Eden največjih izzivov učenja materinstva in reševanja materinskih problemov, s katerim se srečujemo sodobne mamice, je po mojem prepričanju ta, da se učenja materinskih veščin lotevamo na moški način.

Tudi tistih povsem feminilnih materinskih izzivov.

Deklice smo bile namreč že od majhnega podvržene vzgoji in usposabljanju, ki pretežno sledi le moškemu arhetipu (tekmovalnost, samostojnost, logika, merjenje, beleženje in podobno). In ker smo na enak način bile "trenirane" že celo življenje, se tako največkrat lotevamo tudi materinstva.

 

PREBERITE TUDI: Otrokovo pismo mami: Draga mama …

Sodobne mame in očetje se tako srečujejo s poplavo knjig, raziskav in internetnih strani o starševstvu, ki pa staršem pogosto ne prinesejo tistega pravega duševnega olajšanja. Pogosto se namreč izgubljajo v poplavi strokovnih nasvetov, sami pa se počutijo čedalje manj kompetentne in si tudi čedalje manj zaupajo. Kar še posebej velja za (bodoče) mame.    

Za ženske in mame je v resnici veliko bolj naraven, pa tudi veliko bolj nežen in učinkovit feminilen oziroma ženski način učenja. Zato je eden od izzivov matrescence (osebne rasti in transformacije ženske, ki se zgodi skozi materinstvo v tolikšni meri, da govorimo o spremembi njene identitete) tudi to, da je mama poleg atributov moškega pristopa k učenju in reševanju materinskih izzivov sposobna vnesti tudi atribute ženskega pristopa.

Mnogo tipičnih materinskih veščin se namreč ne (na)učimo iz knjig, slik in videoposnetkov, pač pa predvsem in nekatere le s tem, da opazujemo, posnemamo, začutimo ter poskušamo ob zgledu in ljubeči podpori drugih. Pomislimo samo na dojenje, previjanje in pestovanje.

Ob tem je zelo pomembna oblika učenja materinstva tudi učenje skozi napake, ki ga sodobni kult supermame ne vključuje, saj ne dopušča zmedenosti, raztresenosti in kaotičnosti, ki dejansko lahko spremlja proces ženskega (pa tudi moškega!) načina učenja.

Skozi leta šolanja smo se tako mame kot očetje navzeli strahu pred delanjem napak in ta strah mame potem vnašamo tudi v proces učenja dojenja in nege dojenčka. Ter kasneje vzgoje otroka, ko si ne zaupamo in se nenehno sprašujemo, ali morda z nečim otroku škodujemo ter če v zvezi z nego in vzgojo delamo ter se odločamo prav.

Toda, tako kot nam sprva ni šlo, ko smo se učili na primer voziti kolo, je povsem normalno, da bomo napake delali tudi kot starši. Pri čemer je bistveno, da napak ne vidimo kot nekaj slabega, ampak kot pot k rešitvi. Če namreč nekaj ne deluje, se obrnemo v drugo smer in tako slej kot prej najdemo to, kar deluje.

 

PREBERITE TUDI: Zakaj dojenje ni vedno najboljše?

 

Za vse to - pa naj gre za učenje vožnje s kolesom ali dojenje - pa je seveda potreben čas in samozaupanje ter to, da si dovolimo preiskušati različne načine reševanja izziva. In da po potrebi med tem procesom svoje mišljenje tudi večkrat spremenimo.

Da je tega zmožna novorojena mamica, potrebuje predvsem občutek varnosti in podporo (če jo potrebuje), ne pa obsojanje. Ta varnost je za mamo potrebna predvsem za to, da si lahko brez zadržkov ustvarja in spreminja svoje lastno materinsko mišljenje ter se pri preiskušanju različnih načinov reševanja izzivov lahko izpostavi tudi občutkom nesigurnosti, ki se pri tem pojavljajo.

Le tako lahko začetniška nesigurnost sčasoma preraste v materinsko samozavest, ki mami pomaga, da po obdobju prve zmede začenja zares razumeti svojega otroka.

V času po porodu je proces učenja za ženske resnično intenziven. Da nam je pri tem lažje, nas je narava podprla s tako imenovanimi baby možgani - spremembami v določenih predelih možganov, ki se v času nosečnosti in po njej dogajajo na podlagi določene hormonske mešanice.

