Otroci z močno voljo, zelo trmasti otroci, avtonomni otroci, neuklonljivi otroci ... Čeprav jih starši, ki nimajo otrok s tako zelo močno voljo, po navadi označijo kot razvajene otroke, ki jim starši enostavno ne znajo postaviti dovolj jasnih meja, starši s takšnimi otroci vemo, da vse večja strogost in kaznovanje odnos z otrokom samo še poslabšajo.

Kako se torej lotiti vzgoje takšnega otroka, smo vprašali vodjo slovenskega Familylaba Ivano Gradišnik, ki je za vse starše otrok z močno voljo uredila vzgojni priročnik danske avtorice Smille Lynggaard.

Smilla Lynggaard je danska predavateljica, voditeljica delavnic in seminarjev ter družinska svetovalka z bogatimi izkušnjami pri delu z otroki in družinami, pa tudi avtorica danske vzgojne uspešnice Otroci z močno voljo – kako v miru živeti z njimi in s sabo, katere prevod je dostopen tudi v slovenščini.

In kaj o otrocih z močno voljo pravi Gradišnikova, ki je tudi uredila in deloma prevedla to knjigo? 

PREBERITE TUDI: Ko pride "obdobje trme" ... (BLOG)

Ivana, kdo so pravzaprav otroci z močno voljo?

Najprej je treba poudariti, da oznaka otroka z močno voljo ni diagnoza. Ne gre za to, da bi bili ti otroci v čemerkoli nenormalni ali hendikepirani in da bi to lahko pokazal kak MRI, CAT-scan ali kaj podobnega. Gre preprosto za otroke (in odrasle ljudi), ki imajo malo bolj izražen čut za lastno integriteto, kot to običajno velja za večino otrok. Empirija pravi, da nas je takih v povprečju okrog deset odstotkov populacije. Pravzaprav gre prej za temperament ali značajsko lastnost, kot pa motnjo ali sindrom.

Meni osebno se zdi pomembno predvsem to, da gre za značajsko lastnost, ki je v družbenem pogledu izredno pomembna! Ljudje z močno voljo so namreč ljudje, ki spreminjajo status quo, ki vodijo razvoj naprej, ki se ne vdajo niti takrat, ko vsi ostali podležemo, in podobno. Lahko jih sicer zlomimo ali pa s svojimi vzgojnimi intervencijami dosežemo, da njihov notranji naboj zasukamo v negativno smer. Ravno zato se mi zdi pomembno ukvarjati se z njimi, še bolj pa z njihovimi starši. Pred njimi je namreč pomembna in pomenljiva pa tudi zahtevna naloga: Ali bom kot starš otroka z močno voljo uspel zares odpreti oči, ušesa in srce ter se naučil ravnati in živeti s svojim otrokom tako, da bo dobro za vse, ali pa bom nadaljeval po neki inerciji, ostajal pri prevladujoči popreproščeni logiki in dosegel samo to, da bomo vsi bolj ali manj nesrečni? To je pomembna odločitev, ki pripada nam, staršem. Zato je ne moremo in ne smemo prelagati na otroke.

Ivana Gradišnik, vodja slovenskega Familylaba, je za vse starše otrok z močno voljo uredila vzgojni priročnik danske avtorice Smille Lynggaard. (FOTO: Osebni arhiv)

Kaj pa sploh lahko storimo starši, ki imamo otroka z močno voljo, ki nas skoraj vsak dan spravlja v obup?

Najprej pomaga, če se ustavimo. Če ne bezljamo naprej na isti način ter po eni in isti ter že tisočkrat preizkušeni poti, kjer vidimo, da se kratko malo ne obnese – ne nam, ne otroku, ne družini. Odmor torej. Najprej je treba sestopiti s hrčkovega kolesa in si vzeti čas za premislek. Za premislek o tem, kaj zares hočemo, kaj zares verjamemo, kakšne so zares naše vrednote (tudi v praksi, ne le v teoriji), kaj nam je pomembno in kaj ne ter kaj bi radi – dolgoročno. Potem, ko vemo to ali izvemo vsaj malo več o tem, lahko delamo nadaljnje bolj smiselne korake, ki bodo tudi bolj v skladu s tem, kdo sem jaz in kdo je moj otrok.

Pogosto smo starši tako utrujeni, da se nam enostavno ne da "boriti" z otrokom z močno voljo. Kaj storiti takrat?

