Verjamem, da vas ob spominu na dojenje prevzamejo negativna čustva. A pomembno je, da pomislite, da ste otroku vsaj v tistih prvih dneh, tednih ali mesecih dale najboljšo popotnico v življenje in tisto, kar je pri tem najpomembnejše: svojo materinsko ljubezen.

V času, ko sem se pripravljala na rojstvo otroka, me nihče ni prav zares podučil, kaj naj bi bilo dojenje. Predstavljeno mi je bilo, kot da je to popolnoma naravna stvar, za katero ni potrebna predhodna priprava. Kako zelo narobe. Danes namreč vem, da se je dojenje pričelo v moji glavi in končalo v mojem srcu.

Urška

 

PREBERITE TUDI: ABC dojenja - najpomembnejša dejstva, ki jih morate vedeti o dojenju

Tudi sama sem imela pri svojem prvem sinu hude težave z dojenjem, ki sva jih z velikim trudom in odrekanjem preživela. A občutki krivde in tega, da sem nesposobna mama, so kljub dejstvu, da sem naslednja dva otroka dojila, v meni ostali za vedno.

Morda zato lahko dobro razumem, kaj je morala prestati vsaka mamica, preden je rekla »ne morem več«. Vsakodnevno dobivam veliko klicev mamic s težavami pri dojenju, tudi takšnih, ki so že obupale. Kot svetovalka za dojenje pri La Leche League International nobene izmed mamic ne prepričujem, naj doji za vsako ceno. Vsako poslušam, potolažim in jim podam informacije, vedno pa jih v njihovi odločitvi podprem: najpomembnejše je to, kar storite za dobro cele družine.

Zakaj moderne ženske ne znamo več dojiti?

Ker razširjene družine niso več pogosta oblika družinskega življenja, sta se znanje in umetnost dojenja porazgubila. Mnoge matere se tako z aktom dojenja pred rojstvom svojega otroka sploh nismo srečale. Miti in napačne informacije o dojenju so tako žal še vedno zelo močni.

Mlade mamice danes ob dojenju nimajo zadostne podpore in pomoči, znanja in modrosti svojih mater. Informacije o dojenju lahko dobijo le iz medijev, skupin za pomoč, od zdravstvenih delavcev. Te informacije zadevajo možne težave in to, kako jih reševati.

Na dojenje se kaj posebej nisem pripravljala, ker se mi je zdelo nekaj samoumevnega, naravnega. Sploh nisem vedela, da lahko nastopijo kakšne težave. Materinstvo sem si predstavljala lažje, kot je v resnici. Dobili smo otročka, ki je bil zelo, zelo zahteven. Skratka, od vsega tistega, kar je pisalo v knjigah, za našega ni veljalo skoraj nič.

Ivana

 

Res je, da je dojenje najbolj naraven način prehranjevanja. Res je, da je dojenje primarna značilnost vseh sesalcev, med katere sodimo tudi ljudje. Res je, da se zavedamo dejstva, da je človeštvo preživelo skozi tisočletja prav zaradi dojenja.

Prav zato bi glede na to našo naravno danost pričakovali, da bo dojenje potekalo brez posebnih težav. Za nekatere mamice in otroke to res velja, toda izkušnje mnogih mamic potrjujejo, da žal ni vedno tako. Dojenje pri ljudeh ne poteka več instinktivno, temveč se ga moramo naučiti.

 

PREBERITE TUDI: Vzroki za težave z laktacijo

Mislim, da bi v porodnišnici vsaj prvorodnice morali bolj opazovati pri dojenju, saj nekatere ne znajo niti postaviti vprašanj. Pri prvem otroku me npr., ko je hčerka dobila zlatenico, ni nihče opozoril, da bo zaspana, ko bo pod lučko, in da morda ne bo hotela jesti ter kaj naj naredim v tem primeru. Naslednjič si seveda želim dojiti, vendar ne za vsako ceno. Moti me, da mamice, ki ne morejo dojiti, veljajo za slabe mame, da imajo občutke krivde, da se čutijo nesposobne, pa čeprav potem vsak reče, da to še zdaleč ni res.

