Dr. Mateja Jamnik Bierman je stara 31 let, je univerzitetna profesorica in raziskovalka na univerzi v Cambridgeu ter mati dveinpolletne hčerke Hane. Želi si imeti še več otrok, obenem pa tudi nadaljevati svojo uspešno kariero.

Povejte mi najprej kaj o hčerki.

Hana je zelo vesel in dobrovoljen otrok. Zelo rada ima fizični stik, in bolj ko jo »muckamo«, bolj ji godi. Kot vsakega otroka tudi njo vse zelo zanima, zato v naši hiši ni nikoli dovolj knjigic, sprehodi trajajo dolgo, ampak napredujemo po polžje, vsega se mora dotakniti in preučiti.

Ko je bila še zelo majhna, ste jo učili jezika rok za gluhe. Zakaj?

Otroci so z rokami spretni veliko prej, kot pa osvojijo govor. Posledično so prej sposobni komunicirati z znaki z rokami kot pa z govorom. To verjetno intuitivno ve vsak izmed staršev, saj zelo hitro spoznamo in razumemo, kaj nam otrok želi pokazati oziroma »povedati« na svoj način, s telesom in načinom joka, pa tega še ne zmore z besedami. Znaki za gluhe dajo malo bolj strukturiran način komuniciranja že zelo zgodaj: otroke se lahko začne učiti znake že pri osmih mesecih. Pionir v raziskavah na tem področju je Joseph Garcia s knjigo Sign with Your Baby. Raziskave so pokazale, da takšno učinkovito komuniciranje z otrokom vodi do dosti manj frustracij in napadov trme, ki so pogosto posledica nezmožnosti za učinkovito govorno komunikacijo, še posebej pri otrocih od 1. do 3. leta.

Kdaj ste se lotili učenja?

Začeli smo pri hčerkinih desetih mesecih s štirimi znaki: »dojiti se«, »piti«, »jesti« in »še«. Po mesecu dni jih je jasno razumela, po dveh mesecih, torej pri enem letu, pa jih je tudi učinkovito uporabljala. Postopoma smo dodajali še druge znake. Še posebej je bil koristen znak za »pomoč«, ker je vsakokrat, ko česa ni mogla doseči ali storiti, namesto kričanja in joka pokazala ta znak. Vsega skupaj je znala okoli 30 znakov, vendar je proti koncu drugega leta že skoraj vse opustila, ker je lahko enako učinkovito uporabljala govor.

Rodili ste v Angliji. Kakšne so razlike v vodenju nosečnosti in poroda v Angliji in pri nas?

Svojega poroda ne morem primerjati s Slovenijo, ker tu še nisem rodila. V Angliji ti na začetku nosečnosti dodelijo babico, ki te potem spremlja celo nosečnost. Vedno pride k tebi na dom. Polovico pregledov v nosečnosti naredi babica, polovico pa tvoj osebni zdravnik. Uradno ti pripadata dva ultrazvoka, a če se kažejo težave, ti naredijo ultrazvoke po potrebi. Porodni načrt je nekaj vsakdanjega in je del avtomatskega postopka vodenja nosečnosti. Nosečnica ga naredi s pomočjo svoje babice in izrazi osebne želje o porodu, recimo katere položaje želi poskusiti med porodom, katera sredstva za lajšanje bolečin želi in katerih ne, kdo bo njen porodni partner ... Pri porodu, vsaj po mojih izkušnjah, te želje tudi upoštevajo, če je le mogoče. Raznih rutinskih rezanj presredka, britja ali klistirja ne delajo. Porodnico spodbujajo, da čim več hodi in tako pomaga naravnemu poteku poroda, za to imajo tudi prenosne CTG-je. Porodničar pri porodu pogosto sploh ni potreben, babice so ustrezno usposobljene in imajo dovolj pristojnosti za to delo.

Sama sem rodila povsem naravno, brez sredstev proti bolečinam, v manj kot treh urah po prihodu v porodnišnico. Mož mi je bil v neprecenljivo oporo. Veliko sem prehodila, kakšno uro pred iztisom otroka sem preživela v topli vodi, kar je bil balzam proti bolečinam, Hano pa sem iztisnila na svet v sedečem položaju, ker mi je ta takrat najbolj ustrezal. Nisem bila rezana in nisem dobila nobenih šivov. Hano so mi dali na trebuh in mala je po nekaj minutah sama nagnila glavico proti dojkam in se začela dojiti. Porodnišnico sva zapustili po štiriindvajsetih urah.

Kako je s porodniškim dopustom v Angliji?

To je ena od plati življenja, ki jih Slovenci premalo cenimo. V Britaniji sem dobila samo 4 mesece polno plačanega porodniškega dopusta. Zdaj so spremenili zakon in mamici pripada 4 mesece polno plačane porodniške in še dva meseca delno (zelo malo) plačane porodniške. Je pa zato veliko bolje poskrbljeno glede vrnitve na delo in fleksibilnega delovnega časa. Vsaki mami, ki dela, je zakonsko odobrena vrnitev na delo z delnim delovnim časom.

