Washington Post je leta 2009 objavil članek o takšnih tragedijah, ki je pokazal, da se to ne zgodi redko.

In kar je še pomembneje, nima nič skupnega s kakovostno starševsko oskrbo, njihovo pozornostjo in ljubeznijo do otroka. Besedilo, katerega odlomki so navedeni spodaj, je napisal Gene Weingarten, za katerega je prejel Pulitzerjevo nagrado.

 

Obdolženec, katerega sojenja se je udeležil Washington Post, je bil ogromen moški, ki je tehtal več kot 130 kilogramov, a je bil še težji zaradi svoje žalosti in sramu. Nagnil se je naprej v trdem lesenem naslonjaču, ki ga je komaj držal, in tiho ječal, ko je noge nervozno premikal pod mizo. V prvi vrsti med obiskovalci je sedela njegova žena, pretresena. Soba je bila kot grobnica. Priče so tiho govorile o tako bolečih dogodkih, da so mnogi izgubili zbranost.

 

Medicinska sestra je na pričevanju jokala

Ko je medicinska sestra opisala, kako se je obdolženi obnašal po tem, ko ga je policija prvič pripeljala, je zajokala. Bil je skoraj katatoničen, se je spomnila, oči je tesno zaprl, se zibal sem in tja, zaklenjen v neke nedoumljive zasebne muke. Sploh ni mogel govoriti, dokler se sestra ni usedla k njemu in ga prijela za roko. Šele nato se je bolnik začel odpirati in rekel, da ne želi nobenega pomirjevala, da si ne zasluži oddiha od bolečine, da hoče vse začutiti in nato umreti.

 

Obtožen je umora. Nobeno pomembno dejstvo ni sporno. 49-letni Miles Harrison je bil prijazen človek, marljiv poslovnež, vesten oče vse do tistega dne lani poleti - zaposlen s težavami v službi, klici po mobilnih telefonih -, ko je sina Chasea pozabil pustiti v vrtcu. Malček je sredi julijske vročine skoraj devet ur na parkirišču v Herndonu počasi umiral, privezan v avtomobilski sedež.

 

PREBERITE TUDI: Prva pomoč otroku, ki ste ga rešili iz vode

 

Bila je nerazložljiva in neodpustljiva napaka, toda ali je šlo za zločin? Odločil se je sodnik. Sojenje je trajalo tri dni. Dve ženski sta sedeli druga ob drugi na zadnji strani sodne dvorane in ure in ure potovali na sojenje. V nasprotju s skoraj vsemi drugimi v klopeh za obiskovalce, nista bili sorodnici, sodelavki ali ožji prijateljici.

 

V ZDA se takšne tragedije zgodijo približno 20-krat na leto

Ko se je sojenje končalo, sta Lynn Balfour in Marie Parks tiho odšli, ne da bi opozorili nase. Nista hoteli biti tam, a čutili sta dolžnost tako do obtoženega kot na veliko bolj zapleten način do sebe. Bilo je nenavadno - trije ljudje na enem mestu imajo isto srce parajočo zgodbo. Vsi trije so na enak, nerazumljiv, sodoben način po naključju ubili svoje otroke.

 

Uradna razlaga je »smrt zaradi hipertermije«. Kadar se to zgodi majhnim otrokom, so dejstva pogosto enaka ... Sicer pa je starš, ki ima rad in ga skrbi, nekega dne zaposlen ali raztresen, razburjen ali zmeden zaradi spreminjanja svojega vsakdana in preprosto - pozabi na otroka v avtu. V ZDA se pojavlja 15 do 25-krat na leto, od pomladi, preko poletja do zgodnje jeseni.

 

Pred dvema desetletjema je bilo to razmeroma redko. Toda v začetku devetdesetih let so strokovnjaki za avtomobilsko varnost ugotovili, da lahko airbag ubije otroka, in priporočili, da se otroški sedeži premaknejo v zadnji del avtomobila, nato pa mora biti za še večjo varnost otroški sedež obrnjen proti prtljažniku. Le malokdo je predvideval tragične posledice prinese zmanjšana vidljivost otroka ... Kdo jim torej lahko očita? Kakšen človek pozabi na dojenčka?