Boriti se tako ali tako ni priporočljivo, ker v družini ne bi smeli gojiti vojaške logike. Ta spada drugam. Ravno v tem je rešitev – da kratko malo odkrijemo oz. razvijemo drugačen način sobivanja z otrokom. Tak, ki ne temelji na bitki za premoč in  tekmovanju kdo bo koga ter podobnih črnobelih strategijah. Res je treba v sam proces, ki ga zahteva ta paradigmatski zasuk, vložiti nekaj energije, ampak na koncu je računica izredno dobrodejna, ker za vsakdanje življenje z otrokom ne porabljamo več enormnih količin energije za bojevanje, ki nas vse izčrpava, sicer pa ponavadi sploh ne prinaša nič koristnega. Hočem reči - itak ne deluje.

Veščine, ki so bolj dobrodejne za vse člane in vso družino, so na primer dialog, starševska osebna govorica, postavljanje osebnih mej, radovednost, zanimanje, empatija in pripoznanje. In pozor: pripoznanje ni isto kot pohvala, da ne bo nesporazuma. Pripoznanje je eksistencialni pojem in pomeni samo: »Vidim te takšnega, kakršen si, in te na človeški ravni sprejemam, ne glede na to, koliko mi je kaj všeč ali ne.« V glavnem gre za veščine, ki ne temeljijo na presojanju, ocenjevanju in vrednotenju, zato jih odrasli nismo vajeni, ker v našem kulturnem prostoru nikoli nismo gojili takšne eksistencialne drže, razen redkih posameznikov. V našem družbenem prostoru je kritiziranje, očitanje in obmetavanje s krivdo na vse strani še vedno dosti bolj razširjeno in zaželeno. 

PREBERITE TUDI: Trmasti otroci so uspešnejši in bogatejši

Katera lastnost otrok z močno voljo pa je po navadi - zaradi njihovega odločnega karakterja - spregledana?

Ustvarjalnost, pravičnost in pravičniškost, zvestoba sebi (torej čut za integriteto), iznajdljivost, samoreflektivnost, visoka zmožnost samoregulacije (to zadnje pod pogojem, da so prej deležni ustreznega starševskega vodstva!), izvirnost, vztrajnost in osredotočenost ter neznanska mera osebnega poguma.

Kako pa lahko starši pomagamo otroku, ki je zaradi svoje močne volje in nepopustljivosti vse bolj izločen in brez prijateljev?

Z boljšim starševskim vodenjem. Potrebujemo seveda zmožnost empatije za njegov položaj, kar nam  po navadi manjka, ker te veščine nimamo prav dobro razvite. Po domače rečeno: s tem, da sami z otrokom dejansko ravnamo tako, kot želimo, da bi on ravnal z drugimi.

Recepta sicer ni, lahko pa iz prakse povem, da skoraj vedno deluje in spremeni položaj že samo to, če zmoremo pokazati pristno radovednost in zanimanje za dogajanje, kakršnokoli že je – vključno z notranjim dogajanjem v otroku. Ne pa, da nas zanima samo zadnji incident, postreči pa znamo potem samo z moraliziranjem. To pač vemo, da ne pomaga, ampak težave samo poglablja.

PREBERITE TUDI: Je moj otrok narcis?

Morda še kakšen nasvet za učitelje in vzgojitelje, ki se srečujejo z otroki z močno voljo, ki pogosto nekako "rušijo" ritem dela?

Pomagajte si. Prevzemite odgovornost za položaj, kajti to je naloga nas, odraslih. Otroci tega niso zmožni. Zato si poiščite pomoč, poiščite znanje in si poiščite druge, boljše poti. Če vidite, da to, kar dajete od sebe, ne deluje in ne pomaga, nima haska ali pa celo še poslabšuje položaj, potem kratko malo prevzemite odgovornost ter poiščite, odkrijte in razvijte boljši način ravnanja. Vse ostalo je čakanje na čudež, ki ga ne bo. No, razen če "motečih" in "porednih" otrok ne začnemo spet dosledno "mlatiti" kot v starih časih. Pa tudi potem ne zaleže za vselej.

"Veščine, ki so bolj dobrodejne za vse člane in vso družino, so na primer dialog, starševska osebna govorica, postavljanje osebnih mej, radovednost, zanimanje, empatija in pripoznanje. In pozor: pripoznanje ni isto kot pohvala," pravi Ivana Gradišnik. (FOTO: Osebni arhiv)