Tudi vi ste se odločili za to možnost.

Delodajalec mi je do Haninega 1. leta omogočil še nekaj mesecev neplačanega dopusta in potem vrnitev na delo z delnim delovnim časom. Tako sem najprej ostala 4 mesece na porodniški, potem pa še 6 mesecev na neplačanem dopustu. Ko je bila Hana stara 10 mesecev, sem se vrnila na delo s polovičnim delovnim časom, lahko pa bi se odločila za katerikoli odstotek polnega delovnega časa, torej tudi 70 ali 80 odstotkov. Zdaj že poldrugo leto delam dva dni in pol na teden, dva od teh dni v pisarni, pol dneva pa doma. Tako Hana dva dni na teden hodi v jaslice, ostale pa preživiva skupaj.

Opažate, da so se vam po porodu spremenile prioritete v življenju?

Da, življenje se ti popolnoma spremeni. S tem ne mislim, da te prihod drobnega bitja prisili k odrekanju v tvojem življenjskem stilu. Nasprotno, otrok ti odpre oči, da sam uvidiš, kaj so tvoje življenjske prioritete. Nekateri starši želijo obdržati svoje življenje nespremenjeno kljub prihodu otroka, drugi se želijo popolnoma posvetiti samo otroku in pozabijo na svoje osebne potrebe. Seveda pa je tukaj še veliko vmesnih poti, le vsaka družina mora odkriti svojo, tisto, ki je zanje prava.

Sama sem pred rojstvom hčerke posvečala veliko časa in truda delu, saj sem težila k čim večjemu uspehu, in seveda mi je delo tudi v užitek. Predstavljala sem si, da se bom po šestih mesecih porodniške vrnila na delo, kot je običajno, s polnim delovnim časom. Verjela sem, da bom seveda tako v materinstvu kot v svoji karieri enako uspešna. Pa so se vse te predstave po rojstvu hčerke spremenile. Po šestih mesecih si niti zamisliti nisem mogla, da bi jo dala v varstvo, sama pa šla nazaj na delo. Predstave o idealni materi in ambiciozni ženski – žonglirati s toliko vlogami naenkrat je najtežje delo, kar jih je. Prioritete morajo biti jasne, z veliko podpore v družini in dobro organizacijo se vse da. Brez občutkov krivde in odrekanja.
Osebno mi je prva prioriteta družina: hčerka in mož, služba je tukaj na drugem mestu. Trudim se biti senzitivna in topla mama, hkrati pa sem tudi ambiciozna pri delu.

Ste v času porodniškega dopusta obdržali stik s stroko?

Ker sem imela zelo preprosto in neproblematično nosečnost, sem delala praktično do tedna, ko sem rodila. Želela sem namreč kar največ porodniške preživeti s hčerko, ne pa porabiti teh dragocenih dni doma v pričakovanju njenega prihoda. V nosečnosti sem se zelo dobro organizirala, vzpostavila nova raziskovalna sodelovanja in naredila kar največ pri tekočih projektih in vsaj začetne raziskave pri novih projektih. Zato sem se lahko na porodniški v kar največji meri izključila iz dela in se posvetila hčerki. Popolnoma pa se ne da izklopiti. Še posebej ker moja stroka – umetna inteligenca in računalništvo – napreduje zelo hitro in si človek seveda ne more privoščiti, da ne bi sledil novim dognanjem, saj bi bil s tem odrinjen na obrobje. Ker sem v nosečnosti naredila večino raziskav, sem se v času porodniške lahko osredotočila na pisanje člankov o rezultatih svojih raziskav. Samo pisanje člankov pa mi je v užitek in ni tako zahtevno, kot so raziskave. Ker sama nisem mogla potovati na konference, kjer bi svoje delo predstavila, so to storili moji sodelavci. Moram pa reči, da sem se sicer delu izogibala, saj je porodniški dopust priložnost, da se seznaniš s svojim otrokom in se mu posvetiš ter da se celotna družina prilagodi novi situaciji.

Kako je urejeno jaslično varstvo v Angliji?

Pri nas v Angliji ni urejenega državnega varstva otrok do treh let. Torej so vsi vrtci zasebne ustanove in temu primerne so tudi cene varstva, ki so astronomsko visoke. Zakonsko je določeno, da mora biti razmerje v skupini otrok od nič do dveh let ena vzgojiteljica na tri otroke, od dveh do treh let ena vzgojiteljica na štiri otroke, od treh do petih let pa ena vzgojiteljica na osem otrok. To omogoča kvalitetno delo, saj se vzgojiteljice res lahko posvetijo otrokovim potrebam.
Imeli smo srečo, da smo našli fantastičen vrtec in predvsem dobili mesto v njem. Cel vrtec deluje kot velika družina: otroci jejo skupaj, tisti, ki spijo, spijo v skupni sobi, pogosto so na igrišču zunaj na vrtu kar vsi skupaj, med vzgojiteljicami pa deluje enkratna harmonija. Zelo prisluhnejo tudi željam staršev: uvajanje traja tako dolgo, kot starši čutijo, da otrok potrebuje, otrok ne hranijo z živili, ki jih starši ne želijo – Hana denimo še do pred kratkim ni pila kravjega mleka, ker se še zmeraj doji – uporabljajo tiste plenice, ki jih priskrbijo starši (za Hano uporabljajo naše, pralne bombažne plenice), upoštevajo otrokov naravni ritem spanja ipd.