Joži

 

Hranjenje dojenčkov po steklenički je postalo splošno sprejeto dejstvo

Zadnjih trideset let - in še danes - živimo v »steklenični kulturi«. Steklenička in duda sta za dojenčke popolnoma normalni in sprejemljivi. Stekleničke so v vseh otroških oglasih, reklamah industrije otroške hrane, na otroških majčkah, priložene so plastičnim dojenčkom igračkam. V naši družbi je hranjenje dojenčkov po steklenički splošno sprejeto dejanje, kulturna norma. Dojenje je marsikje postalo nerazumljeno in nevredno truda.

Toda kulture so spremenljive in tudi mnenja o dojenju se ponovno spreminjajo – zdaj dojenju v prid. Dejstvo je, da je bilo (in v večini kultur še vedno je) dojenje nekaj popolnoma naravnega in samoumevnega, saj človeštvo brez tega ne bi preživelo. Temu primerno se je dojenje zopet pričelo »promovirati«, a ne zaradi tega, da bi škodili materam, ki jim žal ni uspelo.

 

Steklenička in duda sta v današnji kulturu za dojenčke popolnoma normalni in sprejemljivi. (FOTO: Freepik.com)

 

Občutki krivde

Prenehanje dojenja je bilo zame velik osebni neuspeh, ker si nikoli nisem predstavljala, da bi meni, ki sem imela pri starejših dveh otrocih vedno preveč mleka, le-tega lahko zmanjkalo. Bila sem popolnoma strta, vsakič, ko sem pripravljala prilagojeno mleko, sem si očitala, da sem slaba mama, ker nisem mogla dojiti.

Lola 

Občutke krivde vzbujajo skoraj vse naše starševske odločitve. Z njim se srečujemo vse matere, če dojimo ali ne.

Noseči ženski, ki kadi tudi med nosečnostjo, vzbujajo občutek krivde branje člankov o škodljivosti kajenja, nasveti zdravnika in njena okolica. Ženska je opozorjena na zdravstveno tveganje, ki ga kajenje povzroča nerojenemu otroku.

Nekateri starši ne uporabljajo otroškega varnostnega sedeža v avtomobilu. Vsakodnevno se srečujemo s propagando, kako pomembno je, da otroke v avtu vozimo v primernih sedežih in pravilno privezane. Tudi ti starši imajo lahko občutek krivde.

Zakaj sem navedla zgornja dva primera? Pred dvajsetimi leti je večina staršev otroke prevažala v avtomobilih brez avtosedežev, mnoge matere so kadile vso nosečnost in tudi kasneje. A koliko več otrok je umrlo v prometnih nesrečah in koliko več otrok je imelo ogroženo zdravje zaradi kajenja matere? Se naši starši danes počutijo krive, ker niso ravnali tako, kot ravnamo mi danes? Ne, takrat pač niso imeli na voljo natančnih informacij o nevarnostih!

Dandanes večina ljudi pozna pomembnost privezovanja otrok in prenehanja kajenja med nosečnostjo. Zaradi propagandnih akcij in širjenja informacij se je naša miselnost spremenila.

 

PREBERITE TUDI: Kako pravilno pristaviti dojenčka?

Ker z znanstvenimi raziskavami v zadnjih letih vse bolj ugotavljamo, kako pomembna sta dojenje in materino mleko, se je začelo tudi opozarjanje na pomembnost dojenja in ponujanje informacij materam. Pomembno je namreč, da smo starši informirani, da poznamo dojenje in smo pripravljeni na morebitne težave ob njem. Zato je nujno, da se o dojenju govori, piše, da matere delimo svoje izkušnje in zgodbe o dojenju – vsepovsod.

Žal se promocija dojenja velikokrat razume narobe: kot dejanje za vzbujanje krivde pri materah, ki jim ni uspelo. Dejstvo pa je, da večina teh mater le ni imela prave informacije ob pravem času in na pravem mestu. Nove informacije, ki močno spreminjajo dosedanjo prakso in so povezane še z generacijskim prepadom (naše matere večinoma niso dojile), je zelo težko sprejeti.

