Maino življenje pred operacijo

Štiriletna Maia Friedlander nikoli ni imela nočnih mor. Zdaj se pogosto zbuja zaradi neprijetnih sanj – in njena starša ne bi mogla biti srečnejša. Razveselilo ju je tudi, ko jima je njena učiteljica povedala, da njuna hči v vrtcu povzroča težave in preizkuša meje.

Pred tremi meseci je bila Maia »zaprta v svojem svetu«, je povedal njen oče Daniel. »Lahko bi jo posedel v peskovnik in ko bi se zvečer vrnil, bi bila še vedno tam.« »Ko sem jo zjutraj prišel zbuditi, je še vedno ležala tako kot zvečer, ko sem ji zaželel lahko noč. Nikoli ni sanjala, saj se v njeni glavi ni nič dogajalo.« Kljub šestim uram terapije na dan, na katere so jo vozili tri leta, je Maii, ki je bila rojena šest tednov prezgodaj, govorjenje, hoja in celo žvečenje hrane, ne da bi se pri tem dušila, povzročalo velike težave. Njena sestra dvojčica Ariel je vse mejnike v razvoju dosegla šest mesecev prezgodaj, Maia pa se je celo plaziti naučila šele, ko je bila stara že skoraj tri leta. Strokovnjaki menijo, da njeni možgani ob rojstvu niso prejeli dovolj kisika, saj prvih sedem minut svojega življenja sploh ni dihala. »Naša življenja so se vrtela okrog njene terapije, vendar pa večjega napredka ni bilo.«

 

Življenje po operaciji je postalo lepše in boljše

Februarja je družina spoznala Mary Schneider in njenega sina Ryana, ki je na ameriški univerzi Duke University v Severni Karolini prvi prejel transfuzijo popkovnične krvi za svojo možgansko poškodbo. Danes je Ryan normalno razvit. Od takrat so zdravljenje v okviru programa reinfuzije na univerzi Duke nudili že več kot 50 otrokom z možganskimi poškodbami.

Avgusta sta se Maia in njena mati Jillian odpravili v ZDA, kjer je deklica prejela dvourno infuzijo svoje popkovnične krvi, ki sta jo starša shranila ob njenem rojstvu. Njen oče je povedal, da takrat z ženo nista vedela, da bo imela njuna hči kakršne koli težave, shranitev popkovnične krvi pa se jima je zdela kot »nekakšno zavarovanje«. Nekaj dni po infuziji sta se dekličina koncentracija in koordinacija izboljšali. Ko se je vrnila domov, je prvič v življenju sama objela svojega očeta. »Zdelo se mi je, kot da sva se prvič povezala ... tako je, kot da je nekdo prižgal luč«. Maia zdaj hodi v vrtec petkrat na teden.

 

Na novo priložnost upajo tudi drugi

Tudi pet drugih novozelandskih družin razmišlja, da bi svoje otroke poslali na zdravljenje na ameriško univerzo. G. Friedlander je povedal, da je cena (okrog 50.000 USD in še 5.000 USD za shranitev popkovnične krvi) za večino ljudi previsoka. »Radi bi, da bi bil postopek reinfuzije na voljo tudi družinam pri nas«. Vendar pa Joanne Kurtzberg, vodja programa na univerzi Duke, opozarja, da na zdravljenje za zdaj še ne smemo gledati kot na zdravilo. Aprila je v pogovoru za Los Angeles Times povedala, da je v dveh primerih prišlo do neverjetnih sprememb, pri večini bolnikov pa so bili rezultati »skromnejši«. Vendar pa g. Friedlander meni, da so prav »malenkosti« tiste, ki so tako zelo spremenile življenje njegove družine. »Moja hči je postala drug otrok - govori, nas objema, se igra ... Dobila je novo priložnost za življenje in zdaj imamo lahko takšno družinsko življenje, o katerem smo vedno sanjali. »Kot starši si želimo le to, da naši otroci spoznajo česa vsega so zmožni.«

Predstavnik društva za cerebralno paralizo Harvey Brunt je povedal, da so številne novozelandske družine z zanimanjem spremljale rezultate. Cerebralna paraliza prizadene približno enega od 500 otrok, vendar je okrog 30-krat pogostejša pri prezgodaj rojenih otrocih in porodih več otrok hkrati. »Morda bi morali razmisliti o shranjevanju popkovnične krvi tistih dojenčkov, za katere je tveganje večje,« je povedal g. Brunt.

Zdravljenje z matičnimi celicami

Popkovnična kri, ki jo odvzamemo ob rojstvu, vsebuje matične celice, ki se lahko razvijejo v kakršno koli vrsto celic. Ker se popolnoma ujemajo z osebo, kateri so bile odvzete, se uporabljajo za »ponovni zagon« imunskih sistemov po zdravljenju raka. Matične celice se uporabljajo tudi pri poskusnih zdravljenjih številnih podedovanih motenj, diabetesa tipa 1 in možganskih poškodb.

Vir: RUTH HILL - The Dominion Post, 3. december 2008

Promocijsko sporočilo