O tem, kako pomagati otroku, da bo znal pravilno pasti, da bo njegov gibalni razvoj potekal optimalno in mu bomo starši lahko zaupali, ko bo radovedno odkrival svet skozi gibanje, smo se pogovarjali z Ivanom Širola, trenerjem juda, vodjem Facebook skupine Spretni otroci, brezskrbni starši in avtorjem osemtedenskega programa pravilnega padanja za starše, ki bi radi svojega otroka naučili varnega padanja ter mu tako zagotovili varno in brezskrbno igro.

PREBERITE TUDI: Kako poteka motorični razvoj otroka?

Kateri so temeljni gibalni vzorci in do katerega leta starosti je najbolje, da jih otrok povsem usvoji?

Temeljni gibalni vzorci so oblike gibanja, s katerimi se otrok srečuje pri gibalnemu razvoju. Najprej se obrača in kobaca, potem se začne plaziti, laziti in vzpenjati na noge. Ko shodi, se sreča z novimi izzivi kot so pobiranje predmetov, odrivanje, vlečenje in plezanje ter druge oblike gibanja, s katerimi lahko dosega vse večjo hitrost. Postopoma pride do hopsanja, tekanja v različne smeri, preskakovanja ovir in podobno. Vsaka pridobljena spretnost otroku omogoča nova spoznanja in olajša usvajanje novih gibalnih spretnosti.

Čeprav o otroškem razvoju obstajajo številne smernice in statistična povprečja, nam ta ne morejo prikazati resničnega stanja posameznega otroka. Pri svojem delu zato otroka nikoli ne primerjam z vrstniki in ne lovim določenih mejnikov, temveč se raje usmerim v spremembe, ki jih lahko dosežemo v določenem času pri točno določenem otroku.

Vsekakor pa je pomembno, da starši do pubertete aktivno sodelujejo pri otrokovem gibalnem razvoju, saj ko otroka enkrat zagrabi najstniška svojeglavost, lahko tudi na gibalnem področju samo še opazujemo rezultate svojega dela iz zgodnjega otroštva.

Pri gibalnem učenju se učimo iskanja boljših in pravilnih gibov, kar lahko storimo na različne načine in z različnimi metodami, ki morajo biti otroku privlačni, da bo želel sodelovati. (FOTO: Spretni otroci, brezskrbni starši)

Kakšne pa so težave, če otrok vendarle ne usvoji ali se narobe nauči recimo pobirati predmete?

V otroštvu se težave kažejo predvsem v obliki porušene samopodobe in pomanjkanju samozavesti, pri odraslih pa so najbolj izrazite telesne posledice v obliki kroničnih bolečin, obrabe tkiva in nezmožnosti opravljanja nekaterih dejavnosti.

Če pogledamo primer pobiranja šolske torbe - otrok, ki ne zna pravilno pobirati predmetov, se bo na iztegnjenih nogah sključil v hrbtenici, medtem ko bo otrok, ki je usvojil pravilno sklanjanje, učinkovito uporabil vse sklepe ter z blagim počepom in predklonom torbo pobral s tal. Če nas zanima samo doseg cilja, sta ga oba otroka dosegla, saj sta si oba torbo nadela na ramo. Razlika med otrokoma je v tem, da bo pri prvem neučinkovita uporaba mišic čez čas privedla do kroničnih bolečin in obrabe tkiva.

Pri gibalnem učenju se zato učimo iskanja boljših in pravilnih gibov, kar lahko storimo na različne načine in z različnimi metodami, ki morajo biti otroku privlačni, da bo želel sodelovati. In pri tem ne smemo pozabiti, da šport in gibanje zares pozitivno vplivata na otrokov mišični in krvožilni sistem, toda žal pa posledice prezgodnje specializacije v športu vse pogosteje že pri mladostnikih povzročajo obrabe tkiva, ki jih spremljajo vse življenje.

 

PREBERITE TUDI: Zakaj moj otrok še ne hodi?

Katere so najpogostejše težave glede gibalnega razvoja otrok, ki jih opažate pri delu z otroki?

Kot trener juda sem na eni točki spoznal, da se nekateri otroci določenih tehnik enostavno niso bili sposobni naučiti. Razlog je bil v njihovih gibalnih navadah - pretežno sedeč način življenja in visoka pričakovanja v izobraževalnem sistemu so povzročila slabo telesno držo in gibalne omejitve. Tudi sodobni otroci večinoma niso sposobni narediti temeljnih gibalnih elementov, kot so počep, predklon, izpadni korak in skleca. Če potem takšnega otroka obremenimo s treningom, so posledice v obliki poškodb in bolečin neizogibne.