Eden od teh hormonov je zagotovo oksitocin. Prav zato smo v času nosečnosti in po porodu toliko bolj dovzetne zanj. Gre namreč za hormon, ki je med drugim povezan tudi s krčenjem maternice in mlečnih vodov, pa tudi z dobrim počutjem, sposobnostjo kosanja z rutino, ponavljajočimi se nalogami in monotonijo ter sposobnostjo povezovanja. Kot tak je oksitocin eden ključnih bioloških dejavnikov materinstva.

Na nivo oksitocina vsekakor vplivajo tudi psihološki faktorji, zato je čustvena izkušnja prehoda v materinstvo (vključno z usvajanjem novih materinskih spretnosti) močno zaznamovana z nivojem stresa, ki ga ženska ob tem doživlja.

Prav zato ženske v prehodu v materinstvo potrebujemo ustrezno podporo, ki vpliva na naš nivo oksitocina, posredno pa nam pomaga, da krepimo svojo samozavest in samozaupanje ter se tako materinskih nalog lotevamo bolj pomirjeno in suvereno. Ker je za žensko po porodu to, kako se bo odvijalo njeno učenje materinstva, odvisno tudi od dejavnikov stresa, je zato zelo pomembno, da novorojene mamice poskrbimo za svoje okolje.

Druženje in podpora podobno mislečih žensk je zato za večino novorojenih mam zelo pomemben dejavnik, ki pripomore k bolj mirnemu in radostnemu materinstvu ter bolj lahkotnemu učenje novih materinskih spretnosti.

 

PREBERITE TUDI: Ni lahko biti mama, je pa čudovito (VIDEO)

Zato drage mame, bodite pozorne na vse tiste male dogodke, ki vsakodnevno sabotirajo vaš nivo oksitocina. Na primer socialna izoliranost, obiski, ki nas izčrpavajo, slaba oziroma neredna prehrana ali izgubljanje v poplavi informacij in nasvetov.

Pri tem je dobro vedeti, da oksitocin lahko skozi dan tudi precej niha, zato je poleg tega, kaj ga zavira, dobro vedeti tudi, kaj ga spodbuja oziroma kateri so tisti najbolj dragoceni oksitocinski bombončki, kot jim sama rečem. Super bi bilo, če bi vsaka mama poznala te oksitocinske bonbončke, saj bi lahko dnevno poskrbela, da bi si privoščila vsaj enega ali dva.

In kateri so ti oksitocinski bonbončki? Vsekakor že omenjena podpora in občutek povezanosti. Potem je tu toplota – tako fizična kot čustvena. Z njo je povezan tudi naslednji oksitocinski bonbonček – ljubeč dotik, kot na primer masaža, namenjena mamici. K rečem, ki dvigujejo oksitocin lahko prištejemo tudi posebej za mamo skuhano toplo hrano in ali le skodelico toplega čaja v ljubeči družbi.

Pravzaprav si lahko vsaka ženska sama napiše seznam svojih oksitocinskih bombončkov. Za konec bi pa vendarle rada poudarila enega, ki ga mame in ženske na splošno velikokrat spregledamo. To so počitek in pomirjujoče aktivnosti.

V storilnostno naravnanem svetu, kjer se počitek in početi prav nič dojema tako rekoč kot greh ali pa vsaj potrata časa, spregledujemo naravno žensko potrebo po cikličnosti.

Ta cikličnost namreč od ženske zahteva, da se tudi ustavi ter si zavestno vzame čas za počitek, umirjanje in samonego. Tako kot si narava vsako leto vzame zimski čas za spanje in obnovo. Brez tega umirjenega, ustavljenega in pasivnega dela cikla ženske ne moremo enako učinkovito ustvarjati prostora za tisti del cikla, ki je namenjen rasti in razvoju samih sebe, pa tudi ljubeči in sočutni podpori naših najbližjih.

 

---

Irena Jamšek Halas je certificirana učiteljica HypnoBirthing priprav na porod, obporodna spremljevalka - dula  za nosečnice in mame v prvih tednih po porodu, certificirana učiteljica masaže dojenčka ter licencirana Bownova terapevtka. Sicer je mama treh otrok, ki v prostem času, po možnosti skupaj z družino, rada biva v dotiku z naravo in dobrimi knjigami, in se z urejanjem vrtička, tekom skozi gozd, plavanjem in dihanjem skozi jogo sprošča in povezuje s seboj. Več o njej in njenem delu najdete na njeni spletni strani Mir-na.si.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.