Sesul se mi je svet, nič ni več tako, kot je bilo. Ne znajdem se, iščem oporo, znano točko. Tudi tisti, ki so, me gledajo s praznimi očmi, polnimi sebe in praznine in govorijo: »Še dobro, da ne razume vsega!« Res ne razumem, a še kako dobro občutim …

Težko je še enkrat zares podoživeti bolečino

Kot terapevtka se mnogokrat srečam s človekom, ki je doživel smrt svojega starša že kot otrok. Vsi mi o tem pripovedujejo kot o znanem in že mnogokrat (iz)povedanem dejstvu. Kljub temu pa je vedno zaznati krč bolečine, o katerem tako rada povprašam, saj takoj zagledam malega, zgubljenega otroka, kateremu se je svet obrnil na glavo: ne ve več, kje je zgoraj, kje spodaj, sliši glasove, a dvomi, da je tam še kdo, ki ga zares vidi, sliši, nekdo, ki ve, da obstaja. Tako sam je.

Težko je še enkrat zares podoživeti tisto bolečino, od katere bi umrl, če bi jo začutil do konca. Bolečino, zaradi katere se je otrok umaknil iz svojega telesa in dogajanje opazoval, kot bi ga opazoval od zunaj, kot da se ne dogaja njemu. To je bila edina dovolj močna obramba, da mu ni odpovedalo telo in da od bolečine ni umrl še sam. Razumel je, da so tudi ostali tako žalostni, da ne more zahtevati tolažbe zase. Ostaja sam in zase poskrbi najbolje, kakor more.

PREBERITE TUDI: Ko še nerojen otrok odide med angelčke ...

Kako otroka ob soočenju s smrtjo vidimo odrasli

Otrok smrti ne razume, kakor je do konca ne moremo razumeti niti odrasli. Svoje nerazumevanje in stisko vidimo tudi v otroku. Verjamemo, da smrti ne razume, zato tudi ne more v polnosti čutiti bolečine in žalosti slovesa in dokončnosti. Zanj poskrbimo toliko, kolikor sami verjamemo, da otrok razume: »Če že jaz ne razumem ničesar, težko najdem smisel, kako bo otrok!« Hkrati pa se nam iz našega razumevanja njegove potrebe po staršu, ki ga je izgubil, otrok neskončno smili. Nad njim zmajujemo z glavo in si (sebi in med seboj) pogosto kar vpričo njega govorimo: »Kako grozno! Uboga sirota!« Otrok to napoved dokončne katastrofe sprejema z odprtimi očmi in ga je neskončno strah. Verjame, da odrasli vemo, kaj govorimo in našo »grožnjo« vzame do konca resno. Ta strah se otroku v dušo zasidra tako globoko, da postane njegov stalni sopotnik ne le skozi otroštvo in najstništvo, pač pa tudi v odraslosti. Ostaja globoka ovira za njegovo ustvarjalnost, če ga kot odrasli ne ozavesti in ne predela.

Nemoč v smrti in žalovanje

Ko nekdo umre, je to dokončno dejstvo. Popraviti se ne da nič več. To dejstvo v nas zbuja popolno nemoč, na osnovi katere se poraja jeza, strah, obup, nemir itn. Z dejstvom se ne moremo kar sprijazniti, saj smo se za stvari navajeni boriti. Težko nam je sprejeti in se pomiriti z dejstvom, da smo zares nemočni, da ne moremo storiti popolnoma nič. Težko se je sprijazniti z lastno nemočjo. Vendar šele, ko sprejmemo lastno nemoč, lahko začnemo zares žalovati.

Tolažba: kaj je in kdo jo potrebuje?

Nemoč ob smrti nam zbuja ogromno stiske, s katero se ne moremo kar pomiriti, težko jo je nositi in jo občutiti. Vzgib nam govori, da moramo za stisko poskrbeti, tako za lastno kot za tujo. Želimo jo potolažiti, a se le delno globoko v sebi zavedamo, da je ne moremo. Iz stiske in nemira iščemo jalovo tolažbo: pravimo, da želimo potolažiti žalujoče, a dejansko skrbimo za to, da bi zmanjšali svojo lastno stisko ob lastni nemoči in izgubi kontrole nad stvarmi. Kontrolo je prevzela smrt.

Če se zavedamo, da človeka, tudi otroka, dejansko ne moremo potolažiti, lahko le čutimo z njim, z njim doživljamo žalost (ob smrti izrečemo sožalje in ne tolažbe!), z lastnim telesom ob telesu žalujočega žalujočemu pomagamo stisko nositi, čutiti, dati vsaj tisto malo varnosti, ki je s smrtjo izginila.