 

Lahko se zgodi vsakomur

Izpostavlja se, da to počnejo bogati. In prav tako revni in srednji sloj. To počnejo starši vseh starosti. Matere bodo to storile enako verjetno kot očetje. To se zgodi kronično odsotnim in fanatično organiziranim, univerzitetno izobraženim in obrobno pismenim. To se je v zadnjih 10 letih zgodilo zobozdravniku. Poštarju. Socialni delavki. Policistu. Računovodji. Vojaku. Električarju. Protestantskemu duhovniku. Bodočemu rabinu. Medicinski sestri. Gradbeniku. To se je zgodilo svetovalcu za duševno zdravje, univerzitetnemu profesorju in picopeku. To se je zgodilo pediatru. To se je zgodilo raketnemu znanstveniku.

 

PREBERITE TUDI: Ko otroka boli glava

 

Lani se je to zgodilo trikrat v enem dnevu. Bil je najslabši dan najslabšega leta doslej. Dejstva so sicer nekoliko drugačna, a vedno pride do grozljivega trenutka, ko starš ugotovi, kaj je storil, pogosto po telefonskem klicu zakonca ali skrbnika. Sledi besen sprint do avtomobila. Kar tam čaka, je najslabša stvar na svetu.

 

Vsaka zgodba je po svoje srhljiva

Vsak primer ima svoj grozljiv podpis. En oče je parkiral avto ob lokalnem sejmišču in ko je odkril truplo svojega sina, je odmevala vesela glasba in zabava. Drugi moški, ki je hotel končati svoje življenje, je policistu na kraju prizorišča poskušal vzeti pištolo. Več ljudi - vključno z Marie Parks iz Blacksburga - se je od službe do vrtca odpeljalo po otroka, za katerega so mislili, da so ga tam zapustili, ne da bi na zadnjem sedežu opazili truplo.

In tam je poslovnež iz Chattanooge v Tennesseeju, ki mora živeti s tem - v njegovem avtomobilu, parkiranem v vročini, se je trikrat sprožil alarm detektorja gibanja. Ko pa je pogledal ven, ni videl nikogar, ki bi se motal okoli avtomobila. Zato je na daljavo deaktiviral alarm in se mirno vrnil na delo.

Morda ni dejanja človeškega neuspeha, ki bi v bistvu postavilo pod vprašaj poglede naše družbe na zločin, kaznovanje, pravičnost in usmiljenje. Po statističnih podatkih organi v približno 40 odstotkih primerov preučijo dokaze in ugotovijo, da je bila otrokova smrt grozljiva nesreča - napaka v spominu, ki ima dosmrtno zaporno kazen hujšo od katere koli, ki jo določi sodnika ali porote. V drugih 60 odstotkih primerov oblasti pri enakih dejstvih in s popolnoma enakimi zakoni odločijo, da je bila malomarnost tako velika, kršitev pa tako huda, da jo je treba vzeti za hudo kaznivo dejanje.

 

Isti primeri, različne sodbe

Le pet dni preden je Miles Harrison pozabil svojega otroka na parkirišču Herndon, kjer je delal, se je nekaj podobnega zgodilo nekaj sto kilometrov jugovzhodno. Po dolgi izmeni v službi je električar iz Portsmoutha v Virginiji, Andrew Colpeper pobral malčka pri starših, se odpeljal domov, vstopil v hišo in nato zaspal, pozabil, da je fant v avtu, in mu pustil pred od hiše v avtu.

 

 

Harrison je obtožen kaznivega dejanja. Culpeper ni. V obeh primerih je odločitev sprejela ena oseba. V Harrisonovem primeru je bil to Raj Morrow, državni tožilec v Fairfaxu. Morrow je v intervjuju nekaj dni po tem, ko je Harrisona obtožil umora, razložil svojo odločitev: "Veliko je mogoče povedati o obveznosti ljudi, da varujejo svoje otroke. Ko imaš otroke, imaš odgovornost. Zelo strogo zagovarjam varnosti otrok. "

 

Sam Morrow ima dva otroka, stara 12 in 14 let. Vprašali so ga, ali si lahko predstavlja, da se mu to zgodi. Zdi se, da ga je vprašanje presenetilo. Prešel je na drugo temo, nato pa se je deset minut kasneje odločil reči: "Moram reči, da se mi to ne more zgoditi. Sem previden oče."

