Dr. Gordon Neufeld, svetovno priznani strokovnjak na področju zgodnjega razvoja in otroške psihologije, je oktobra pred polno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljani predaval »Kako ohraniti stik z otroki kljub izzivom odraščanja?«. 

Ljubljano je obiskal na pobudo Fundacije Novaka Đokovića, v okviru programa »Pogovori o starševstvu«. Fundacijo vodi ideja, da je skrb za odraščanje otrok eden izmed korakov k boljši prihodnosti vseh nas, zato že tretje leto zapored organizira gostovanja vodilnih strokovnjakov s tega področja, z namenom izobraževanja in ozaveščanja javnosti o temah zgodnjega razvoja in starševstva. Leta 2023 je Ljubljano obiskal dr. Gabor Maté, leto prej pa dr. Shefali Tsabary.

 

Predavanje 

V uvodnem delu predavanja je dr. Neufeld obravnaval ključne teme, povezane s starševstvom in izzivi odraščanja, kot so navezanost kot ključ do odnosa med otrokom in staršem, pomen vloge staršev v primerjavi z vlogo vrstnikov ter pomen  čustvovanja, počitka in igre v razvoju otrok.

»Sem razvojni psiholog in kot tak verjamem, da je razvoj potenciala spontan, če za to obstajajo ustrezni pogoji«, pravi dr. Neufeld. Katere pa so temeljne potrebe otrok, ki jih moramo izpolniti, da bi otroci postali dobri ljudje? »Verjamem, da je osnova navezanost – povezanost, stik, ljubezen, pripadnost, da je to temeljna potreba vsakega otroka. Od povezanosti je odvisno preživetje, v trenutkih največjih izzivov bomo najprej posegli po skupnosti«, poudarja.

 

Foto: Fundacija Novaka Djokovića

 

Navezanost otroka na starša

Otrokova navezanost na starša daje staršu moč, da skrbi zanj. Če otrok ni navezan na starša, ne more skrbeti zanj. Navezanost je kontekst, v katerem skrbimo za svoje otroke – ustvarja občutek doma, občutek varnosti in končno pripravi otroke na ta svet. Ni namenjeno, da otroci skrbijo eni za druge (navezanost na vrstnike), to je vloga starša, pojasni dr. Neufeld. Poleg navezanosti dr. Neufeld med osnovne otrokove potrebe uvršča še potrebo po svobodnem izražanju čustev, počitku in igri. Počitek je po njegovih besedah ??pogoj za rast, sposobnost igre pa odličen pokazatelj zdravja.

 

Z njim smo v intervjuju govorili o tem, kako vzpostaviti zdravo navezanost.

 

Kaj je zdrava navezanost med otrokom in staršem?

Navezanost je lahko zdrava, ko izpolnjuje svoj namen tako za otroka kot za odraslega. Prva funkcija navezanosti je ustvariti občutek povezanosti, ki ga ni lahko ogroziti, in omogočiti skrb starša za otroka. Zdrava navezanost naj bi do petega leta starosti zajemala čustveno bližino, do šestega leta pa psihološko bližino (občutek, da smo poznani do zadnje podrobnosti). To otroku omogoča, da ohrani občutek povezanosti s staršem tudi, ko sta fizično narazen ali ko se pojavijo razlike. Zdrava navezanost temelji na zaupanju, odvisnosti od odraslega, ki prevzema odgovornost za potrebe v odnosu, vključno s potrebami po enakosti, pripadnosti, pomembnosti, ljubezni in razumevanju. Zdrava navezanost vključuje tudi odsotnost strahu pred ločitvijo ter občutek miru, ki izhaja iz občutka, da smo zaželeni in skrbno varovani. Zdrava navezanost deluje kot zaščitni okvir za spontano razvijanje človeškega potenciala.

 

Katere so največje napake, ki jih delamo starši?

Najverjetnejša napaka staršev je prezgodnja socializacija, to je poskus, da bi otroke pripravili na vključitev v družbo ali na sodelovanje z drugimi, preden so za to razvojno pripravljeni. Vključena je tudi naša težnja, da pospešujemo samostojnost, namesto da bi spodbujali odvisnost. Preveč hitimo kot starši in ne puščamo dovolj časa, da bi narava oblikovala naše otroke. Starši bi morali služiti kot blažilec pritiskov družbe, ne kot njeni agenti. Le tako, da otroke povabimo, naj se zanesejo na nas, lahko narava razvija njihovo ločeno delovanje. Druga velika napaka je uporaba otrokovih navezanosti (to je, kar jim je pomembno) kot metode za nadzor vedenja. To ne samo da vzbudi čustvene obrambe, ampak tudi močno škoduje razvoju navezanosti, kar preprečuje, da bi naši otroci razvili globoko zaupljivo odvisnost od nas, in spodkopava njihovo čustveno zdravje in dobro počutje.