Težavo vidim tudi v starših, ki otroka pripeljejo na trening in pričakujejo, da se bo samo s treningom vse spremenilo, ne da bi bili pripravljeni v otrokovem življenju, ki ne podpira zdravega gibalnega razvoja, karkoli spremeniti.

In tudi izobraževalni sistem pri tem ne daje prave podpore. Pravzaprav nam o tem ni treba veliko govoriti, dovolj je, če srednješolce vprašamo, kaj so se v osnovni šoli pri urah športne vzgoje naučili. Žal je situacija takšna, da smo nekateri športni klubi prevzeli ta del šolske izobrazbe. Zato v klubu otroke do desetega leta ne učimo le juda, temveč jih v resnici učimo gibanja, starejše pa seznanjamo tudi z delovanjem telesa ter povezanostjo med mišično napetostjo in čustvi.

Kje ga starši še lomimo, poleg tega, da pričakujemo, da bo trening ali/in učitelj športne vzgoje vse glede otrokovega gibalnega razvoja naredil namesto nas?

Največja napaka je zagotovo neizobraženost oziroma neprimerna izobraženost. Večina staršev (in odraslih) otrokove oziroma človekove sposobnosti še vedno ločuje na telesne in psihične. To je sicer res koristno pri ustvarjanju nekih sistemov, ki nam pomagajo razložiti določene procese, toda pri vzgoji bi na otroka morali gledati bolj celostno. Telo in psiha, gibanje in intelekt vsekakor nista ločena. Z gibanjem namreč ustvarjamo nove živčne povezave, ki predstavljajo temelj intelektualnemu in psihičnemu učenju.

Je pa res o gibanju lažje brati, se pogovarjati in analizirati, kakor pa delovati. Za nekatere današnje starše je vsekakor primeren angleški izraz »overthinking«, ki nikakor ne velja le za zaskrbljene in pretirano zaščitniške mame.

Če želimo, da se bo otrok tudi na gibalnem področju pravilno razvijal, je ključno, da mu damo dovolj priložnosti za pridobivanje lastnih izkušenj. Če ves čas skačemo okrog otroka, mu nenehno svetujemo in naredimo vse namesto njega ter urejamo njegove odnose z vrstniki, smo mu ukradli možnost samostojne presoje in odločanja. Ko bo potem takšen otrok odrasel in bo moral prevzeti odgovornost za lastno življenje, bo potreboval veliko več časa in energije, da bo dosegel želene cilje in potrebne spremembe tako v poslovnem kot družinskem in osebnem življenju.

Za pozitiven vpliv na otrokov gibalni razvoj je dovolj že pet do deset minut usmerjene vadbe na dan. Če jo otrok pravilno izvaja, so pozitivne spremembe kmalu vidne. (FOTO: Spretni otroci, brezskrbni starši) 

Kako pa lahko starši otroku vendarle nudimo optimalno podporo pri gibalnem razvoju? 

Za pozitiven vpliv na otrokov gibalni razvoj je dovolj že pet do deset minut usmerjene vadbe na dan. Če starši sodelujejo in upoštevajo moje nasvete, bodo vaje vse lažje izvajali, pozitivne spremembe pa bodo vidne kmalu.

Sam sem za starše razvil osemtedenski program pravilnega padanja, ki ga lahko starši z otroki izvajajo kar doma. Vsak otrok namreč slej ko prej pade, kar je neizogibno. Toda tudi veliko število padcev še ne pomeni, da se bo otrok naučil pravilno padati. Naravni refleks, ki se sproži pri padcu, otroka namreč ne bo obvaroval pred zlomom kosti ali udarcem glave ob tla, saj je pravilen gib priučen in je za njegovo praktično uporabo potrebno zadostno število ponovitev. Če te lahko izvedemo v varnem in nadzorovanem okolju, tako zmanjšamo možnosti tudi za resne poškodbe.

Na programu, ki je sestavljen iz različnih vaj, ki se navezujejo ena na drugo, in sem ga več let preizkušal na članih kluba, staršem svetujem, kako svojega otroka pravilno naučiti varnega padanja. Z redno komunikacijo s starši in rednim izvajanjem vaj je uspeh zagotovljen - otroci so spretnejši in samozavestnejši pri igri, starši pa jih lahko opazujejo brezskrbno ter brez strahu, da bi pri padcu lahko prišlo do hujše poškodbe.

Ob široki ponudbi organizirane vadbe pa starši vendarle ne pozabite tudi na pomen proste igre.