 

V Portsmouthu je odločitev, da Culpeperja ne obsodi na 40 let, sprejel državni odvetnik Earl Mobley. Kakor koli tragična je bila smrt otroka, meni Mobley, je policijska preiskava pokazala, da kaznivega dejanja ni bilo, ker ni bilo namena. Culpeper se z otrokovim življenjem ni nerazumno igral - pozabil je, da je otrok v avtu.

 

"V tem primeru bi bilo odločitev enostavno prepustiti poroti, a to ni prav," pravi Mobley. Odgovornost tožilca je doseči pravičnost, ne pa doseči nekega rezultata. Mobley je sam izgubil otroka. Njegova hči je umrla zaradi levkemije leta 1993 v starosti treh let. Mobley trdi, da njegova odločitev temelji na zakonu, ve pa tudi, kakšen je občutek, ko izgubiš otroka.

 

PREBERITE TUDI: Predmeti, ki so nevarni za vašega otroka

 

Po sinovi smrti je bil Culpepper poslan domov, da bi preživel preostanek svojega življenja s tem, kar je naredil. Po smrti sina je bil Miles Harrison obtožen kaznivega dejanja. Njegove fotografije so se pojavile v časopisih in na televiziji. Najel je dragega odvetnika. Obe strani sta svoje primere gradili mesece. Priče so bile zbrane in zaslišane. Poskusi poravnave niso uspeli. Sojenje se je začelo.

 

Po izpustitvi se je moški zgrudil

Sodišče je slišalo, da sta bila Harrison in njegova žena v poznih 40. letih brez otrok, močno sta si želela postati starša. Govorila sta o svojih treh obiskih v Moskvi, vsakič z napornim deseturnim potovanjem z vlakom do ruskih provinc. Tam sta v sirotišnici uspela najti in posvojiti 18-mesečnega sina. Harrisonova soseda je pričala, da je novega očeta gledala na dvorišču z njegovim sinom. Harrisonova sestra je pričala, da je tedne tedaj pomagala bratu in snahi najti idealen vrtec za dečka, ki je potreboval posebno pozornost, da si je opomogel od posledic svojih bolečih prvih mesecev življenja.

 

Harrisonova mati je izjavila, da je Miles dober sin in popoln ljubeč oče. Presenečena, a umirjena je Harrisonova žena Carol opisala telefonski klic, ko jo je njen mož poklical, takoj ko je izvedel, kaj je storil, telefonski klic, ki ga je prejela na avtobusu na poti domov iz službe. Rekla je, da je bil nerazumljiv krik. Na koncu je sodnik okrožnega sodišča v Fairfaxu presodil, da Miles Harrison ni kriv. Zločina ni bilo, je dejal, pri čemer je navedel enake pravne razloge, ki jih je Mobley navedel kot razlog, da ni obtožil Calpeperja.

 

Ko je zaslišal sodbo, je Harrison zavzdihnil in zajokal, nato pa poskušal vstati, toda v tem človeku ni ostalo nič. Noge so ga izdale in patetično je padel na kolena.

 

No, če to ni umor, kaj je to? Nesreča?

 

"Ne, to ni najboljša beseda. Ko rečemo nesreča, se sliši neobvladljivo. In incident se sliši nepomembno. In to ni malenkost," je dejal Mark Warshauer, mednarodno priznan strokovnjak za jezik in tehnologijo, profesor na Univerzi v Kaliforniji, Irvine.

 

PREBERITE TUDI: Kako ukrepati pri poškodovanju ali izbitju zoba pri otroku

 

Okoli avtomobila je zagledal ljudi, nato pa je ugotovil, da je to njegov avto

Varšauer je Fulbrightov štipendist, specializiran za uporabo prenosnih računalnikov za pismenost otrok. Poleti 2003 se je po kosilu vrnil v pisarno in na parkirišču našel množico okoli avtomobila. Policija je razbila okno. Šele ko se je približal, je ugotovil, da je to njegov avto. Nato je spoznal, da je tisto jutro pozabil peljati svojega desetmesečnega sina Mikeyja v vrtec. Mikey je bil mrtev. Varšauerja niso obtožili kaznivega dejanja, vendar je mesece po tem razmišljal o samomoru. Pravi, da je postopoma nagon popustil, ne pa tudi žalost in krivda.