Ljudje, ki pridejo v stik s tako informacijo, lahko občutijo žalost, jezo in nemoč ob izgubi prejšnjih prepričanj, mnenj in vedenjskih vzorcev. Tudi matere, ki so uspešno dojile nekaj mesecev ali več, lahko ob na novo podanih informacijah občutijo jezo, nejevero in občutke krivde, čeprav so v tistem času storile največ, kar so mogle, in se maksimalno potrudile.

Informirana odločitev

Še vedno imam preklemansko slab občutek, občutek, da svojima otrokoma nisem dala tistega, kar bi jima morala. O dojenju se še vedno pogovarjam, še vedno sprašujem, kje, zakaj, kako to, da jaz ne ...

 

Seveda mi članki o dojenju vzbujajo občutek krivde. V bistvu se vsi začenjajo tako: »Dojenje je najboljše, kar lahko mamica da svojemu otroku.« Kakšna mamica pa sem jaz, da otroku ne morem dati tega najboljšega, še posebej če pomislimo, da je dojenje nekaj najbolj samo po sebi umevnega. Kakšna sem, da lahko dajem otroku neke sintetične nadomestke, ko pa imam prsi, ki so tam, kjer so, zaradi otroka.

Špela

 

Menim, da je treba ločiti še dve stvari: občutek krivde in občutek obžalovanja. Krivdo občutimo, ko izberemo možnost, za katero vemo, da za našega otroka ni najboljša. Večina mater pa seveda želi svojemu otroku najboljše. Obžalovanje pa je tisto, kar občutimo matere, ki smo si zelo želele ponuditi svojemu otroku najboljše, pa nam to ni uspelo.

Danes mati dobi informacije o pomembnosti dojenja in tveganjih, ki jih prinaša hranjenje s prilagojenim mlekom. Če se mati odloči, da bo dojenčka hranila s prilagojenim mlekom – je to njena informirana odločitev in zato nima občutkov krivde.

Če si mati želi dojiti, poišče pomoč in informacije, da bi rešila težave, se trudi, v dojenje vloži vse svoje moči in želje – pa ji ne gre, takrat občuti krivdo in obžalovanje. Mati lahko tudi občuti jezo na ljudi, ki so ji poskušali pomagati, a njihovi nasveti pri njej niso delovali.

Na tej stopnji ima mati občutek izgube, še posebej kadar bere članke o dojenju, vidi drugo mater, ki brez težav doji svojega otroka … Čuti namreč, da ji manjka ta vez z njenim otročkom. Občutkom jeze nato sledi občutek žalosti. Če mati vidi sliko doječe matere, jo zalijejo solze še leta kasneje. Čeprav se mati popolnoma zaveda, da neskončno ljubi svojega otroka, se sama pri sebi sprašuje, ali tudi njen dojenček občuti njeno ljubezen in skrb.

 

PREBERITE TUDI: Ali lahko dojenček zavrne dojko, če poskusi dudo?

Zgodi se, da mati preneha dojiti zaradi pritiska okolice ali okoliščin. Nato po naključju prebere informacijo o tem, da bi lahko dojila naprej. Takrat ima lahko občutek krivde zato, ker je bila ona tista, ki se ni odločila v prid svojemu otročku. Njeno samozaupanje in intuicija sta lahko zaradi odločitev v preteklosti močno omajana.

 

In nazadnje – mati, ki se je trudila, da bi dojila, in pri tem ni bila uspešna, ima lahko v sebi občutek, da je nepopolna mati in ženska. Če srečuje matere, ki dojijo, se v primerjavi z njimi lahko počuti, kot da je nekaj slabšega, da ne dosega osnovnih standardov ženskosti in materinskosti.