PREBERITE TUDI: Z otrokom se je treba pogovarjati tudi o smrti

Kako otrok razume in občuti smrt?

Otrok je bitje, ki čuti prav tako in še bolj kot odrasel človek, saj nima obramb in spretnosti, ki bi mu stisko zmanjševale. Ker stiske in dejstev ne more razumeti, bolečino in izgubo doživlja še toliko bolj intenzivno kot odrasel človek, ki si pomaga z razumevanjem, osmišljanjem, načrtovanjem. Stisko in dejstvo si poskuša razložiti na svoj način: »Kako je šla mami (babi, dedek, bratec itn.) v nebesa, če smo jo pokopali na pokopališču? Kako je še z mano, če pa ne govori več? Kako jo nosim v srcu, če pa je tako velika? Zakaj je kar šla? Kdaj bo prišla nazaj?« Če teh vprašanj ne vzamemo resno in nanje resno ne odgovorimo oz. otroku ne povemo, da se tudi mi sprašujemo enake stvari in da smo enako ali le malo manj zgubljeni in brez odgovorov, a stisko zdržimo in smo v njej skupaj z njim, se bo v njem le še bolj krepil občutek strahu, groze in praznine. 

Otrok in žalost in žalovanje ter pogrešanje

Odrasli smo včasih šokirani od dejstva, da otrok ob smrti ne more biti tako žalosten, kakor bi pričakovali. Za žalost v otroku še ni prostora, saj otrok še ne ve, da se mora posloviti, odžalovati, saj ne razume, da se je zgodil dokončni odhod. Iz te naše stiske sprašujemo otroka, če ne bo nič jokal, če ni nič žalosten, ga celo silimo, da se dotakne mrtvega telesa, ga poljubi itn. Otroku mrtvo telo zbuja grozo in strah: človeka je poznal kot živo bitje, ki je bilo toplo, je govorilo, se gibalo, s smrtjo pa je telo postalo tuje in vzbuja grozo, ker je tako spremenjeno. Otrok s tem ne ve, kaj početi. Siljenje otroka k fizičnemu kontaktu z mrtvim telesom otrok lahko doživlja kot največjo travmo.

Žalost bo otrok začel čutiti ob pogrešanju ljube osebe v vsakodnevnem življenju: dajmo mu prostor, da bo lahko pogrešanje in posledično žalost izrazil, saj bo le tako imel možnost, da izgubo zares izžaluje.

Kaj torej otrok, soočen s smrtjo potrebuje?

Odrasli smo ob smrti preplavljeni z lastno stisko, ki je velikokrat tako velika, da ne zmoremo poskrbeti za otroka, ki pa nas v tem času najbolj potrebuje. Če ne poskrbimo zanj, v največji življenjski stiski ostaja in se z njo sooča sam. Bodimo ob njem, povejmo mu, da bomo kljub tragični izgubi, tej neskončni krivici zmogli, da bo zmogel tudi sam. Da boli nas, da vemo, da boli njega, a da to ne pomeni, da se končuje tudi vse ostalo, čeprav se tako zdi. Ob smrti se čas zares ustavi in šokirani smo, da se svet vrti naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Otroku zagotovimo, da kljub izgubi ne bo ostal (popolnoma) sam, da ob njem ostajamo mi, ki smo mu na voljo, v podporo in v pomoč. Tako bo otrok v svetu, ki je postal en sam kaos, dobil varno točko, kamor se bo lahko oprijel, da bo njegov vrtoglavi in izgubljeni svet ponovno dobil koordinate, ki mu bodo povedale, kje se nahaja. Da bo ponovno postopoma začutil pod nogami tla in da bo njegov svet postopoma postal spet dovolj varen, da bo lahko ponovno otrok, ki se igra in ustvarja.

PREBERITE TUDI: Kako se z otrokom pogovarjati o smrti?

Kako mu dati, kar potrebuje, če še sam-a ne zmorem?

Pomislimo: če jaz ne zmorem, kako potem zmore otrok? Če jaz ne zmorem, kdo bo poskrbel zanj? Poiščimo si podporo: prijatelje, sorodnike, podporno skupino, morda tudi terapevta. Pazimo, da nam podpora in tolažba ne postane otrok, saj bi mu s tem naložili dodatno breme. Za otroka bomo torej lahko poskrbeli le, če bomo poskrbeli zase.

www.zdi-krog.si