V svojem delu ste mednarodno priznani. Kako usklajujete delo v okolju, kjer prevladujejo moški, in materinstvo?

Študirala sem matematiko, magisterij sem opravila iz računalniških znanosti, doktorat pa sem napisala na temo umetne inteligence. Ukvarjam se z raziskavami, ki preučujejo, kako ljudje razmišljajo in rešujejo probleme, predvsem na področju matematike, in potem poskušam modelirati takšne intuitivne načine razmišljanja v sistemih na računalnikih. Računalništvo je področje, na katerem moški prevladujejo, zato na delu nimam zgledov žensk, ki bi uspešno usklajevale kariero in družino. Druga težava pa je v tem, da se moram pri delu »kosati« z moškimi, ki se večinoma posvečajo samo delu, za katerega imajo skoraj neomejen čas, sama pa sem še mamica in nimam niti približno toliko časa za delo kot kolegi. Moram pa reči, da sem, odkar delam po skrajšanem delovniku, postala pri delu dosti bolj učinkovita: v manj urah mi uspe narediti veliko več. Seveda pomaga tudi dejstvo, da lahko doma delam enako učinkovito kot v pisarni, čeprav delam le takrat, ko Hana spi.

Se je odnos kolegov do vas, potem ko ste se vrnili s porodniške, kaj spremenil?

Ne bistveno. Mogoče je včasih čutiti, da ljudje pričakujejo, da moje delo zdaj ne bo več napredovalo tako uspešno, kot je doslej, večinoma pa so mi kolegi v oporo in celo občudujejo to, da se da uspešno nadaljevati delo tudi, če se posvečaš družini. Ena od posledic skrajšanega delovnika je ta, da moje delo res ne napreduje tako hitro, kot je prej. Ampak to je cena, ki sem jo zelo pripravljena plačati za našo družinsko harmonijo.

Kateri so izraziti plusi in minusi združevanja kariere in materinstva?

Če delaš po skrajšanem delovniku, so plusi v tem, da se lahko dosti bolj posvetiš otroku, kot če delaš polni delovni čas. Enako se lahko mama še vedno posveča tudi karieri in ne žrtvuje svojega intelektualnega dela, ki si ga je gradila pred prihodom otroka. Počutim se izpolnjeno tako kot mamica kot tudi kot raziskovalka.
Minusov pa je seveda tudi kar nekaj. Vse se res ne da, in če je bil človek prej perfekcionist, si je treba standarde malo prilagoditi in biti v določenih stvareh bolj fleksibilen, manj zahteven do samega sebe. Utrujenost je seveda skoraj vedno tu. Delo napreduje počasneje. Dom ni več tako popolno čist, kot je bil prej, vedno pa naju z možem čaka gora nezlikanega perila. Ampak to so nepomembne stvari, poleg vsega razmišljava, da bi si poiskala pomoč pri čiščenju in likanju, da nama vsaj za to ne bo treba skrbeti.

Tudi vaš mož Gavin je uspešen na svojem področju.

Mož je bil do pred kratkim profesor na Cambridgeu, zdaj pa je raziskovalec v firmi Microsoft Research v Cambridgeu. V vseh plateh življenja se odlično dopolnjujeva. Gavin je enkraten in ljubeč partner in očka. Vse, kar je treba narediti v našem domu, delava oba – od kuhanja do čiščenja in likanja. Enako je pri skrbi za Hano. Mož dela vse, kar delam tudi jaz: od previjanja in pranja plenic do hranjenja, umivanja, igranja in »muckanja«. Glede dela je zelo pomembno, da imam podporo moža, saj lahko on enakovredno skrbi za Hano, če moram biti sama odsotna. Na žalost v bližini nimava svojih družin, torej babic in dedka ali bratov, tako da morava z možem res za vse skrbeti sama.

Ali je v združevanju kariere in materinstva res najpomembnejša organizacija?

Organizacija je zelo pomembna, pomembno je tudi spoznati svoje potrebe in se novi situaciji prilagoditi. Človek mora biti odpuščajoč do sebe, ker vsi delamo napake. Prav tako je potrebna določena mera talenta, neprecenljiva pa je podpora partnerja, širše družine in prijateljev. Končno pa pomaga premagati tegobe in razsvetliti vsako situacijo tudi velika mera optimizma.

 

Članek je bil objavljen v reviji Otrok in družina

 

Preberi še:

Porodniški dopust

Zaposlene mamice so srečnejše