 

Kako se kaže v vedenju otroka, če v odnosu ni navezanosti ali če je ta pomanjkljiva?

Če navezanost manjka, ni želje po povezanosti in ni reakcije na njeno pomanjkanje. Tam, kjer navezanost obstaja, si medsebojno manjkamo, ko smo narazen, in postanemo vznemirjeni, ko se srečamo s separacijo. Če navezanost ni dovolj globoka, imamo težave ohraniti občutek povezanosti, ko smo narazen.

 

Foto: Fundacija Novaka Djokovića

 

Kateri so konkretni primeri, s katerimi starši krepijo navezanost?

Željo po povezanosti z nami lahko krepimo tako, da smo predvsem velikodušni v zagotavljanju bližine in s tem, da je ta povezanost varna pred prekinitvami. Navezanost negujemo, ko otroku izražamo toplo povabilo, da je v naši bližini, ko se radostimo njegove prisotnosti, ko se počuti velikodušno oskrbovanega in oskrbljenega, ko je prepričan, da nam veliko pomeni, ko se počuti resnično spoznanega. Negujemo navezanost, ko ne dopustimo, da karkoli prekine povezavo med nami.

 

Ali je navezanost na mamo drugačna od navezanosti na očeta?

Navezanost je navezanost, ne glede na to, ali je to navezanost na mamo, očeta, sorojenca, starega starša, osebo ali hišnega ljubljenčka, resnično ali namišljeno figuro. Tisto, kar imajo navezanosti skupnega, je veliko bolj pomembno kot tisto, kar bi jih lahko razlikovalo. Poleg tega je veliko dejavnikov, ki vplivajo na navezanost, in ki imajo veliko večji vpliv kot spol otroka ali starša. Z otrokovega vidika bo vsaka navezanost drugačna in se bo spreminjala skozi čas, vsaka navezanost sorojenca pa bo prav tako različna, tudi na istega očeta in mamo. Kdor bo za otroka postal najgloblja navezanost, bo imel največji vpliv na otroka, bodisi na boljše ali slabše, ne glede na pripravljenost ali željo starša. Pomembno je, da se zavedamo, da je tisto, kar imajo matere in očetje skupnega – naša sposobnost, da globoko skrbimo in popolnoma ljubimo – tisto, kar je potrebno pri vzgoji otroka. Starševstvo zahteva, da odrastemo in postavimo otrokove potrebe pred svoje. Ko starš začne z upoštevanjem potreb otroka, spol pri tem ne igra vloge.

 

Glede na to, da se čustvena vez oblikuje od rojstva naprej – če zaznamo in vidimo nesprejemljivo vedenje pri otroku – koliko smo zamudili? Ali lahko to navezanost kadarkoli obnovimo? Kako to storimo?

Dobra novica o odnosih je, da nikoli ni prepozno. Kar je danes težje, je prepoznati, kdaj imamo težavo v odnosu. Ko se starši še naprej borijo proti vedenjskim simptomom, ki dejansko izvirajo iz težav v navezanosti, lahko to vodi v nadaljnje poslabšanje odnosa. Obnova odnosa se začne s prenašanjem svoje skrbi in prevzemanjem odgovornosti za zagotavljanje občutka povezanosti, ki ga ne ogroža problematično vedenje.

 

Kaj pa v primeru ločenih staršev – razhodov je vse več: kako lahko starši vzpostavijo zdravo navezanost tudi v tem primeru?

Največji razvojni izziv v katerikoli navezanosti je ohraniti občutek povezanosti, tudi ko smo fizično narazen ali ko obstajajo očitne razlike, ki ogrožajo enotnost. To velja za vsak odnos navezanosti, vključno s prijateljstvom in zakonom. Naši možgani so namenjeni reševanju tega problema z razvojem načinov navezanosti, vključno s čustveno in psihološko bližino, kjer odnos presega separacijo in razlike, celo smrt. Če je ljubezen sposobna preseči smrt, lahko to služi tudi otrokom ločitve. Vendar pa moramo kot starši narediti cilj, da pomagamo otrokom ohraniti povezavo z enim od staršev, ko ne more biti fizično z njim. Rešitev za otroke ob ločitvi je globlja navezanost, ki ni ogrožena zaradi pomanjkanja fizične prisotnosti.