Toda rešitev iz objema občutka krivde za mater, ki ni mogla dojiti, ni v tem, da bi njej (in ostalim materam) skrivali informacije o dojenju, pravilnih tehnikah, bolečih bradavicah, o premalo ali preveč mleka. Rešitev je v podpori in spodbudi, pravilni informaciji. Podporo lahko najdemo marsikje, pomagajo nam lahko mnogi: zdravstveni delavci, svetovalke za dojenje, prijateljice, sorodnice, partner.

Ne bojte se poiskati pomoči

Občutki nekakšne grenkobe so tu še danes. Pred kratkim mi je prijateljica pravila o podobnih težavah, ki pa jih je rešila z zamenjavo pediatrinje in s pomočjo svetovalk za dojenje. Še vedno hodi na srečanja, čeprav že nekaj mesecev ni težav. Sama nisem poklicala svetovalk in takrat sem našla tisoč in en dober razlog za prenehanje dojenja.

Tinoča 

Kadar ima mamica težave z dojenjem, je pomembno, da ve, da ima možnost poiskati profesionalno ali laično pomoč. Če se ob dojenju pojavijo kakršnekoli težave, je dobro vedeti, da je veliko težav rešljivih, če ne v celoti, pa vsaj delno. Pogosto je res potrebnega ogromno truda in potrpežljivosti, toda s pravo informacijo, podporo, zaupanjem vase in vztrajnostjo ste lahko težavam kos. Če pa kljub vašemu trudu in prizadevanjem dojenje le ne steče, kot bi si želele, vedite, da je sleherna kapljica vašega mleka, ki vam jo je uspelo ponuditi svojemu otroku, zanj neprecenljive vrednosti in da ste s tem naredile zanj največ, kar ste mogle.

 

Svetovalke pri La Leche League International (Mednarodni zvezi za dojenje) ponujamo materam informacije in podporo, vendar je mati tista, ki najbolje pozna svojega otroka in svojo družino. Univerzalnega recepta ni, saj je vsak doječi par nekaj posebnega in funkcionira na svoj način. Zato je le mati tista, ki lahko v dani situaciji izbere najustreznejšo rešitev. Pomembno pa je, da se v težavah obrne na osebe, ki so dojenju resnično naklonjene.

 

Pomembno je, da se mamica pri težavah z dojenjem obrne na osebe, ki so dojenju resnično naklonjene. (FOTO: Freepik.com)

 

Nisem imela več mleka

Ko sedaj gledam nazaj, opažam, da sem prenehala dojiti zaradi pomanjkanja informacij. Takrat seveda nisem vedela za poskoke v rasti, za možnosti povečanja laktacije, za »sesalno zmedo« ... Najhuje pa je bilo to, da so mi grozno manjkali trenutki dojenja. Nisem jih znala nadomestiti s časom, ko sem jo hranila po steklenički. Takrat sem samo opazovala, ali je steklenička prav nagnjena, ali ni mleko že premrzlo, ali leži v pravilnem položaju ... Počutila sem se ogoljufano za dodaten počitek, manjkala sta mi toplina majhnega telesca na mojih dojkah in pa tisti trenutek, ko ji je - siti in zadovoljni - zdrsnila bradavica iz ust.

Alenka 

»Nisem imela več dovolj mleka« - to je najpogostejši vzrok, ki ga slišimo svetovalke za dojenje kot razlago za prehitro končanje dojenja ali dodajanja prilagojenega mleka po steklenički. Seveda je ta vzrok mnogokrat zelo resničen, včasih pa žal le materina zamisel oz. posledica nepravilnih informacij, ki jih mati ima.

Ideja o »primanjkljaju mleka« prihaja največkrat s strani proizvajalcev otroške hrane in industrije kravjega mleka, ki imajo močan finančni interes. Kljub sprejetju pravilnika o oglaševanju mlečnih nadomestkov otroške hrane v reklamah teh podjetij še vedno slišimo in beremo: »Če mati nima dovolj mleka …«

Zelo pogosto je mnenje mater, da ne zmorejo proizvesti dovolj mleka za svojega otroka, vendar jih večina lahko proizvede celo več kot dovolj mleka. Mnoge matere imajo v prvih dneh in tednih dojenja celo preveč mleka. Pri nekaterih dojenčkih, ki ne rastejo dovolj hitro ali celo izgubijo težo, težava ni v pomanjkanju mleka, temveč v preobilici mleka, ki pa ga otrok ne dobi.