 

"Nimamo izraza za to," pravi Varšauer in dodaja, da moramo razumeti, zakaj se to dogaja ljudem.

"Spomin je stroj in ni popoln. Naš zavest daje pomembnost stvarem, a na celični ravni naš spomin ne. Če boste uspeli pozabiti svoj mobilni telefon, boste lahko pozabili svojega otroka," pojasnjuje David Diamond, profesor molekularne fiziologije z Univerze na Južni Floridi in svetovalec veteranske bolnišnice Tampa.

 

Kako delujejo možgani?

V svojih raziskavah se ukvarja s prepletanjem čustev, stresa in spomina. Ugotovil je, da bi lahko bil v nekaterih okoliščinah najbolj izpopolnjen del našega centra za obdelavo misli talec konkurenčnega spominskega sistema, primitivnega dela možganov, ki je - po zasnovi star toliko kot dinozaver - nepreviden, neanalitičen, neumen.

 

Diamond je spominski strokovnjak s slabim spominom, tisti, ki je pred kratkim med vožnjo do nakupovalnega središča spoznal, da njegova vnukinja spi na zadnjem sedežu avtomobila. Spomnil se je le zato, ker je žena, ki se je vozila poleg njega, omenila otroka. Spoznal je, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bil sam z otrokom.

 

Človeški možgani, pravi Diamond, so čudoviti, vendar so pravzaprav naprava, v kateri novejše in bolj dovršene strukture stojijo nad možganskimi prototipi, ki jih še vedno uporabljajo nižje vrste. Na vrhu naprave so najpametnejši in premikajoči se deli, predfrontalna skorja, ki razmišlja in analizira, in hipokampus, ki ustvarja in ohranja naše neposredne spomine. Na dnu so bazalni gangliji, skoraj enaki kuščarjevim možganom, ki nadzirajo prostovoljna, a komaj zavestna dejanja.

 

Diamond pravi, da v situacijah, ki vključujejo znane, rutinske motorične sposobnosti, žival v človeku prisili bazalne ganglije v uporabo kot neke vrste pomožni avtopilot. Ko naša predfrontalna skorja in hipokampus načrtujeta naš dan na poti v službo, avto vozijo nevedni, a učinkoviti bazalni gangliji, zato se boste včasih vozili od točke A do točke B, ne da bi se jasno spomnili poti, ki ste jo ubrali.

 

Ponavadi se, kot pravi Diamond, ta prenos nalog zdi lep, kot simfonija. Toda včasih se spremeni v "uverturo leta 1812". "Potem topovi prevzamejo in prevladajo," poudarja Diamond.

 

Z eksperimentalnim izpostavljanjem podgan prisotnosti mačk in nato snemanjem elektrokemičnih sprememb v možganih glodalcev je Diamond ugotovil, da lahko stres, nenaden ali kroničen, z večjim delovanjem oslabi možganske centre, zaradi česar so bolj dovzetni za ustrahovanje iz bazalnih ganglijev. Videl je, da se je enako zgodilo v primerih, ki jih je spremljal, vključno s smrtjo otrok v avtomobilih.

 

"Kakovost prejšnje starševske oskrbe se zdi nepomembna. Pomembni dejavniki, ki se nenehno pojavljajo, so kombinacija stresa, čustev, pomanjkanja spanja in rutinskih sprememb, pri čemer bazalni gangliji skušajo narediti to, kar bi morali, zavest pa se preveč upira. Zgodi se to, da se pomnilniška vezja v občutljivem hipokampusu dobesedno izbrišejo in prepišejo, kot v računalniškem programu. Če se pomnilniško vezje ne zažene znova, na primer, če otrok zajoka ali če ženska omeni, da je otrok zadaj, lahko popolnoma izgine.", zaključuje Diamond za Washington Post.

 

Vir: Ringeraja.rs

 

PREBERITE TUDI: Ko se otrok hudo opeče