlje pokonci, in starša bosta včasih dovolila, včasih ne, odločujoč se bolj ali manj po vetru; ali pa bosta določila stroga pravila, ki se iztečejo v: »Nimamo o čem razpravljati!«. V mnogih družinah je položaj še slabši. Bitke pred spanjem si sledijo dan za dnem. Predstavljajte si, da ima Jakob mlajšo sestro, ki vztraja, da bo hodila spat takrat kot on. Vidite, kako neprijetno lahko postane.

Problem takih sporov ni le to, da starša in otroka izčrpavajo. Obenem Jakobu sporočajo, da je staršema, kadar poskuša biti zvest sam sebi, v nadlogo. In tako se nauči pravila, ki pravi: »Če hočeš biti ljubljen, se moraš izneveriti sam sebi!« Pravila, ki mu bo škodilo v vsakem od ljubečih razmerij, ki ga čakajo v življenju.

Nekateri otroci se s tem pravilom spopadejo tako, da postanejo kljubovalni. Če se kljubovalnost razvije v osebnostno značilnost, se taki otroci nazadnje ne ozirajo niti na zahteve drugih niti na svoje potrebe. Preživetje se osredini okrog vprašanja, kako namenoma ne storiti tako, kot se drugim zdi prav. Toda kljubovalnost ni naravna drža; je preživetvena strategija, ki jo otrok razvije samo, kadar je v družini ogroženo njegovo samospoštovanje.

Kakšna pa je druga možnost? Kaj lahko Jakobov oče naredi, če misli, da sinko resnično potrebuje popoldanski spanec? Lahko preprosto reče: »Jakob, poslušaj. Mislim, da moraš odspati eno urico. Kaj praviš?« Jakob bo bržkone odgovoril na enega od teh načinov: »Ne še zdaj. Zdaj bi se še igral.« ali pa »Danes nisem zaspan.«

Na to lahko oče odgovori: »Prav, se pa še poigraj, dokler ne postaneš zaspan.« ali pa »Meni se zdi, da si zaspan, ampak če nisi, potem ti pač ni treba spati.« Ali pa lahko namesto skrbi za sinovo spanje raje izrazi svoje potrebe: »Ja, vidim, da imaš že vse pripravljeno za igro. Jaz pa potrebujem pol ure zase, da v miru preberem časopis.«

In kaj, če Jakob pozno popoldne postane čemeren in siten? Potem mu oče lahko reče: »Takle, kot si zdaj, Jakob, nisi prav prijetna družba. Mogoče bi bilo pa vseeno boljše, ko bi bil malo odspal.«

Tudi v takem scenosledu doleti starše neprijetnost, da se morajo ubadati z otrokovo sitnobo, vendar ta sitnoba traja precej krajši čas, kot če sklenejo še kar prevzemati odgovornost za otrokovo spanje. Pa ne le, da traja manj – je tudi za oboje, starše in otroka, bistveno manj uničujoče, kot pa če dovolimo, da se bitka okrog spanja razraste. Starši, ki to načelo uresničujejo že od začetka, vedo, kakšen užitek je, ko otrok pri poldrugem ali drugem letu sam od sebe reče: »Šel bi spat.« Tak otrok bo včasih odspal ravno prav, včasih pač premalo – natanko tako kot starši.

Toda bolj pomembno je tole: otrok bo dejavno udeležen v procesu razvoja samospoštovanja in odgovornosti do samega sebe. Poleg tega si bo, ko odraste, zmožen ustvariti družino vedoč, da osebne potrebe drugih ljudi ne obstajajo zato, da bi jezile mene, in da nisem slab človek, če so moje potrebe drugačne od tega, kar si o njih predstavljajo drugi. Da je sprejemljivo izraziti svoje potrebe, pa čeprav se tu pa tam zmotiš.

Na drugi ravni je izmenjava med Jakobom in očetom več kot zgolj rešitev trenutnega nasprotja. Je tudi praktičen zgled procesa vzajemnega učenja. Ko oče reče: »Potrebujem pol ure, da preberem časopis,« s tem odkriva svoje meje in uveljavlja svoj čut za osebno odgovornost. To je priložnost, ki je ne dobi, če zgolj uveljavi svojo moč, rekoč: »Spat moraš, ker si utrujen, in ni debate!« - ali če postavi pravilo: »Dobro veš, da moraš vsako popoldne počivati!«

Če oče uveljavi svojo moč, se lahko Jakob nauči samo bodisi podrediti se ali upreti se. Če pa se v tem primeru oče zadrži pred uporabo moči, sinu in sebi ponudi edinstveno priložnost, da spoznata, koliko sta drug za drugega vredna in kako lahko drug drugemu pomagata v razvoju.

Povzeto po knjigi Vaš kompetenten otrok, avtorja Jesperja Juula,ki je izšla pri založbi Didakta.