Bilo mi je grozno, ko me je kdo povprašal po dojenju. Bilo mi je grozno, ko sem šla na sprehod in so me sosede spraševale, ali dojim. Pa me ni nihče obsojal, vsak je imel lepo besedo zame. Ampak jaz si nisem mogla pomagati. Preprosto nisem več verjela knjigam, revijam in besedam, da lahko vsaka ženska doji.

Renata

 

PREBERITE TUDI: Prsna črpalka - vse kar morate vedeti

Najpogostejši razlog, da dojenček ne dobi vsega mleka, ki je na voljo, je ta, da je otrok nepravilno pristavljen k prsim in ne sesa učinkovito ali da so podoji prekratki in/ali preredki (npr. na 3 do 4 ure ali več). Zelo pomembno je, da se materi v prvih dneh pokaže, kako se otroka pravilno pristavi, in se jo nauči, da doji otroka na njegovo željo (tudi če je to vsako uro ali celo pogosteje).

 

Redke so mamice (1-3 % žensk), ki resnično ne zmorejo proizvesti dovolj mleka za polno dojenje ali pa zaradi fizioloških razlogov ne morejo dojiti - zaradi kakšne hude bolezni, zdravljenih hormonskih nepravilnosti ali kirurških posegov (nimajo mlečnih vodov ali imajo prerezane).

 

Zakaj torej moderne mamice ne morejo dojiti, kot so želele?

• Ker nimajo pravih informacij pred nosečnostjo;
• ker nimajo ustrezne strokovne podpore v porodnišnici, patronažni službi in posvetovalnicah;
• ker nimajo prave opore v svoji okolici, družini, širši družini;
• ker pri starejših generacijah, ki niso dojile, prevladuje veliko mitov in napačnih informacij o dojenju;
• ker mamice ne vedo, da lahko poiščejo pomoč in kje.

Podpora in pomoč

Za uspešno dojenje so zelo pomembne spodbuda iz okolice in informacije oz. znanje o dojenju. Mamice, ki niso dojile tako dolgo, kot so želele, razumljivo občutijo to dejstvo kot osebni neuspeh. Že vprašanje mimoidoče sosede, ki kuka v voziček k dojenčku, ali vprašanje v pediatrični posvetovalnici: »Ali dojite?« lahko občutijo kot osebno kritiko, ker ne dojijo. Mamice, ki jim ne uspe dojiti, tako čutijo velik pritisk družbe in imajo zato lahko hude občutke krivde. Vsaka mama, ki si srčno želi dojiti, bi zagotovo rada dojila, toda dejstvo je, da vse v tem niso uspešne.

Kadar imajo mamice težave pri dojenju že v porodnišnici, lahko spodbujanje k dojenju občutijo kot pritisk ali celo ustrahovanje. Opazke zdravstvenega osebja, kot so »vsaka mama lahko doji, če le hoče« ali »potrudite se, pa bo šlo«, lahko pri mamicah sprožijo hudo čustveno krizo in občutke lastne nesposobnosti, da bi bile dobre mamice svojim otrokom.

 

Mamicam, ki niso mogle dojiti, je težko, ker imajo občutek, da drugi ljudje z dojenjem ocenjujejo kakovost njihovega materinstva. Toda ljudje ne ocenjujejo kakovosti našega materinstva le z (ne)dojenjem, ampak tudi z nočnim spanjem, primerno odejico v vozičku, časom, kdaj začnemo dodajati gosto hrano ... Mati, ki je samozavestna in to izžareva, ne bo klonila pod nobeno kritiko in jih ne bo jemala zares. Nobeni skrbni materi se ni treba za nič opravičevati.

Vsaka mama, ki se je trudila z dojenjem, četudi je svojega otročka le nekajkrat podojila - JE DOJILA!