"Pa saj je bil samo majhna pikica." ali "Bolje, da je umrl zdaj, kot pa da bi ga izgubila potem, ko bi ga že imela v naročju." so le nekateri od popolnoma neempatičnih in neustreznih odzivov okolice, ko nosečnica izgubi otročka, ki se je razvijal v njenem trebuščku. Otroka, ki ga je že imela rada in ki se ga je z vsem srcem veselila. 

Smrt še nerojenega otroka je vedno zelo boleča izguba, pa naj gre za nekajtedensko nosečnost ali otročku srček preneha biti v zadnjih mesecih nosečnosti ali celo tik pred porodom. 

PREBERITE TUDI: Zgodba mamic, ki so prezgodaj izgubile svoje otroke

Proces žalovanja

Če ste otroka izgubili vi, se najprej spomnite, da vsaka smrt zahteva proces žalovanja. Pa ni važno, koliko tednov ali mesecev je bil star še nerojen otrok oz. ali je že bil podoben dojenčku ali ne. Četudi morda ne verjamete v duše, je vsako novo življenje, ki raste v ženskem telesu, čudež, ki si zasluži spoštovanje in ljubezen že od spočetja naprej.

Zato so občutki izgube, žalosti, razočaranja, strahu, jeze in odpuščanja popolnoma naraven, primeren in pravilen odziv, ki vam kaže, na kateri stopnji žalovanja ste. V resnici se nikoli ne smemo počutiti krive, ker čutimo to, kar pač čutimo. Z občutki ni nikoli nič narobe, na socialno nesprejemljiv, nezdrav ali celo škodljiv način (tako zase kot za druge) jih lahko samo izrazimo.

Potlačevanje občutkov, ki si jih ne upamo izraziti, ker ali menimo, da jih drugi ne bodo razumeli, ali zato, ker nam okolica zares ne ponudi prave podpore, je vsekakor izraz, ki ni koristen ne za proces žalovanja ne za duševno zdravje. Zato poiščite odraslo osebo, ki ji boste lahko razkrili svoje boleče občutke. Svoja občutenja zapisujte ali izrazite kako drugače: z risanjem, plesom ali petjem, tekom ali objemanjem dreves. Solzam dopustite, da stečejo, in se ne bojte tudi jeze, ki je v procesu žalovanja znak, da ste že stopili iz stopnje večne žalosti.

Na koncu vas čakata občutek pomirjenosti in odpuščanja, ki vam bosta pomagala, da se boste svojega angelčka v nebesih spominjali z ljubeznijo v srcu in hvaležnostjo, da ste lahko bili njegova mama vsaj nekaj časa.

Kakšna je prava podpora?

Če je otroka izgubila vaša prijateljica ali znanka, se iz strahu, da ji ne bi povečali bolečine, nikar ne pretvarjajte, kot da se ni nič zgodilo. S takšnim odzivom ji boste bolečino namreč samo še povečali, saj se bo v svoji bolečini počutila še bolj nerazumljeno in osamljeno. Zato jo nežno in nevsiljivo povprašajte po počutju in ji postavite dodatna vprašanja, če boste začutili, da se je pripravljena pogovarjati o smrti svojega otroka. Pripovedovanje o tragičnih in travmatičnih trenutkih je lahko zelo zdravilno, če je poslušalec empatičen in sposoben prenesti žrtvino bolečino.

V pogovoru z žensko, ki je izgubila še nerojenega otroka, tudi nikoli ne zmanjšujte pomena izgube z namenom, da bi jo spravili v dobro voljo oziroma ji pokazali, da pa situacija vendarle ni tako strašna. Pa čeprav je šlo za nekajcentimetrsko pikico, ki še ni bila podobna dojenčku. To velja tudi v primeru, ko se je ženska sama odločila za splav. Tudi v takšni situaciji gre za bolečo izgubo otroka, ki mora biti priznana kot izguba, da jo lahko ženska zares predela in se poslovi od svojega izgubljenega otroka. 

PREBERITE TUDI: Kako počastiti spomin na angelčka v nebesih?

Opozorilo! Če čutite, da enostavno niste kos svojim težkim občutom, nikar ne omahujte in si poiščite strokovno pomoč. Izguba še nerojenega otroka je lahko prav tako velika izguba kot izguba živečega otroka!